Članek
Nasprotovala paktu med nacisti in komunisti, zato so jo zaprli, 4. del
Objavljeno Jan 03, 2019

Angela Vode (1892–1985) je delovala kot učiteljica otrok s posebnimi potrebami, s svojim izrazitim socialnim čutom pa se je borila za boljši položaj žensk in delavcev.  Ker je bila izključena iz Komunistične partije, predvsem zaradi svojeglavosti in moralnosti, saj ni prenesla pakta med nacisti in komunisti, si je nakopala hude zamere partijskih kolegov in kolegic. Ko so leta 1945 prišli na oblast, so jo izkoristili za poravnavo starih računov. Vodetova je bila šest let zaprta, nato pa do smrti izključena iz javnega življenja in jo je preživljala sestra Ivanka Špindler. Angela je v tem času skrivaj pisala knjigo, po kateri je nastal tudi film – popisala je svet pred drugo svetovno vojno, vojno, komunistično revolucijo in čas po njej. Skriti spomin je tudi prvo pričevanje o ženskih zaporih pri nas.

Odlomki iz knjige Skriti spomin:

Oblast je apelirala na prebivalce, naj se javijo na prostovoljno delo. V resnici je bilo to delo prav malo prostovoljno. Bilo je povsem nov način izsiljevanja: študent, ki se je hotel vpisati na univerzo, se je moral izkazati s »prostovoljnim« delom, če si prosil za karkoli, so te vprašali, koliko ur prostovoljnega dela si opravil.  Te delovne skupnosti so nujno potrebne – ne zaradi cenenega dela, marveč predvsem za politično vzgojo. V ta namen imajo ti »prostovoljni« delavci vsak dan politična predavanja.

Vodilna mesta v gospodarstvu in tudi drugih panogah javnega življenja so začeli dokončno prevzemati skoraj izključno samo ljudje, ki za ta mesta niso bili sposobni. Vcepili so jim v glavo, da zadostuje zvestoba partiji, ki jim bo dajala nezmotljiva navodila.

 

Tako je bil na primer za sodelovanje z okupatorjem kaznovan človek, ki je bil med okupacijo zaprt v okupatorskih taboriščih. Kmalu po teh procesih pa so isti ljudje, ki so povzročili morje gorja in krivic, začeli priznavati, da so se sodbe izvajale po boljševiškem vzorcu.

Natančno tako se je godilo pri nas na dachavskem procesu. Prav zato so izbrali same idealne komuniste, ker so jim lahko dopovedali, da je njihovo priznanje potrebno: treba se je bilo oprati pred Rusijo, pred Stalinom zaradi sodelovanja z Nemci…

Ambulantna paznica mi je prišla povedat, da me bodo poklicali, ko pride glavni zdravnik iz Ljubljane, udbovski podpolkovnik dr. J. Benigar. Malomarno me je poslušal, potem pa naročil bolničarju, naj mi da valerijano! Drznila sem se prositi: »Ali bi smela leči vsaj po kosilu, ker se ne morem več držati pokonci?! »Na koliko ste obsojeni?« me je vprašal. Ko sem povedala, da na dvajset let, se je zadrl: »Nič ne boste ležali, še tega se manjka, da bi težki jetniki, ki imajo dvajset let, ležali.« Vrnil sem se v samico. Sovraštvo, gnus nad temi zvermi sta prevladala vsako fizično bolečino.

Ker je bila privatna lastnina zajamčena od najvišjega vodstva države, niso mogli  kar meni nič tebi nič vzeti tovarne. Zato je bilo treba človeka osumiti nečastnega dejanja proti narodu in državi, in na osnovi tega suma je lastnik izgubil vse premoženje.  Tako so g. Hrovata zaprli takoj, ko so prišli in zavzeli oblast, češ da je sodeloval z okupatorjem. Delavci so se ponudili, da bodo pričali v njegov prid, toda niso jim dovolili.

Med tistimi, ki sem jih v tej skupnosti najbolj cenila, je bila Marija Nastran. Imela je hotel nekje na samoti na štajerski strani, kamor so hodili partizani. Vse jim je bilo na razpolago: hrana, pijača, zavetje, dokler niso okoliša napadli Nemci.  Potem je prišla »svoboda«. Hotel si je bilo treba prisvojiti. Napravili so kratek proces, kot v toliko drugih primerih: zaprli so jo ter jo obdolžili sodelovanja z okupatorjem – za njeno požrtvovalno pomoč partizanom. Ničesar ji niso mogli dokazati, vendar so jo obsodili na smrt.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=831