Prijatelji (14)
Danijel Golobič
Branko Gaber
Lara Arh
Ksenija Malia Leban
Vinko Tavcar
Ivanka Gantar
Peter Filec
Kristina Veras Brzin
Spremljevalci (16)
Ness Blue
Tatjana Lukežič
Milojka Magajne
Helena .
Vinko Tavcar
Risovi Literati
P. J.
Laščan Zlatorog
NAJBOLJ OBISKANO
Najbolj obiskane objave v zadnjem tednu. Osveži se vsako nedeljo.

Šizoblog
Zdaj vs včasih
Pomladna
Lepo pozdravljeni
Enako drugačen!
Težak šiht
Kulturni adrenalin
Koliko še?
Slabe karte
Tja dol!
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
Avgust 2017
PTSČPSN
123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031

Šizoblog

Dare Likar
05.06.2017 22:31 (Jun 05, 2017)

In gleda  v odsev te praznine, nekje v ozadju prepričan, da tam vidi sebe. Praznega. Nedoločno nikakršna je slika. Ne zbere drobcev za mozaik z jasnimi robovi. Kot glasbenik, ki ne spravi skupaj tonov, ki zanje ve da so tam in ki jim je bil že tisočkrat kos. Solo! On pa nem. Publika čaka, da se kaj zgodi. Sicer pozneje pojasni, da že dolgo ni držal instrumenta v rokah, da že dolgo ni vadil, da ni njegov dan … on sam pa ve, da so to le običajne floskule, ki se je že za to, da jih je povedal, težko zbral. »Nič več ne poveš!« ga pobara prijatelj malo kasneje. Zamahne z roko. Pusti spraševalcu naj si misli svoje. Da ni ničesar, da ni veselja, da ni pravi čas. 

Spomladi je pravi čas za začetek. Vedno je pravi čas za začetek. No, morda petek ni dober. Zaradi pregovora. Na krasni prireditvi sem bil. Protagonist je blestel. Kot vedno. Zadnje besede, ki jih je izrekel v slovo so bile o tem, kako naj sanjamo velike stvari in kako naj se ne damo … barabam … Pevci, igralci, umetniki nasploh, so se

Le kako?

Dare Likar
30.04.2017 17:15 (Apr 30, 2017)

Vem za modela, ki je bil, pa kakorkoli obrneš, umetnik. Že kot otrok malo čuden, v rosni mladosti dostojno težaven in pozneje, milo rečeno, vsaj občasno, kapitalen čudak. Tudi šolal se je dec za umetnika. In izšolal. Akademsko izobražen je prišel iz šolskih mlinov in s svojo doseženo omiko je tudi preživel svoj delovni vek. Včasih tako, tako, ampak po večini čisto zadovoljivo dobro. Še najbolj od vsega pa se mi je zdelo zanimivo njegovo razmišljanje iz študentskih časov. Med svojimi kolegi je bil namreč izjema. Izjema po tem, da mu ni ničesar manjkalo. Vsi ostali so v tistih letih životarili in med opijanji v boemskih beznicah in napol sestradanimi tedni študija komaj nekako speljali pot od izpita do izpita. Ali pa tudi ne. On pa teh težav ni imel.

 Ničesar mu ni manjkalo. Imel je očeta, ki ne le, da je imel precej pod palcem, tudi dal je mulcu denarja, kolikor je ta hotel. In slednji je bil zaradi tega neznansko nesrečen. Saj ni bilo slabo imeti cel mesec za pir in tobak, poleg tega p

Enako drugačen!

Dare Likar
06.02.2017 13:23 (Feb 06, 2017)

Ena od stalnic, ki me spremlja že vsa leta tu na blogovju, je ta, da je vseh težav pri nas kriva ta naša razslojenost, različnost, bipolarnost. Celo tako pogosto in  vztrajno smo o tem modrovali in blebetali, da sem pa res moral pošteno podvomiti o tej zadevi, kot o najfatalnejši  slabi lastnosti, ki nas ovira pri razcvetu, pri poti v blagostanje.

