Pojma nimam zakaj me veseli v gozdu rihtati drva. Poleg vsega pa še na tak bolj primitiven način, brez kakšne hude opreme, vitlov z daljincem, traktorja za osemdeset jurjev ali česa podobnega. Jaz grem v grmovje z motorko, cepinom in čukom. Drevesa razžagam in jih potem na roke premečem do poti. Večinoma jih pozneje kar s prikolico zvozim do bajte. Z njimi se potem ogrevajo tam, kjer sem pred davnimi leti živel, zdaj namreč za toploto svojega doma dobim samo položnico in nimam več te sreče, da bi lahko kuril drva ( ki bi jih poleg vsega še sam pripravil!). Nekaj jih še oddam hčerki ali kakšni nečakinji. Ali pa če slučajno kdo vpraša za manjšo količino polen.

Pa da ne bi kdo mislil, da se v hosti ne matram. Morali bi me videti, ko scepim kakšno kapitalno in se potem usedem moker kot miš v breg in ne vem ali bom še prišel k sebi. Vendar pa po drugi strani, vedno zadeve organiziram tako, da se mi nikamor posebno ne mudi, da me ne priganja noben rok in sploh, da se počutim fraj. In tako se res počutim. Svoboden kot ptiček. Kot tisti, ki mi v resnici delajo družbo in skrbijo za zvočno kuliso.

O gozdu in ostalem delu sem tudi v preteklosti že pisal. Tisti moj nekdanji revir mi je nekako odpadel, oziroma sem odpadel jaz. Zaradi tega sem v februarju, takoj po katastrofalnem žledu poiskal drug primeren kraj. Celo na fejsbuku sem objavil, da bi rad, seveda za primerno ceno, pospravljal polomijo in pripravil kakšen kamion drv. V začetku ni izgledalo preveč obetavno. Nekateri so bili, kot je običajno, ko kakšnega posestnika vprašaš, če lahko stopiš na njegovo sveto zemljo, zelo zadržani. Drugi spet so jamrali okoli varnosti in odgovornosti za mojo morebitno nerodnost. S tega naslova sem tudi opravil nekakšen gostilniški tečaj za motorno žago. Pozneje je bilo ponudb več kot dovolj. Preko glave! Ko so gospodarji dojeli, da bo večino polomljenega, izruvanega drevja vzelo tako ali tako konec, prej kot ga bo kdo spravil iz gozda, bi lahko šel holcat skoraj kamorkoli.

In sem šel. Na enega najlepših krajev tod okoli. Kraj, ki ga je narava sicer dodobra izmaličila, polegla krošnje in postavila korenine pokonci. Na slikcah sicer nisem najbolj uspel pokazati prave razlike med tistim »prej« in stanjem »pozneje«! To slikanje  s telefonom in brez znanja ni najbolj primerno za takšne reči. Vendar pa lahko rečem, da so bile razmere res totalno kaotične. Veliko debel in vej, napetih, ukrivljenih, nagnjenih in razcefranih je bilo prava uganka, kako se jih lotiti in obdelati.

In ravno tako lahko trdim, da se res dobro počutim, ko pozneje gledam stvari porihtane, pospravljene. Mogoče je pa to odgovor na tisto dilemo z začetka zapisa. Ali pa na to zakaj sem jih namesto načrtovanih dvajset kubikov v skladovnice zložil  (že) petinštirideset. Tudi nekateri prijatelji malo zavijejo z očmi, ko omenim kje sem bil, oziroma kaj sem počel.  S kakšnim posebnim zaslužkom ne morem argumentirati tega početja, lahko pa ponovim, kot že večkrat do zdaj. To je zame čisto zdravje. No, mogoče se hrbtenica ne bi čisto strinjala, glava pa zagotovo. Posebno mogoče na koncu štiriurnega gozdnega šihta. Takrat ko odprem radler in grem za deset minut na razgledno točko in uživam v tem: