Članek
Komunisti so po vojni izpustili predvojnega množičnega morilca, ker je bil po njihovem žrtev kapitalističnega sistema
Objavljeno Apr 12, 2019

Obsežna biografija "Dolgo življenje po smrtni obsodbi" zajema zanimivo in razburljivo življenjsko zgodbo dr. Ljuba Sirca v času druge svetovne vojne in po njej, dogodkov, ki so pripeljali do znamenitega Nagodetovega procesa, Sirčeve obsodbe na smrt, zaporniških let, pomilostitve, bega iz komunistične Jugoslavije in življenja v tujini vse do današnjih dni. "Komunisti so množično morili, pačili dejstva in zatirali vsako pametno misel. Za ta totalitarizem še nihče ni bil kaznovan. Sicer pa kaznovanje niti ni glavna nuja, glavno je priznanje, da so bile komunistične ideje zmedene in da je bila komunistična vladavina zločinska," piše v svoji knjigi.

Odlomki iz knjige Dolgo življenje po smrtni obsodbi:

Nekaj časa je paznik Vita in mene vsako jutro poslal nazaj v celico in nama ukazal, naj še enkrat posteljeva. Večkrat se postelj nisva niti dotaknila, a je vseeno dejal, ko se je vrnil: »Vidita, kaj človek lahko doseže, če se potrudi.« Drugi trik je bil, da je paznik pogledal v celico, brž ko se je oglasila sirena za vstajanje, ter upravniku naznanil vsakogar, ki ni isti trenutek skočil iz postelje. Tako je tudi mene nekoč naznanil, da sem predolgo ležal.

 

 

Zvečer so pripeljali še drugega jetnika. Bil je star komunist, direktor podjetja v Mariboru, ki so ga zaprli, češ da ni izpolnil plana ali nekaj podobnega.

Med samomorilci je bil tudi Krautberg. Videl sem ga še pred vojno, ko je bil oficir v V. prekmorski brigadi. Bil je obsojen na pet let, ker se je sprl v Trbovljah z drugim rudarjem in ga ustrelil.  Vedno znova je imel živčne napade, kakršne so doživljali tisti, ki so bili udeleženi pri komunističnih množičnih pobojih. Vpil je, se valjal po tleh in jokal: »Čudijo se, zakaj sem ubil Trboveljčana. Zakaj so me pa naučili ubijati?«

Zdelo se je, da Zahod pritiska in zahteva popuščanje do zapornikov in da bo Tito moral v tem pogledu nekaj storiti, če bo hotel sodelovati z zahodnimi državami. Razočaranje je bilo toliko večje, ker 29. novembra niso izpustili skoraj nobenega političnega zapornika, marveč samo kriminalce. Zvedeli smo, da so zahodni časniki hvalili Titovo velikodušnost do političnih zapornikov. Bilo je brezupno.

Uprava je nekje pobrala ogromne količine pokvarjenega graha, s katerim so nas sedaj krmili. Približno v tem času je začela prihajati zahodna pomoč, tako da je v jetnišnico končno prišlo nekaj moke. Kljub temu nismo bili ravno navdušeni nad pomočjo, ki so jo začeli dobivati jugoslovanski komunisti.

Moj sorodnik, ki je bil zaprt zaradi »trgovanja na kapitalistični način«, je bil v posebni sobi za dosmrtnike in tiste, ki so že kdaj skušali pobegniti. Med njimi je bilo nekaj kriminalcev, ki so bili prava nadloga. Najhujši je bil Hace, ki je bil pred vojno obsojen na dosmrtno ječo zaradi več umorov. Komunisti so ga po »osvoboditvi« izpustili, ker je bil po njihovem mnenju le žrtev kapitalističnega sistema. Kmalu je spet storil kaznivo dejanje.

Deklaracijo človekovih pravic so združeni narodi izglasovali leta 1948. Jugoslovanski delegat tedaj sicer ni glasoval za to deklaracijo, toda to ni preprečilo jugoslovanskim komunistom, da se ne bi sklicevali nanjo, kadar je bila njim v prid, in vsakega 10. decembra slovesno proslavljali dan človekovih pravic.

Novi kazenski zakonik je odlično rešil vprašanje »prisilnega dela«. Združeni narodi so namreč tedaj raziskovali uporabo prisilnega dela po raznih državah. Zatorej novi zakonik ni več poznal kazni »odvzema svobode s prisilnim delom«, marveč le »strogi zapor«. Toda kazen so izvrševali na natančno isti način kot prej.

Posebno smešen je bil 151. člen, ki je določal: »Uradna oseba, ki pri izvrševanju svojih dolžnosti uporabi grožnjo s silo z namenom prisiliti obtoženca, pričo, izvedenca ali kogar koli drugega med zaslišanjem, da da kako izjavo, se kaznuje z zaporom najmanj treh mesecev ali s strogim zaporom do pet let.« Če bi s tem členom resno mislili, bi morali obtožiti vse člane komunistične policije.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=947

 

Sem ga že ovadil,da hodi po moji njivi.A si ti rojen tam okoli leta1920? Ali si takrat še plaval po dedkovih jajcih? Daj najdi kakšno drugo temo,če se da.Ni čudno,da se ne zmoremo pobotati med seboj,če kar naprej pogrevamo zgodovino večine umrlih.Koliko je težkih zgodb po svetu in Slovenija ni nobena izjema.