Nedavno sem na nekem literarnem večeru slišal zelo modrega moža, ko  je, kljub temu da je bil zelo zgovoren, na vprašanje o tej levo desno zavrtih osebkih, odgovoril, da je stvarnik ustvaril leve in desne možgane zato, da se zmenijo, kako bodo naprej. Stvarnika je dal sicer v narekovaje, je bil pa zelo jasen, da problem ni v različnosti, temveč v zmožnosti komunikacije, v zmožnosti razmišljanja nasploh. Še en intelektualno močan model mi je nedavno v podobni problematiki padel v uho. Rekel je, da mora iti na sestanek sicer s svojim mnenjem, mora pa že vnaprej dopuščati možnost, da se tudi moti!

To slednje mogoče uspeva res samo najboljšim, še

Kulturni adrenalin

Dare Likar
27.01.2017 10:04 (Jan 27, 2017)

Nikoli nisem bil nikakršen adrenalinec. No, mogoče sem v mladih letih kdaj zlezel v kakšno skalovje, ker sem želel sebi, še bolj pa drugim, dokazati, da si nekaj pa le upam. Občutki, ki sem jih ob tem doživljal pa niso bili ravno, da bi si jih želel čim večkrat. V bistvu ravno nasprotno. Tako sem ostal pri zelo redkih nevarnih podvigih in se raje vedno znova izgovarjal nanje in tako dokazoval, da imam pa le nekaj poguma, kot pa da bi ponovno zlezel na kakšen rob.

Adrenalinci namreč počnejo ravno to. Tisti pravi, ki so baje s tem celo zasvojeni, lezejo vedno znova in vedno više, vedno hitreje in vedno bolj do fula … in ni redko, da na koncu gredo čez.

Vsako bitje razen človeka v naravi beži stran od nevarnosti. Niti slučajno ne pade nobeni živali na pamet, da bi brez potrebe postavljala svoje življenje na nitko. Da bi se nastavljala svojemu plenilcu in potem, ko bi ji za milimeter uspelo zbežati, v adrenalinskem užitku drgetala v kakšni luknji. Ne, nič takega normalnemu bitju v naravi

Mraz

Dare Likar
10.01.2017 13:38 (Jan 10, 2017)

Eden od (mojih) problemov je tudi, da so nekatere tematike vsaj na videz že dodobra iztrošene. Pa ne zato, ker bi se o njih ne vem kako dokončno sporazumeli, pogosto je ravno nasprotno, le premlevali smo jih že tolikokrat, da človek že ne ve več kaj bi lahko novega potuhtal.

Ena od neskončnih debat, ki to nikoli to niti niso, je tista o nostalgiji po nekih starih časih, o opevanju na pol pretekle zgodovine in na drugi strani zaničevanje vsega kar je takrat bilo skupaj z ljudmi in sistemom.

Velikokrat se je že kaj zgodilo, da me je imelo ponovno modrovati o tej neizčrpni težavi pa se ravno zaradi izpetosti, še bolj pa zato, ker nisem želel še sam prispevati k temu neutrudnem pa tudi še kako bedastemu diskurzu. Me je pa k nasprotnem spodbudila literarna kolegica, ki me je v sicer sproščeni in neproblematični debati postavila nedvoumno na eno od dveh strani. Pa čeprav se sam tja ne uvrščam.

Če sem konkretnejši. Nostalgijo imam rad edino kot žlahten spomin na nek lep čas, na neka lepa čust

Leta besed

Dare Likar
02.01.2017 14:05 (Jan 02, 2017)

Ne vem kaj je slabše. Ali to, da komaj še kaj napišem, zadnje mesece komaj še kdaj sedem pred tipkovnico in poskušam biti malo ustvarjalen ali to, da se sprašujem, zakaj sem to že prej sploh počel? Ali je morda čudno, da ne vklopim vseh mailov, fejsov, tviterjev in blogov že prej kot grem zjutraj scat, kaj šele da bi v miru popil kofe? Ali je še bolj čudno, da včasih nekaj dni nimam niti najmanjšega veselja česarkoli od tega vsaj bežno pogledati!

