Članek
Izseljenec prišel nazaj v Jugoslavijo, ker je nasedel besedam komunistom o boljšem življenju, ko je skušal ponovno oditi v tujino, so ga obsodili na več let prisilnega dela
Objavljeno Apr 15, 2019

Obsežna biografija "Dolgo življenje po smrtni obsodbi" zajema zanimivo in razburljivo življenjsko zgodbo dr. Ljuba Sirca v času druge svetovne vojne in po njej, dogodkov, ki so pripeljali do znamenitega Nagodetovega procesa, Sirčeve obsodbe na smrt, zaporniških let, pomilostitve, bega iz komunistične Jugoslavije in življenja v tujini vse do današnjih dni. "Komunisti so množično morili, pačili dejstva in zatirali vsako pametno misel. Za ta totalitarizem še nihče ni bil kaznovan. Sicer pa kaznovanje niti ni glavna nuja, glavno je priznanje, da so bile komunistične ideje zmedene in da je bila komunistična vladavina zločinska," piše v svoji knjigi.

Odlomki iz knjige Dolgo življenje po smrtni obsodbi:

Ljudje, ki so bili v Dachau in na »DKD« (prisilno družbeno koristno delo), so trdili, da je bil »DKD« slabši, le da je trajal manj časa. Očividec mi je pripovedoval, kako je nekdo v litostrojskem taborišču zbolel in imel visoko vročilo. Ko so to povedali upravniku, je odredil, naj ga pohladijo, če mu je vroče. Vtaknili so ga v kad z mrzlo vodo, tako da je kmalu nato umrl.

 

 

Paznik Joži, ki je nadzoroval zapornike pod posebnim postopkom, je bil na pol nor. Ko sem prišel v Maribor, je nekoč vlačil za seboj na vrvici crknjenega vrabca. Storil je, kar je le mogel, da bi zaporniki trpeli.

V »ladji« je bila znana ljubljanska odvetnica dr. Ljuba Prenner. Bila je levičarka, toda končala je v zaporu, ker je bila preveč poštena, da bi lahko pritrjevala vsemu, kar so komunisti delali med vojno in po njej.

Že prej sem slišal, da je žensko nadstropje polno prostitutk, delno pomešanih med politične zapornice. Da se je prostitucija tako razpasla, je bil hud udarec za komunistično teorijo, po kateri je prostitucija posledica kapitalizma.

Srečal sem slovenskega rudarja iz Vestfalije, ki je prišel nazaj, ko je komunistična vlada pozvala vse izseljence, naj se vrnejo. Pričakoval je, kakor tisoč drugih, da bo življenje za delavce v socialistični državi nedvomno boljše kot pod kapitalizmom. Kmalu se je prepričal o nasprotnem in je skušal oditi. Seveda mu potnega lista  niso dali, ko pa je skušal pobegniti, so ga ujeli in obsodili na več let prisilnega dela.

Jaz sem se vedno bolj čudil temu, kako slepa je komunistična pravica. Dr. Janko Köstl je bil obsojen na smrt, ker je dal nekomu seznam ljudi, za katere naj intervenira pri Italijanih, da jih izpustijo. Običajna obrazložitev za take sodbe je bila: če je mogel intervenirati, je moral imeti zelo dobre zveze z okupatorji.

Od spomladi 1950 so bili v mariborski jetnišnici še vedno ljudje v »izolaciji«. Kakih štirideset se jih je sprehajalo vsake toliko časa po dvorišču s sklonjenimi glavami, ker jim niso dovolili, da bi gledali okoli sebe.

Zvedel sem, do kakšne mere so prisilno delo uporabljali za izvrševanje petletnega plana. Jetniki so gradili tovarno aluminija v Strnišču, jetniki so gradili tovarno turbin Litostroj, jetniki so delali na tako imenovanih mladinskih progah Brčko-Banoviči in Šamac-Sarajevo, jetniki in celo jetnice so delali na avtomobilski cesti Zagreb-Beograd. Okoli 30 tisoč jetnikov je delalo na gradbišču Novega Beograda, kjer so predstavljali glavni del delovne sile, čeprav so časopisi pisali o prostovoljcih. Ko so tuji dopisniki opazili, da je okoli stavbišča veliko bodeče žice, so jih jugoslovanski komunistični časopisi divje napadli kot lažnivce.

Komunistična propaganda je opisovala predvojno Jugoslavijo kot »krvoločni režim kralja Aleksandra«, med tem ko so svoj lastni teror opisovali kot zemeljski paradiž. Huje je bilo to, da so jim v tem sledili mnogi zahodni žurnalisti in pisali, da je režim v Jugoslaviji nedvomno hud, a da Jugoslovani niso nikoli poznali česa boljšega.

Leta 1950 smo ocenili, da je bilo v zaporu v Sloveniji še kakih 20 tisoč ljudi, v celotni Jugoslaviji verjetno med 200 in 300 tisoč. Večinoma so bili to politični jetniki. Policija se je takrat komaj zmenila za navadne kriminalce in celo tistim, ki so jih aretirali, so razlagali, da niso sami krivi za tisto, kar so storili, marveč da so vsega krivi politični jetniki, ki so preprečevali, da bi bil uveden socializem, ki bi dokončno odpravil vse zločine. Upravnik mariborske jetnišnice Plos je bil seveda tudi takih misli, zato je favoriziral kriminalce in sovražil politične zapornike.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=945