Članek
Butalci In Višnjani
Objavljeno Jun 26, 2014

Verjetno ste opazili, pa ne le enkrat, da Butalce ali pa Višnjane pogosto kdo uporabi v svojih zapisih. Avtorji jih imajo za nekakšno referenco, za simbol slovenske ljudske neumnosti. Kot bi rekli, takšni so bili, ampak to je že davno, od takrat naprej je pa itak lahko samo bolje. Le kdo bi lahko sedaj nekoga obsodil zato, ker bi poželjivo gledal sosedovo zeljnato glavo, potem pa ga za kazen mlatil po njegovi senci!? Le kdo bi lahko sejal sol, gnojil cerkev da bi zrasla in le koga bi lahko dandanes vsak Cefizelj nategnil!?

Dandanes imamo ljudje toliko informacij, tako zelo smo s svojo inteligenco napredovali, da se kaj takega po našem mnenju ne more dogajati. Zato tudi ni treba in ni mogoče iskati primerjav za bedarije v aktualnih dogodkih, ampak kakšno nespametno zadevo pač povežemo z Butalci. Mislim, tisti so jih pa res biksali.

Te dni velikokrat preberem ali od koga slišim vzporednice tega našega vsakdana, politike ali česarkoli s športom. Predvsem seveda z nogometom. Šport je za to zelo hvaležna tema. Vse se da primerjati. Ravno tako gre za nekakšen izbor, ravno tako gre za razočaranja, za dosežke drugačne od obljubljenih, za slabo taktiko, nesmiselne poteze in vse kar je še takega.

Jaz sicer ponavadi ugovarjam, ker pač imam šport še kar rad in v njem, še posebno v dobrem nogometu, uživam.  Ne morem se sprijazniti, da ljudje, ki jim pač to ni dano, »zažigajo« s slabimi vici o tem kako bi dali vsakemu svojo žogo in podobno. Po drugi strani pa moram priznati, da so primerjave zelo smiselne. Le nekaj je zelo očitno. Slabi dosežki, morebitne napake,zgrešene poteze športnikov so (tudi) njihove osebni neuspehi. Zelo očitno doživljajo ob tem težke trenutke. Predvsem pa od njihovih dosežkov ni odvisen moj obstoj, moje življenje. Tega za igralce drugih, manj športnih iger, pač ne morem trditi.

Vendar pa, kakorkoli že. Ob vseh teh primerjavah. Pa naj gre za uboge, neuspešne nogometaše, Višnjane s svojim kozlom ali butaste butalce, sem se te dni jako zamislil.

Zamislil sem se nad nekaterimi članki, tudi blogerskimi, ki dosegajo zelo visok intelektualni nivo. Včasih veliko višji, kot mu jaz s svojo preprostostjo lahko pariram. Analize, ki te pustijo odprtih ust. Če se spozabiš in blekneš vmes kakšen svoj neodrasel komentar, zgleda, kot bi spustil slončka med kristal.

In zelo podobna je te dni tudi retorika politikov. Povečini istih, kot smo jih gledali že vsa leta do zdaj, kakšen vmes pa je tudi nov. Slednji ima zaradi te svoje posebnosti, namreč da je nov, veliko prednost pred starimi frisi. Koliko bo to odločilno, predvsem pa koliko bo to dobro, bomo pa itak videli enkrat kasnje, ko na to ne bomo imeli nobenega vpliva več.  Ta njihova retorika nam pravi spet iste floskule. Kako rabimo spremembe, kako je treba vpeljati sistem transparentnosti, odgovornosti, ohraniti socialo, zdravstvo, šolstvo in pokrpati ceste. In kar je še najbolj tragično, že po nekaj dnevih te t.i. kampanje so uspeli s svojim blebetanjem v toliko, da se ljudje že menijo, kateri je boljši, kateri nekoliko slabši, vse bolj pa se izgublja v zraku resnica, da so se že nekajkrat vsi zvrstili pred tistimi mikrofoni in da so imeli že ravno tolikokrat priložnost doseči stvari, ki o njih vedno znova (samo) blebetajo.

Butalci in Višnjani so literarni liki. Dovolj posebni, torej mojstrsko oblikovani, da so ostali zapisani v zavesti ljudi tudi po stoletju in več. Bode pa v oči, da sta avtorja zapisala v te zgodbe največje neumnost, najbolj butaste domislice, kar jih domnevno  lahko spravi skupaj človeški um.

Zdaj pa si predstavljajte, da bi Jurčič in Milčinski živela konec 20 ega stoletja. Kaj vse bi počeli Butalci. Višnjane bi pustil malo ob strani, ker se okoli kakšnih sodb te dni ni posebno  zdravo meniti. Ali pa če vse skupaj združim kar v »pojem« Slovenci.

Torej, Slovenci bi se nekega dne odcepili od federacije, ki bi zanjo že po par letih večinsko vpili, da je bila z naskokom  najboljša država. Ever! Vendar pa, za bodočnost nove se ni bilo bati, saj smo od tastare dedovali tudi del politične elite. Same stare mačke. Slednji pa so imeli smolo, saj se je od nekod pojavil zlobni namrščeni mulc z imenom Cefizelj in jim je pred nosom spizdil cel vlak rorov, zraven pa še demokracijo in notranji mir. Tako jim je zmežljal znanje, da cela leta niso vedeli čigavo je kaj. Ko so se zavedeli, da ni skoraj od nikogar nič več, so ustanovili banko. Ne, dve!  Eno slabo in eno dobro. V slabo so deli bufe, ki jih potem niso več imeli, v dobro pa so zaukazali prebivalstvu naj da svoj denar, če ne bo propadel cel svet pa še Slovenija zraven. Spotoma so akademski slikarji kupovali tanke, največje firme pa smo prodali kupcem brez denarja. MI pa še vedno poslušamo iste tipe, ki nas vsa ta leta tako driblajo.

Butalci, Višnjanje … če sem se kdaj spozabil in VAS imel za neumne … jaz osebno se vam iskreno opravičujem .