Članek
STRAH
Objavljeno May 15, 2014

Včasih je bil strah samo eden. Tak kot so ga do danes ohranile divje živali. Bil je zelo pomemben za preživetje. Ob vsaki nevarnosti je pognal po žilah adrenalin in omogočil hiter pobeg pred grožnjo.  Tako zverine, kot tudi butasti, kosmati praljudje strahu niso dojemali kot nekaj slabega in denimo sramotnega ali še kaj podobno neumnega. Seveda se lahko vprašamo tudi koliko od védenja teh bitij je bilo sploh posledica kakršnegakoli dojemanja.

No, človek je tako kot iz vsake stvari tudi iz strahu , vzporedno z višanjem stopnje svoje civiliziranosti, naredil celo znanost. Najbolj nerazumljivo in zagonetno je dejstvo, da je edino človek od vseh bitij poskusil strah premagati. Namesto, da bi ohranil njegovo funkcijo in se z njegovo pomočjo reševal nevarnosti, je vanje začel celo siliti. V skrajni točki so ga zasvojile in nekaterim posameznikom je adrenalinska odvisnost tako zamegli presojo, da v bistvu nimajo prave možnosti preživetja. Silijo vse više in vse hitreje in nazadnje padejo. No, pa o teh »junakih« tokrat nimam namena modrovati.

Bolj me je presenetilo dejstvo, da je iz enega samega enostavnega, čeravno intenzivnega čustva, s pomočjo brezdanje človeške modrosti, nastalo cel kup zvrsti. Saj človek  kar verjeti ne more. Tega je celo toliko, de ne bomo mogli niti majhnega delčka podrobno obdelati. Do hipopotomonstrosesquepedaliofobije na primer, ne bomo niti prišli.

Seveda se moramo zaradi tega omejiti na nekaj teh fobij, kot se, mimogrede, strahovom bolj učeno reče. Moram pa spet opozoriti, da strahovi, pa ne glede na to, kako huda emocija je to, nikakor nimajo več nobene dobre oznake. Strah je lahko odraz bolezni, lahko je celo smešen ali pa je v primerih, kot jih bomo omenili mi, znak nizkotnosti in malopridnosti bednega osebka, ki se pač nečesa boji.

Izbral sem si, vsled omejene, še priporočljive dolžine bloga, da se posvetim dvema pojavoma iz skupine strašnih fobij, ki sta nam nekako najbližja. Prva mi pade na pamet ksenofobija. To bi bil v prevodu »strah pred tujci«, razširjeno strah pred ljudmi, ki so »drugačni« od nas. O majhnih vrtičkih in strahu majhnih gospodarjev pred prišleki sem nedavno že pisal. In ravno to se po pravilu obeša človeku, ki se boji prišleka, ki se boji spreminjanja njegovega sveta, kot ga je vajen. Takemu človeku tisti odprti, strpni, torej po tej logiki tudi pogumni, očitajo ozkosrčnost, nasilnost in seveda še vso pripadajočo neumnost. Zaman v tej visoki in civilizirani komunikaciji poskušamo prodreti z argumenti o majhnosti naroda, jezikovni občutljivosti ali pa morda nevarnosti za naša delovna mesta. Širokosrčni, brezmejno modri ljudje, ki običajno s tujci sicer nimajo nobenega opravka, tega ne bi dopustili in bi strašne ksenofobe zaničevalno ožigosali in zatrli.

Še bolj kot ta oblika fobije pa me bega tista, še večkrat omenjana, ki se tiče domnevno zelo razširjene vrste strahu. Sliši na ime »homofobija« ! Sicer ne razumem popolnoma, kdo naj bi se koga bal, ampak v prevodu stvar pomeni strah pred homoseksualci. Kot rečeno mi naziv tega neljubega pojava ni čisto jasen. Menda so se morali pred mnogimi leti istospolni sami bati, oblasti in zakonodaje, ki jih je trpala v zapore ali celo na vislice. Pozneje so jih po železniških postajah in parkih podili in pretepali zdolgočaseni huligani. Res žalosten odnos do skupine ljudi. Prav v redu se mi zdi, da je to stvar preteklosti. V teh časih pa mislim, da gejčkom ni tako hudo, če odmislimo njihove lastne psihične stiske zaradi spolne usmerjenosti. Potem pa, ko problemov ni več ravno veliko, postanejo zdolgočaseni pa oni sami. Takrat začnejo paradirati in zahtevati pozornost. Eno od svojih parad so gospoda zakamuflirali v popevkarski festival. Skoraj vsi detajli, večina nastopajočih in kompletno občinstvo … totalna parada ponosa. Tistih nekaj naivnih pravih glasbenikov, ki so dobro izdelali svoje projekte, lahko samo nemo opazuje, kako cel evropski avditorij tekmuje prav v tem, kdo zmore manj homofobije. Slednje, namreč »zmaga ali pa je Evropa homofobična« je bilo slišati celo vnaprej. In parola je uspela, parada pa tudi.

Tretja fobija, ki je pravzaprav povod za to pisanje pa še nima imena. Pa se mi to zdi prav čudno. Omenjeni kseno in homo – fobi so namreč zelo negativno označena skupina ljudi. Tako zelo na dnu človeških lastnosti so te pritikline, da je človeku sploh težko karkoli o tem povedati brez nevarnosti, da se znajde med njimi.

Nikakor namreč ne moreš nikomur pojasniti, da je razlika med stavkom »vse čefurje bi naložil na vlak in jih z njihovo mularijo vred nagnal enosmerno na Balkan« ali pa tistim »Slovenci smo majhen narod, naše število se manjša, smo brezposelni in vse bolj revni. Dobro bi bilo, da bi naše delo, znanje, prihodnost otrok in podobno država malo zaščitila!«

Ali pa drugi par. Ni isto, če rečeš »Pedrom bi potrgal jajca in njihovim pevkam populil brade« ali pa »homoseksualci me ne motijo, živijo naj svoje življenje in skrbijo za svoje stvari, samo naj ne zahtevajo od mene, da me zanimajo njihovo paradiranje. In naj mi ne zamerijo, če imam rahel odpor do bradatih bab!«

Ampak ne pride skozi. Homo, kseno, fob, baraba ničvredna nizkotna.

In ta tretja fobija me zanima. Strah pred mnenjem. Pred tretjim, drugačnim, umirjenim in argumentiranim mnenjem. Pa ta reč niti imena nima!