Ko se je začela kriza, oziroma takrat, ko se je že dodobra usidrala in nakazala, da bo trajala zelo, zelo dolgo, se zelo dobro spomnim kako je v zvezi z novo, neljubo situacijo na teveju nastopil naš poglavar. Seveda brezhibno speglan, počesan, napudran in poštirkan se je zazrl v kamero in spregovoril. Njegov pogled, ki bi bil vreden Chaterine Hepburn v njeni najbolj solzni vlogi nas je že vnaprej prepričal, da je pred nami človek, ki iskreno in intenzivno doživlja hudo bolečino in osebni poraz.

Moram priznati, da tudi sam včasih v najbolj naivnih mokrih sanjah pričakujem, da bodo ti kljukci kdaj vzeli kaj kot osebni fiasko. Da bodo stopili pred plebejce in osramočeno, s solzami v očeh priznali, da so zamočili. Da so luzerji na celi črti. Nevredni naše milosti.

Ampak ne!! Tip ni storil tega. Nastopil je s parolo. Ne vem kako je z drugimi ampak jaz parol ne maram več. Spomnim se svojih otročjih časov, ko je bilo še drugače in se je kdaj pa kdaj kakšna parola res slišala iskreno vznesena in je tako tudi delovala na moralo ljudi. Nekaterih. Zdaj pa to ne pride več skozi. Morda smo jih pa, parol namreč, v življenju slišali že preveč.

In njegova modrost v tisti bedni situaciji se je glasila:  »Kriza je za nas lahko tudi priložnost!!«  

Pozneje sem marsikje tudi zasledil nekakšne argumente, kakšna priložnost naj bi to bila. Zelo radi so mi pred ksihtom mahali s kakšnim uspešnim privatnikom, vsaka mu čast, ki je potuhtal nek donosen kšeft in zaposlil šest ljudi. Komaj omembe vredne pa so postale novice, ko crkujejo firme z nekaj sto zaposlenimi in to kar po tekočem traku. Ampak potem, ko ta armada, ki je narasla že na 130 000, realno z vsemi, ki ne dobivajo plač in prispevkov, pa še na več, napolni fascikle na zavodu za zaposlovanje, je šele pravi čas za razmišljanje o priložnostih.

Takrat začnejo prepotentne smrklje učiti  petipetdesetletnike kako je treba iskati možnosti na trgu dela. Z drugimi besedami, učijo jih prvih korakov pismenosti, bontona in sestavljanja prošenj. Strašno pomembne punce nočejo niti slišati pripomb, da jih pri njihovih letih živ boh ne bo vzel v službo pa če jim sam Hemingvej napiše tisto prošnjo in da je to jajcanje eno samo spakovanje. Ne, potem lahko izpadeš iz evidence in še tisto malo priložnosti pade pod vprašaj.

In takih primerov sem potem srečal še nekaj. Počasi sem začel dojemati koliko je ura. Mogoče sem se zamislil nad tem terminom, ko sem prebral ali slišal o kakšnem človeku, ki je zelo dobro poskrbel zase ravno v najtežjih časih. Vendar pa ne samo to. Poskrbel je zase ravno na račun nesreče drugih. Enkrat sem bral o tipu, ki je v nedavni in ne zelo oddaljeni vojni, popokal šlepar cigaret marlboro, ker je šoferja zadela granata in je s tem kapitalom začel biznis in postal pozneje lastnik cele verige restavracij in kaj vem česa še. Ampak to so že kar kruti primeri. Misliti pa le dajo, a ne!?

Pred kratkim se je v naši deželi zgodila strašna naravna nesreča. Strašnejša, kot večina ljudi misli. Uničila je ogromne površine našega gozdnatega ponosa. Sam, ki na gozd, drevesa, zelenje, gledam še kar čustveno, mislim, da je to katastrofa totalna. In spet se je ponovilo. Zvečer so prišli k Bobovnilku in Rosviti v odmeve dedci iz inštituta in faksa in kar nekajkrat sem spet slišal tisto besedo. »To bi bila lahko tudi naša priložnost!« Potem so govorili o sekancih in iverkah, jaz pa sem pred ekranom, poskakoval, grizel rob odeje in se v nemočnem ihtavem hlipanju drl:« kako hudiča! Vam mater! Prej niste mogli nikamor s tem lesom, zdaj ko je vse v trskah imamo pa kar naenkrat cel kup možnosti!??«  

Potem sta seveda, tudi pri meni, glavna stiska in razrvanost minili. Dobil pa sem tudi lekcijo, ki mi je dala misliti, da ni vse tako kot zgleda v prvem hipu. Ko so bila drevesa polomljena in ko smo si gozdno kataklizmo ogledali, so se že začeli prvi pogovori o tem kako se bomo stvari lotili. Nič, treba bo posekati, pospraviti, zvleči, sanirati. In spet so se pojavili dedci z inštituta in faksa. Kako je to, kot da ne vem,  nevarno, kako bodo opremo in usposobljenost preverjali inšpektorji in tako naprej.

Pa sem pristal na tečaju za  varno delo z motorko. Saj tisto sem v resnici imel v planu že nekaj let. Toda trajalo je dva dneva in koštalo je 150 evrov.

Ampak ne tokrat, Tokrat je bilo drugače. V oštarijo se nas je nabasalo 25 decov, po večini kmetje, ki motorke gonijo že celo življenje. Vsi smo vedeli, da gre samo za štempelj. In ni trajalo dva dneva, ampak le dve uri in ni bilo praktičnega dela, niti ni bilo treba prinesti žage s seboj. Še več. Tudi predavanje, bi zlahka, res zlahka, vodil katerikoli od nas. Z interneta bi snel par filmčkov, nekaterih skoraj enakih, in prebral vmes nekaj o čeladah, kapicah na čevljih in napetih zajlah. Čez nekaj dni sem sicer domov dobil lepo izkaznico in brošuro, kjer je bilo jasno specificirano koliko smo imeli teorije, koliko prakse (ki je res ni bilo nič) in koliko varnostnih inženirjev je projekt izpeljalo. Pa je bil z nami samo eden. Ni se predstavil!

Vendar, bistvo je bilo izpolnjeno. Štempelj smo dobili. Teden kasneje so ga dobili še deci v nalednji rundi. In tudi v sosednji vasi itd. itd.

Pa še lekcijo o tem kako je lahko nesreča tudi priložnost, sem dobil. Ko je dec, ki nam je »predaval« peštal po 80 evrov svoj takvin, mimogrede, ničesar vsaj malo podobnega računu nisem videl, in mu je ta denarnica postajala pretesna. Bil sem bolj zadnji v vrsti in zmečkane bankovce je že prav nemarno tlačil noter … takrat mi je vžgalo. Jebenti, to je to!