No, vsekakor si štejem v dobro, da ljudem ne čestitam rojstnih dnevov in podobnih stvari preko FB strani ali celo prek nekakšnih predlog, kamor samo vneseš nek tekst in slikico, potem pa razpošlješ na vse vetrove s tisto čudežno »send to all« funkcijo! Poznal sem drastičen primer, ko so mladenki pošiljali »prijatelji« celo sožalna sporočila preko mesengerja in to za nameček prej, kot je njen oče zares umrl. Glede na to, da je bil zelo bolan in glede na to, da smo v Idriji (Sloveniji?) takšne dezinformacije niso tako redke, facebook pa zagotovo

Slabe karte

Dare Likar
27.11.2016 16:07 (Nov 27, 2016)

»Edino v Polanah so vsi dobili!«

Že milijonkrat slišani stavek, obvezen v takšnem trenutku. Dedci so pospravili karte in popili do konca svojo pijačo. Po večini so srkali med kartanjem dve uri ali še več en in edini kozarček vina, kvečjemu dva. Dvakrat na teden so se dobili v oštariji, včasih an eni, kdaj tudi na dveh ali celo treh mizah. Italijanske karte. In so metali. Škopa in trešet. Baštone, špade in danare! Tako rutinirano, tako vajeno, da so po prvem odvrženem krogu po večini že vedeli za cel potek partije. Redko so igrali za rundo. Skoraj nikoli. Vedno pa je na koncu, v seštevku nekdo pač zmagal. In takrat je prišel tisti stavek na vrsto. Nekdo pač vedno zgubi … Razen v Polanah! Tam so pa vsi dobili.

Naj pojasnim. Šlo je za anekdoto, ko so se v Poljanah (pri Škofji Loki) baje pri kartanju stepli in to tako hudo, da so jih pa res vsi dobili. Kasneje v vseh igrah tega sveta pa vedno nekdo izgubi. Tak je pač red.

Te dni poslušamo, naj se popravim, vedno poslušamo, o ljudeh, o n

Preber'te!

Dare Likar
20.11.2016 18:05 (Nov 20, 2016)

Konec tedna, konkretneje cel petkov deževni dan, sem preživel zelo literarno. Predavanje zelo podkovanega literarnega strokovnjaka, delavnica o (samo)izdajanju knjig, sprehod po starem jedru Maribora in večerna predstavitev (nas) finalistov na prireditvi v »Literarni hiši« je bila kar zanimiva izkušnja. Čeprav nisem ravno ljubitelj tečajev pisanja, delavnic in podobnih reči, sem s slišanim kar zadovoljen. Nekaj napak, ki jih delam in možnosti kako bi to popravil, sem z zanimanjem vzel na znanje.

Vsekakor pa sem, posebno, ko je vse skupaj trajalo že kar nekaj ur, začel dvomiti o tem, v kakšni meri je ravno tehnično znanje, posebno tehnično v smislu konkretne izdelave knjige, najpomembnejše pri stvari.

Kolikor me poznate, veste, da sem človek navdiha, ki ga uresničujem na dah, z zaletom in brez ustavljanja. Od perfekcionizma me loči ogromen prepad neučakanosti in površnosti. Tako, da sem idealen za delanje večine napak, ki so mi jih strokovno opisali. Pa vendar sem še vedno mnenja, da j

Lepo pozdravljeni

Dare Likar
04.11.2016 12:57 (Nov 04, 2016)

Če bi me kdo kdaj vprašal, pa si ne domišljam, da ravno veliko ljudi to sploh zanima, kje hodim, kaj počnem, zakaj me ni na spregled, bi težko kar tako iz taprve odgovoril. Veliko ljudi takšne stvari sprašuje na poseben način. Sliši se tako, da še preden do konca povedo svoje vprašanje, nanj že sami odgovorijo z vsemi verzijami, ki jim padejo na pamet. Tako sploh ne moreš do besede, da bi kaj poskusil pojasniti in le nekako odkimavaš in z mimiko zatrjuješ, da ne gre za zdravstvene težave, da nisi v zadnjem času padel v temno brezno depresije in da se nisi umaknil zaradi kakšne podobne dramatične stvari.

Ker seveda govorim o svojem virtualnem, predvsem pa o svojem literarnem pojavljanju, se kar sama ponuja tista o krizi. O pomanjkanju navdihov, o izpetosti in iztrošenosti. Tudi tega ne maram preveč vehementno zavrniti, ker ima to potem vedno nasproten učinek. Tisti, ki mu tako odgovoriš takrat na videz razumevajoče prikima, čeprav daje očiten vtis, da zdaj mu je pa zares vse jasno.

