zakaj je stvari tako prekleto težko sprejeti samo takšne kot so. od kod vsa ta pričakovanja, prepričanja, kako naj bi bilo? na koncu nikoli ni tako, kot smo mislili da bo. zakaj tega enostavno ne moremo sprejeti? sprejeti da ni zagotovil, obveznih sestavin, popolnih receptov?

verjetno je ravno to naše stalno iskanje popolnosti tisto, čemu se imamo zahvaliti za napredek, razvoj, preživetje, ampak nekje na enem križišču smo zašli v preveliko odvisnost od tega, mogoče celo v obsedenost. zdaj nas je začelo mogoče vse skupaj že omejevati, no, vsaj mene je. kot vedno, gre verjetno za izgubo ravnotežja, takšen je vsaj občutek. ali pa samo iščemo popolnosti v napačnih ulicah, v omejenem, mikro svetu. 

mogoče gre za zelo mamljivo predstavo o tem, da je mogoče izogniti se temačnostim, padcem, učenju. da je realen in dosegljiv nivo, do katerega pridemo in ko ga enkrat osvojimo, se nam več ni treba "boriti," je vse samo še mirna in udobna plovba, vožnja v leru.

mogoče gre za prastar plemenski nagon, varnost v množici, med enakimi. še ena stvar, brez katere ne bi preživeli v vseh teh tisočih let.

ali pa je to le cena, ki jo moramo plačati v tem, človeškem življenju in brez tega ne gre...