imam jih več, včasih hkrati. muze. nekatere poznam, druge opazujem od daleč, nekatere so prisotne samo v sanjah, nekatere si pričaram sam. zgodi se, da je v kateri od pisanj prisotno več njih hkrati. pravijo, da naj bi bile poosebljeno védenje in umetnost, te hčerke Zeusa. za mene so predvsem inspiracija, sopotnice na tem mističnem potovanju. so kot sonce, neizčrpen vir življenja, a če se jim preveč približaš, lahko izgoriš. 

zgleda pa vse skupaj približno tako:

Vodnjak navdiha

Ogenj si, od daleč me ogreješ,
mi zavetje nudiš pred nočjo.
Vse kar si želim je da se smeješ
in napolniš me z močjo.

Si kot veter, tisti brez imena,
sapa, ki odnaša strah.
Si kot pesem, tista neizpeta,
delček brez katerega ne gre.