Pa

Šport imam pa rad!

Dare Likar
22.08.2016 12:54 (Aug 22, 2016)

Ja, nikakor ne bi mogel biti novinar. Dobesedno odbija me hlastanje po tako imenovanih aktualnih, svežih, vročih novicah. Slednje potem v vsej evforiji velikokrat seveda tudi zanemarijo svoj prvoten namen, se pravi to, da bi pokazale resnico, realno stanje.  Tako tudi ne bi mogel poročati, denimo z olimpijskih iger ali kakšne druge podobne prireditve. Ljudje bi že pozabili kako se je nekdo utapljal v solzah sreče ob svojem uspehu ali kako se je nekomu ob razočaranju podrl svet, ko bi se jaz šele spomnil, da bi nekaj začel razmišljati o tem.

Zato tudi to moje današnje pisanje o športu ni mišljeno kot poročanje o Riu, igrah, rezultatih. pa čeprav se bom tudi tam malo ustavil. Prave, včasih že kar univerzalne lastnosti športa namreč najdemo povsod, ne glede na to ali gre za takšno mega prireditev kot je olimpijada ali kakšno od svetovnih prvenstev. Je pa res, da nam na najvišjem nivoju anomalije padejo še bolj v oči. Vedno znova se spomnim svoje ugotovitve izpred nekaj let, da se pravi š

Nesrečniki

Dare Likar
11.08.2016 15:26 (Aug 11, 2016)

Brez velikega razmišljanja, brez kakšnega hudega raziskovanja lahko ugotavljam, da ne bi nikjer na tem svetu raje živel, kot ravno tukaj. No, dobro, če bi se spustil v razne statistike, bi morda našel dobrih deset, morda celo dvajset dežel, kjer bi bilo pametneje bivati kot ravno v Sloveniji. Potem pa, če le malo vklopim čustveni element, še teh nekaj krajev odpade, kot knof od gat. Pravijo, da celo malo pretiravam, ko pravim, da bi me po nekaj mesecev prinesli nazaj v plehnati trugi, če bi moral iti po svetu in zapustiti dom.

Zakaj sem se spustil v takšno patetično domoljubno razmišljanje? Verjetno zato, ker me že dolgo časa muči to vsesplošno samozaničevanje, jamranje, apatično samopomilovanje, ki sem mu priča vedno in povsod. Najlaže, ampak res čisto brez težav na vsakem koraku najdete filozofa, ki ima ogromen spisek stvari, ki so pri nas tako po hudičevo slabe, da nikjer tako. Sploh! Seveda so politiki čisto povsod po svetu manj butasti kot naši. S to ugotovitvijo se niti sam ne sp

Tja dol!

Dare Likar
31.07.2016 21:56 (Jul 31, 2016)

Kako naj pustim tukaj sled? Kako sploh pustiš sled na takšni površini? Je tukaj bel papir, je tukaj bela, snežno bela stran? Je tukaj nekaj podobno obešalniku, tistemu v stari kovačiji, kjer obesiš svojo številko, svojo kartico in ti potem starinski strojček beleži prisotnost. Rdeče črni trak! Če prideš pred šesto, je tam lepa, črno zapisana ura prihoda, v nasprotnem primeru zlovešče rdeča, malodane sramotna zamuda. Ali ni vse skupaj samo navidezen prostor, s časom in našim dojemanjem omejen svet, ki ga jemljem prej kot karkoli drugega predvsem  mnogo preresno? Kaj storiti, za božjo voljo?

Pa saj bi se rad javil. Vsaj toliko,da bi kdo vedel, da sem še tukaj blizu. Kot tista, se spomnite, »že dolgo je odkar več skupaj nismo, poslal bi rad vsaj kak pozdrav«!? Pa po drugi strani, jebemti, a ima sploh smisel?  Zakaj bi se trudil? Zakaj bi nekaj počel? Kot bi iskal ljubezen in šele potem brskal vsepovsod okoli sebe, po špranjah in razpokah, po skladih in skritih kotičkih, če morda ni še kj

Paradoks

Dare Likar
17.07.2016 12:39 (Jul 17, 2016)

