Po dolgem času sem spet malo pogledal svojo blogersko statistiko. Prej sem vedno to naredil na primer za novo leto ali pa sem to omenil, ko sem z zapisi pocahnal novo stotko. Zdaj pa je minilo kar nekaj teh strašnih mejnikov pa sem na vse skupaj pozabil. No, tudi tokrat se mi zdijo številke kar v redu. Zapisov je bilo veliko in modrovali smo že o skoraj vsem … porkaduš, da ni v tem problem!?
Zlahka namreč opazim pri teh svojih objavah, da so presledki med njimi postali malo daljši. Pa ne samo to. Tudi, ko se vsedem, da bi skracal nekaj novega, me včasih kar preseneti kako mi vse tisto kar mi blodi po glavi nikakor noče skočiti na plano v neki zaključeni, dodelani obliki. Takšni, ki bi nekaj opisala, nekaj vprašala, potegnila zaključke in vsaj zaslutila rešitev.
Pa ne mislim jamrati zaradi kakšne krize. Saj veste, navdih pa to. Tukaj jaz tudi sicer malo kršim običajna pravila. Normalen pisec ima namreč krize navdiha, jaz pa z navdihom še kar shajam, večkrat pa občutim nekakšno krizo energije. Vse skupaj zgleda bolj po domače povedano, kot da imam idejo, pa se mi ne ljubi ukvarjati z njo. No, meni osebno zgleda kljub vsemu malo bolj zapleteno. S te svoje energije znam narediti celo znanost. Na žalost pa ne najdem nikogar, ki bi se s tem znanstveno ukvarjal.
Sem pa pred kratkim prebral kolumno Mihe Mazzinija, kjer je med drugim pisalo, da je čakanje na navdih popolnoma neprimerna zadeva za pisca. Naveden je bil cel spisek slavnih pisateljev, ki so bili kar po vrsti hiperaktivci, ki so zmogli pisati nenavadno veliko ur vsak dan, poleg tega pa spati čisto kratek čas. Med te pa res že zaradi tega ne bi mogel spadati. Mazzini je v preteklosti precej pisal tudi stvari, ki zvenijo kot nekakšni priročniki za pisanje. Posebej govorijo o snovanju, premlevanju, vnaprejšnji izdelavi konstrukcije in podobnih tehničnih prijemih. To me je pa tudi malo potrlo. Ko sem pred leti bral o tem kako je to počel Dostojevski, sem bil maksimalno razočaran. Ruska duša, človek, ki je tako čustveno in globoko opisoval človeške usode, da so ljudje baje na njegovih bralnih večerih glasno jokali. Prepričan sem bil, da so takšnemu človeku besede, poglavja, romani leteli direkt iz duše in se zlili v mojstrovino. Potem pa to. Tip je za roman izdelal načrt. Ga razdelil na poglavja, sklope in podobno. Za vsakega načrtoval kaj se bo tam počelo in tuhtalo in ga nazadnje nafilal z dogajanjem. Včasih celo tako, da je prej »izdelal« denimo dvajseto poglavje kot sedmo. V skrajni sili, ko so ga preganjali roki in pogodbe pa je pisal eno knjigo, istočasno pa drugo narekoval svoji stenografki. Gospodično je kasneje sicer tudi … ampak to ne paše v ta zapis.
Skratka, to me je pa res razočaralo. Pa ne toliko zaradi tega, ker bi pisatelji počeli kaj narobe ali slabo. Ne, seveda ne. Predvsem sem prepričan, da jaz ne morem delati ničesar na ta način. Celo za ta zapis v štartu nisem niti vedel o čem naj bi govoril. Mogoče ima zato veliko možnosti, da ne bo povedal ničesar.
Mogoče bi pa sam moral napisati nov priročnik. Sicer bi malo teže napravil spisek avtorjev, ki so delali in kakopak uspeli na ta način, ampak vseeno. Predvsem bi predlagal devet ur spanja na dan. Po kosilu, če je ravno nedelja ali praznik, predlagam še eno urico. Potem pa bi se nadebudni, slave lačni umetnik le počasi skobacal za svoj računalnik. Tisti čas, ko bi se mu nalagali windowsi na ekran, bi na kratko še malo zadremal. Potem pa bi le nekako pristopil ustvarjanju. Mimogrede bi, medtem, ko bi z miško poskušal štartati word, še kliknil na pasjanso in premetaval karte pol ure. Če bi se v tem času žar, ki ga je še pred pol ure občutil sprevrgel v zaspano indiferentnost do svetovne književnosti, naj se s tem ne obremenjuje. To bo itak po moji teoriji eden najbolj normalnih pojavov pri literarnem ustvarjanju. Takrat bo nedvoumen nasvet ta, da je najbolje pisanje preložiti za en dan ali pa tudi za daljši čas. Vendar, to je zelo pomembno, potrebno bo sprejeti zelo trdno odločitev, da bo takrat šlo pa zares!!! S tremi klicaji.
No, to je to. Tako si bom pa zagotovo zagotovil mesto v literaturi. Roman, petdeset kratkih zgodb, nekaj esejev, prgišče poezije in še kaj se bo sicer valjalo zgolj nekje po moji glavi ampak nikogar ne bo, ki bi to izbezal ven. Bom pa snovatelj nove teorije. Tisti, ki je zapisal kako je treba. Citirali me bodo na literarnih delavnicah in povzemali v priročnikih. Ko bodo začeli zehati, pa bodo knjigo zaprli. Po nekaj straneh!