Komunisti so med vojno najprej oropali in pobili na tisoče slovenskih civilistov. To je najhujša možna izdaja. Da so se lahko še živeči svojci obranili pred pošastnimi plenilci iz OF, so bili prisiljeni prositi okupatorja za pomoč (za razliko od komunistov, ki so prostovoljno sodelovali z okupatorji). Ti ljudje so namreč v partizanskih komunističnih zverinah videli veliko večje zlo od okupatorja. Žalostno je, da večina Slovencev sedaj te ljudi, ki so bili zaradi komunističnih ogabnih zločinov potisnjeni v kot, vidi kot izdajalce in tudi na volitvah izbira ideološke naslednike komunistov, ki še naprej siromašijo Slovenijo. Številne dokaze za delo komunistične OF proti slovenskemu narodu ponuja knjiga Črne bukve, katero celotno vsebino lahko preberete na strani: http://www.safaric-safaric.si/knjige/1944%20Crne%20Bukve.pdf 

KOLABORACIJA MED KOMUNISTI IN FAŠISTI, 4. DEL:

Najstrahotnejši dokaz za izdajalsko zaroto, ki jo je komunistična Osvobodilna fronta sklenila s savojsko cesarsko vojsko proti lastnemu narodu, so koncentracijska taborišča, v katera so leta 1942 cesarski vojaki odvlekli kakih 25.000 Slovencev.

Da je bila umrljivost v tem koncentracijskem taborišču tako strašna, je vzrok sodelovanje med cesarsko vojsko in med komunisti. To sodelovanje se je kričeče kazalo v taborišču samem, kjer so komunisti imeli vso oblast, da so lahko uganjali nasilje nad nekomunističnimi interniranci ter jih izkoriščali. To sodelovanje se je kazalo tudi v dejstvu, da prav na Rab skoraj ni bilo mogoče pošiljati internirancem paketov in denarja. Večina ljudi, ki jih je italijanska cesarska vojska odgnala na Rab, je bila doma iz siromašnih kmečkih predelov naše domovine.

Ti predeli so bili leta 1942 in pozimi 1943 pod oblastjo komunističnih tolp. Poveljstvo komunistične »narodno-osvobodilne vojske« je pa strogo prepovedalo pošiljati internirancem iz teh krajev kakršno koli pomoč bodisi v obliki paketov ali drugače. Kako tudi ne! Ti ljudje so bili po ogromni večini nasprotniki komunizma, torej je bilo osvobodilni fronti do tega, da izginejo s sveta. Če pa so paketi prišli do Reke ali do Raba so jih pa cesarske savojske oblasti zadržale tam, da jih stradajoči jetniki tudi niso dobili.

Preprost kmečki človek, ki je zapustil Rab kot zadnji slovenski interniranec, pripoveduje:

»Najprej so nam odpovedale noge, začeli smo se opotekati in padati. V želodcu smo čutili bolečine, pred očmi se nam je delala tema in bolela nas je glava. To se je vsak dan stopnjevalo. Vsi tisti, ki si nismo mogli nikakor pomagati, smo že oktobra padali kot snopje. Dogodilo se je večkrat, ko smo stali v vrsti pred kotlom, da je kdo koga le malo sunil in smo popadali vsi kakor domine. Čez jarek, ki je bil dva metra širok, sem se plazil vsaj četrt ure, pa tudi po pol ure. Če sem padel, sem bil srečen, če sem v četrt ure vstal. Povečini smo morali nogo na vsako višje mesto vzdigniti z rokami. Bili smo samo še sence živih bitij!

Bili smo živi mrliči. Na sveti večer se je privlekel v naš šotor Bavec Janez z Vrha pri Starem trgu. Ker je bil kot komunist capo sektorja, je imel vsega dovolj. Tisti večer se je nažrl in napil, da se je kar zvrnil v šotor. Nenadno je začel bruhati. Moj sosed je vse izbruhane koščke mesa in makaronov vpričo mene pojedel...

Dogajali so se še hujši prizori. V boju za obstanek so ljudje poskušali prav vse. Nešteto primerov je bilo, da so interniranci prikrivali smrt svojega soseda po tri dni, če so le mogli, samo da so dobili njegov delež. Neka ženska iz Gerova je skrivala poleg sebe mrtvega otroka tri dni, dokler ni začel neznosno smrdeti. Vsa naša uprava je bila v rokah komunistov. Ti so delali z nami kakor svinja z mehom. Saj je bilo lahko, ko so jih italijanski cesarski vojaki podpirali. Komunisti in ti so delali sporazumno.

Nekako prve dni oktobra so se dogovorili vsi desetarji II. sektorja v I. campu, da gredo v pisarno sektorja, da razlože, kakšne krivice se dogajajo od domače komunistične uprave. Komandant sektorja je bil velik in debel sergente. Ker so mu desetarji potožili vse gorje, je začel mahati z rokami, groziti in vpiti: »Comandante io« Samo to sem slišal, tako je rjovel. Rekel je, naj se pride kar k njemu pritoževat, če komu ni kaj prav, bo že videl. Vsaka pritožba je bila nemogoča, zato so nas lastni rojaki komunisti še bolj izkoriščali.«

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=891