Že dolgo časa nisem začel svojega pisanja z ugotovitvami o krizah navdiha, o premajhni pogostosti objavljanja in podobnimi nepomembnimi stvarmi. Že veliko let nazaj sem prenehal s tem, zagotovo pa takrat, ko sem opazil, da  je »pisanje (beri jamranje) o pisanju« postalo malodane posebna literarna zvrst. V bistvu to o krizah ne pride v poštev. Će malo pomislim, sem kadarkoli sposoben sesti pred računalnik in stipkati par strani. Imam pa nekaj omejitev. Ena, verjetno najpomembnejša je ta, da ne smem imeti občutka, da sem to kar pišem, že enkrat povedal. Ne vem koliko sem v tej samocenzuri uspešen, ampak občutek imam, da me že po nekaj stavkih prešine, da sem podobno modrost že enkrat nekje napisal.

Da bi v teh časih ne bilo dovolj tematik, da ne bi imel o čem pisati, to seveda ne pride v poštev. Okoli nas, hvala bogu ne prav neposredno okoli nas, se dogaja toliko stvari, strašnih, velikih, nenavadnih, da bi si človek želel kvečjemu, da bi se vsi skupaj umirili in malo obstali, ne pa da b

Težak šiht

Dare Likar
03.07.2016 14:04 (Jul 03, 2016)

Matija je zanimiv dec. Takšen, ki imamo občutek, da o njem nihče ne ve povedati ničesar slabega. Še eden od Marinkovih sodelavcev, eden tistih redkih, ki so bolj ali manj vsa svoja delovna leta pustili v kovačiji. Včasih je spustil  kakšno duhovito pripombo, včasih nasmejal sodelavce med pavzo, predvsem pa je stalno in vedno dajal vtis, da se predvsem ne sekira zaradi neumnosti, ki se dogajajo okoli njega. Takšnih, ki marsikoga spravijo ob živce in mu marsikdaj grenijo delovne dni veliko bolj, kot pa so za karkoli koristne. Pa čeprav inženirji in samozavestni  mladi tehnologi spreminjajo, domnevno izboljšujejo, nadgrajujejo postopke in procese predvsem zato, ker naj bi tako izboljšali rezultate in več izmolzli izpod kovačevih rok.

Pa ni bil Matija vedno tako miren. Nasprotno. Enkrat pred leti, v začetku svoje delovne poti je bil popolnoma drugačen. Zelo hitro se je razburil. Če se je kdo delal pameten okoli stvari, ki je zanje točno vedel, da jih pozna, obvlada in da ni nobene potrebe,

Klekljarica

Dare Likar
17.06.2016 12:56 (Jun 17, 2016)

(Če je pa ravno čipkarski festival)

Prava klekljarica, mojstrica, ki ji prepletanje cele goščave belih ali pisanih niti pomeni vsakdan in rutino, takšna vsak klekelj posebej božajoče predeva med prsti spretno in ritmično. Njeno delo ne zgleda napor in nekaj kar zahteva veliko pozornost rokodelke. Le neko početje, ki spremlja starko vse dneve in ki se sliši v prostoru kot pesem nežnega lesenega zvena. Pesem, ki preprosto spada tja. 

In ta pesem je bil zagotovo eden od zvokov, ki so se v mojo otroško glavico zapisali med prvimi. Brez dvoma že takrat, ko sem komaj že dobro obvladal normalen govor, hojo po dveh in podobne spretnosti, ki pritičejo ljudem. Tisti škrobot je v tistih mojih najzgodnejšil letih proizvajala teta Angela, naša varuška, vsak dan. Občutek sem imel tudi, da to počne vedno in vse ure v dnevu. Razen, tako se mi je zdelo takrat, kadar je kaj delala. Takrat jo je bula in napol izdelana čipka čakala. Ja, res, prav tako sem dojemal tisto njeno početje. Kadar teta ne dela,

Praznik in narodna zavest

Dare Likar
29.04.2016 16:06 (Apr 29, 2016)

Ko smo stali pred tistim bifejem, nekateri zaradi svoje kadilske razvade, jaz ker sem tja ravno prišel, nismo mogli spregledati prazničnega pridiha, ki ga je imela ulica. Na drugi strani ceste stoji manjši blok z nekako desetimi stanovanji pa tudi nižje ob cesti se vidi še nekaj hiš. In na enem, nič manj in niče več, kot na enem od balkonov je visela državna zastava. In še ta edina je bila zaradi vremenskih neprilik nemarno zmečkana in razmočena. Taka se je, vsa zlepljena in kot, da bi jo bilo sram ovijala okoli droga v očitni želji, da bi se skrila za tisto rdečo palico.

