Članek
Poglejte kako ogromne razlike med plačami delavcev in partijskih funkcionarjev so bile v komunizmu
Objavljeno Nov 03, 2018

Milovan Đilas je bil ključna oseba jugoslovanskega partizanskega gibanja med 2. svetovno vojno, kakor tudi jugoslovanske vlade v prvih letih po vojni. Kljub temu, da je do konca življenja ostal prepričan komunist, je postal doma in v svetu eden najbolj znanih in odločnih kritikov povojnih komunističnih sistemov. V nadaljevanju so objavljeni odlomki iz njegove najbolj znane knjige Novi razred, v kateri analizira komunistični sistem.

Đilas je bil 17 let ustvarjalec partijske politike. Po svoji volji je izstopil iz Zveze komunistov. Novi upornik je seveda ostal brez plače in sredstev za preživljanje, potem pa se mu je nasmehnil nadrealistični paradoks. Honorarje za članke v Borbi je pošiljal kot pomoč knjižnici v Nikšiću, po odstavitvi pa so mu tamkajšnji pravoverni komunisti vrnili denar, češ da ni vreden, da bi jim ga podaril.

31 decembra 1966 so Milovana Đilasa po devetih letih in pol zapora še pred koncem kazni nenadoma izpustili iz zapora. Kot zapornik je postal prehudo breme za Tita: ni namreč minilo srečanje z voditelji zahodnih držav, ne da bi mu svetovni mediji zastavili vprašanje o Đilasu.

 

 

Povprečna letna delavska plača v ZSSR leta 1935 je znašala 1800 rubljev, medtem ko so plača in dodatki sekretarja rajonskega komiteja znašali 45 tisoč rubljev na leto. Razlike med plačami delavcev in partijskih funkcionarjev so skrajne in tega ni bilo mogoče skriti pred ljudmi, ki so v zadnjih letih obiskali ZSSR ali druge komunistične države.

V komunističnem sistemu se vladanje in oblast enačita z uporabo, uživanjem in razpolaganjem s skoraj vsemi dobrinami v državi. Kdor se dokoplje do oblasti, se dokoplje do privilegijev in posredno do lastnine. Zato v komunizmu oblast oziroma politika kot poklic postane ideal za vse, ki se ne morejo upreti želji ali možnosti, da bi živeli kot paraziti na račun drugih.

Karierizem in nenehno razraščanje birokracije sta neozdravljivi bolezni komunizma.

Novi razred nagonsko čuti, da so nacionalne dobrine dejansko njegova last, izrazi »socialistična«, »družbena«, »državna« last so samo pravna fikcija. Lastnina je pravno družbena, nacionalna, dejansko pa z njo razpolaga ena sama skupina in za svoje interese.

Čeprav novi razred obljublja, da bo odpravil družbene razlike, jim mora nenehno povečevati, ker si prisvaja sadove tujega dela, da zagotavlja privilegije svojim članom. Glasno razglaša dogmo, da izpolnjuje svoje zgodovinsko poslanstvo »dokončne« osvoboditve človeštva od vseh tegob in nesreč, obenem pa ravna popolnoma nasprotno.

Komunistična oblast se zelo hitro skoncentrira na majhen krog partijskih voditeljev. Trditev, da gre za diktaturo proletariata, postane prazna parola. Takoj, ko partija prevzame oblast, pod pretvezo, da je nosilka interesov delavskega razreda in delovnega ljudstva, prevzame popoln nadzor in vse dobrine v svoje roke. V tovrstni totalitarni vladavini je diktatura proletariata teoretsko opravičilo ali v najboljšem primeru ideološka maska za oblast peščice oligarhov.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=819