Vedno sem se družil z ljudmi, ki so se na stvari spoznali. Na probleme, na rešitve, na preteklost in običajno celo na prihodnost. Tudi sam nisem želel zaostajati za njimi. Stvari sem pomagal analizirati in obdelovati. Če se je le dalo, sem tudi prispeval kakšno čisto svojo verzijo in s tem zavrgel že samo misel, da se prepuščam toku in ne razmišljam s svojo glavo. Seveda, ko zdaj pomislimo na naša pretekla razmišljanja, na naše tedanje razumevanje stvari, prepogosto ugotovimo, da smo marsikje usekali mimo.

To bi moralo po logiki stvari, glede na razvoj naših možganov in predvsem glede na pridobljene izkušnje prispevati k boljši debati, k boljšemu razumevanju stanja in predvsem k boljšemu ukrepanju, učinkoviti akciji. Ampak, glej hudiča, dogaja se ravno nasprotno od tega. Zgleda kot da smo izgubili večji del slovarja. Kot da nam je ostalo čisto malo besed. Tako o vseh pojavih in dogodkih, ne glede na to kako niti slučajno nimajo nobene medsebojne povezave, govorimo ene in iste stvari.

Pa si nikoli ne bi mislil, da lahko o podirajočem se gospodarstvu, skorumpirani politiki, medčloveških odnosih, poplavah in celo vojnah govorimo, kot da gre vedno malodane za eno in isto reč. Skomignemo z rameni, se apatično povlečemo še bolj v svojo lupino in v parih besedah še tako kompleksno situacijo definiramo in spravimo pod streho.

Seveda bi bilo primerno podkrepiti to moje modrovanje s konkretnim primerom. Ampak ravno v tem je problem. Zgledalo bi kot kaos. Kaos sicer sam že dolgo napovedujem. V bistvu se mu približujemo z veliko hitrostjo. To počnemo tako, da svet urejamo. Naj se sliši še tako nelogično, ampak točno to se dogaja. Vse okoli mene postaja tako zelo urejeno, da se mi včasih zdi, da manjka do popolnosti samo še kakšen majhen korak. No, tukaj me znajo kdaj malo presenetiti. Recimo, da si kovač in imaš na mizi pred seboj kladivo in nekaj klešč. Takšno stanje ti deluje tako kot je treba. Leta in leta. Potem pa lepega dne pride ekipa dohtarjev. Tvoj neurejen sistem pridejo uredit. Napišejo cel elaborat, kjer je poleg razpredelnic, varnostnih in tehnoloških navodil, tudi nedvoumno opredeljeno kako moraš imeti svoje pripomočke razporejene po mizi. Kladivo na desni, klešče pa vzporedno z njim na svoji levi. Od najmanjših do največjih. No, pa naj bo! Pripomniš, da si itak imel že vseskozi tako postavljeno orodje, kakopak! Pa te nihče ne šmirkla kaj prida. Kvečjemu te kdo vzvišeno ošine s pogledom in ti da na znanje, da si totalen kekec! In poskusiš biti čimbolj flegma in se ne obremenjevati z vprašanjem s čim vse si cele skupine ljudi služijo denar, medtem ko si ti s svojim s svojim poštenim delom kvečjemu par sto evrsko breme v celi zgodbi,  in si misliti svoje. Ampak, kot v tv prodaji … pa to še ni vse!!! Elaborat, navodilo, shema … dobijo svojo učeno nadgradnjo. Neko jutro pride krmežljav tehnolog in z nekim wateršmirresistent pisalom občrta najprej kladivo in potem še ostale pripomočke. Tako je stvar, vsaj do naslednjega presenečenja, popolnoma urejena. Tako neresen pa spet ne moreš biti, da bi klešče postavil na mizo tja, kjer je nedvomno narisana macola. Amen!

In ko govorimo o drugih problemih, se mi zgodbe zdijo tako zelo podobne. V zadnjih dneh največ poslušamo o katastrofalnih poplavah. Ubogi ljudje. Upam, da si bodo opomogli od ujm. Ampak najbolj me fascinira, kako je v bistvu vse urejeno. Poslušal sem nejevoljnega župana, ki je jamral o neočiščenih grabnih. Slednje so želeli ljudje spucati sami. Pa so jim to preprečili pristojni inšpektorji.  Ko so nekompetentneži nekako prebrodili to oviro, se je izkazalo, da ne smejo posegati v ekosistem zaradi rib, med marcem in oktobrom pa še zaradi gnezdenja nekega posebnega vrabca in dveh čapelj. Potem je deževalo, ma scalo je kot groza, teden dni skupaj. Brez soglasij in elaboratov je mati narava odplakaknila ribice, vrabca, čapljo, nekaj drvarnic, dve njivi in golfa dvojko nekam v božju mater. Ampak glavno, da je bilo vse po reglcih. Urejeno in tako kot je treba.

Če bi se lotil primerov iz politike, gospodarstva in teh stvari, bi bile stvari še bolj kaotične. Sem hotel reči urejene. Zagotovo bi se izgubil v vsej tej povodnji urejenosti. Urejenosti, ki smo je povrh vsega še vedno pripravljeni kupiti. To farso med politiki, gospodarstveniki, sindikati, javnimi delavci in kaj vem kom še. Farso, kjer se protagonisti vsak na svoj način trudijo kazati svojo iskrenost in do amena dober namen. Sindikalisti s svojimi razmršenimi frizurami in odpetimi srajcami delijo rdeče rutke in piščalke, javni pošiljajo svoja borbena sporočila, čeprav je že vnaprej jasno kakšna bo kupčija. Politiki s svojo iztrošeno taktiko veslajo med čermi in predvsem pazijo na svoj čim bolj dolgotrajen obstoj. Gospodarstveniki so predvsem žrtev. Med vsemi paraziti niso nesposobnost, neetičnost niti najmanj pomembne. Na spletu sem že nekajkrat prebral izjavo eminentnega slovenskega gospodarstvenika, pravega paradnega konja, ki trka na pamet prebivalstva z modrostjo »da sindikalna članarina pobere družini en računalnik na leto!« Bogve kako prav ima dec, ne vem pa zakaj se mi zdi kot svetovno znan filmski zvezdnik, ki posname reklamo za piškote ali orbit čikgumi.

No, seveda sem malo zablodil s svojim nakladanjem. Ja, kdaj pa ne? S čim sem že začel? Aja, že vem. Zmotilo me je, da imamo glede vseh težav tega sveta v bistvu skoraj enako mnenje. Celo tako daleč je to prišlo, da sem začel padati v malodušje zaradi misli, da ne znam ničesar več povedati. Ampak mislim, da je v tem, čeprav vse bolj poenostavljenem razmišljanju vse več resnice:

Ta svet je iztiril. Fliknilo ga je s tečajev. Zglajzal je do amena!