Seveda smo pozneje razpletli debato okoli izobešanja zastav. In kakopak ni ostalo samo pri tem. Šli smo veliko globje v probleme, ki jih je omenjeni osamljeni, poleg tega pa še dokaj neugleden simbol naše nacionalnosti, na nek način predstavljal.

Naj kar takoj povem, da ne le, da zastave ne izobešam, celo tako brezsramen sem, da slednje niti nimam. Ampak se pa kar s taprve strinjam, da to ni čisto v redu in prav. Če p

Koliko še?

Dare Likar
24.04.2016 18:09 (Apr 24, 2016)

Ko je dobrih deset let starejši, zdaj že nekdanji sodelavec sedel  v avto, potem ko sem mu ustavil na avtobusni postaji , kjer bi čakal še vsaj četrt ure, mi ni rekel živio ali dober dan. Kot že nekajkrat prej, se mi je tudi tokrat zdelo, kot da smo te običajne načine pozdravljanja zamenjali s čisto drugimi. Pa nimam v mislih kakšnega »servus« ali celo »hello« ! Ne, prvo kar je dec bleknil je bilo:«Koliko pa tebi še manjka?«

Mislim, tipa sem res nejevoljno pogledal, poleg tega, da se je ta čudna navada nekoliko pretirano razpasla, me je tudi ravno on v zadnjem času, že tri leta je v penziji, vprašal ravno to! Tokrat sem pa kar nekoliko vzkipel! Ali zgledam tako star, mogoče obnemogel, betežen? Pa me je miril, da ni nič slabega mislil. Da je samo tako vprašal.

Do penzije mi po vsaki meni znani varianti manjka dobro desetletje. Tako glede starosti, kot po kriteriju staža.  Natančneje pa niti ne vem in ne mislim niti poizvedovati. Vsaj nekaj časa (še) ne. Kolikor je to mogoče, sem namreč

Zakaj to počnejo?

Dare Likar
06.04.2016 12:34 (Apr 06, 2016)

Mi »navadni ljudje« se velikokrat sprašujemo zakaj mogočniki, bogatini, tisti višje vrstni primerki naše vrste počnejo te stvari. Zakaj grebejo na kup tudi potem, ko imajo vsega toliko, da ne bi zmogli požreti vsega pa če bi desetkrat živeli, ne enkrat. Odgovor seveda ni enostaven. Se ga pa nekaj skriva v starem mafijskem filmu, ki sem ga gledal pred veliko leti in mi ni ostal prav zelo v spominu. Pravzaprav sem si zapomnil samo ta legendarni odgovor. Pa o tem malo pozneje.

Premisliti moramo namreč še o neki stvari. V teh dneh na veliko obsojamo lumparijo z utajami davkov. Kdor je imel velike kupe denarja, naj vmes dodam, da za različne ljudi že izraz »kup denarja« lahko pomeni zelo različne stvari, si je v teh časih lahko privoščil, da ga je s pomočjo »pravih« firm, odvetnikov, znalcev, speljal mimo države, mimo davkarije in tako obdržal še večji kup. No, in zdaj, ko robantimo čez te tipe in jih zmerjamo na fejsbukovskih straneh, na blogih, za šanki, med kofetarskim klepetom na šihtu

Pomladna

Dare Likar
28.03.2016 17:00 (Mar 28, 2016)

    Na to pomlad sem pa res težko čakal. Na vsako pomlad pravzaprav. Pa vseeno se mi vsako leto zdi, da je zima vztrajala še malo dlje, kot tista lani. Še kasneje je umaknila tiste uscane meglice iz grap, zjutraj dovolila kakšni stopinji več, da je prinesla vonj po novem času.

  Vendar pa ne le meglice, ne zvončki in trobentice. Tudi ne tisto, ko se breg končno toliko posuši, da lahko obujem gojzerje in vžgem malo motorko, ne tisto, ko niti na vrhovih ni videti več  ivja ali ostankov snega. Pravi prihod pomladi meni pomeni nekaj drugega.

  

   Ko se sprehodim po mali, na novo zeleni  livadici in zagledam tiste, sprva še čisto majhne sramežljive zvezdice, ki pririnejo na plano. Tisto me spomni, da je tukaj pomlad. Sprehodim se med njimi takoj naslednji dan. Jih nabiram, jih čistim, jih vonjam in se jih veselim. Sprva bolj s težavo najdem vsako posebej, kasneje se razbohotijo v velike šopke in tudi še, ko rumeno zažarijo njihovi popki, jih obiskujem in se jih veselim.

     Čistim jih, o

Bil je lep ...

Dare Likar
22.03.2016 11:39 (Mar 22, 2016)

Malodušen, brez energije, brez tistega davnega radostnega počutja, ki ga je spremljalo v nekih drugih časih vedno, ko se je spustil med svoje črke, brez vsega tistega žara, se je, kot vsako jutro, usedel pred svojo tipkovnico. Besede, pisanje, povedati ljudem. To je bilo njegovo početje. Kot nekaj kar te spremlja stalno in vedno veš, da je to tisto, kar imaš zares rad.

Muzikanta žene glasba, ki jo nosi s sabo vsak dan in vedno naprej. Že po tednu dni mu postane dolgčas, če ne vzame v roke inštrumenta, če ne poboža njegovih strun in če ne pokaže svojega znanja ljudem. Slikar v sebi nosi svoj navdih kot breme in šele, ko izlije svoje barve in oblike na platno, se čuti potešen.

Z nasmehom se spomni svojih začetkov. Želel je, da bi spremenil svet. Za tisti stari pisalni stroj se je spravil razrvan, borben, ihtav, kot bi se spopadal s celim vesoljem na drugi strani belega papirja. Premlel je dogajanje, premlel resnico, dodal svoj idealizem in vse začinil s svojim mladim pogledom na življen

Oglasi

7604.) sirene z lesbosa

Kategorija: Leposlovje

Cena: 14.99 €

7082.) mak

Kategorija: Leposlovje

Cena: 13.99 €

6010.) serengeti ne sme umreti

Kategorija: Leposlovje

Cena: 11.99 €

4649.)  tito in umetniki

Kategorija: Leposlovje

Cena: 14.99 €

nembutal pentobarbital sodium  for sale without prescription we are a reliable and legal nembutal (sodium pentobarbital) and seconal (secobarbital) supply company with a positive business record over our years of supplying nembutal. we ship nembutal and seconal world wide and have most of our clients coming from the usa, canada, australia, south africa, europe, thailand, south korea. we have our company distributed in different locations so as to meet up with customers demands world wide and to reduce delivery time.(brattschemicals@gmail.com), whatsapp:+23785942117 we have established a superb reputation over these years by offering our customers with excellent quality/ purity nembutal, pleasant and professional shopping experience with 100% discreet packaging and delivery and friendly customer support. the details of our client's transactions with us are kept confidential. our stock is unlimited and available from 50 grams and can supply over 1000kg per month. we sell nembutal in liquid (50ml, 100ml and 250ml bottles) , powder (25g +) and pills from 50 pills + shipping takes 2-3 days from any of our warehouse which is to ship to any loaction and address in the world. packaging is very discreet. we also offer fast ordering and 100% secretive delivery. we have our terms and conditions which we let our clients know once they contact us and before they complete their order.  

Kategorija: Medicinski in ostali pripomočki

Cena: 200 €

greste na dopust, pa ne želite pustiti avtomobila na letališču? potem kontaktirajte podjetje potuj nekam, ki se ukvarja s prevozi potnikov na in iz letališč. v ponudbi imajo tudi prevoz na letališče brnik, tako da vam ni potrebno več razmišljati kje boste pustili vaš avto, med tem ko boste na dopustu. pustite ga doma v garaži in se dogovorite za prevoz.

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

7672.) sonce in ceste

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

7671.) teroristi

Kategorija: Leposlovje

Cena: 8.99 €

7670.) vegasta hiša

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

7669.) dolenjski puntarji

Kategorija: Humanistika

Cena: 14.99 €

7668.) mati krščanske edinosti

Kategorija: Duhovnost in osebna rast

Cena: 9.99 €

1232.) nezaželeni

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj