Članek
Potrebne bodo generacije, da se bo komunizem izčistil iz slovenskih glav
Objavljeno Apr 09, 2018

Včasih tudi čisto nov »fičo« ni prestal tehničnega pregleda. Treba ga je bilo odpeljati spet nazaj k prodajalcu, da so ga popravili in potem znova na tehnični pregled. Sprašujem se, kdo bi odgovarjal, če bi se na teh nepotrebnih vožnjah zgodila kaka nesreča, ko bi npr. odpovedale zavore, krmilje ali kaj drugega, pomembnega?

Po prihodu v Ameriko: »K vam sem prišel, ker me je totalitarni komunistični režim, ki se je po vojni vzpostavil v moji domovini, oviral in utesnjeval pri strokovnem ter osebnem razvoju.«

Kardelj je še kar naprej eksperimentiral. To je počel na vsakem področju narodnega gospodarstva, kar je povzročilo vedno večjo inflacijo. Ljudje so kmalu ugotovili, da se ne izplača štediti denarja in da se je boljše zadolžiti. Banke so dajale ugodna posojila, katerih prvotna vrednost se je že v nekaj letih skrčila na desetino. Večinoma so ljudje kupovali »fičke«, nekateri pa so vzeli kredit tudi za hišo. Ker je bilo treba posojila za hiše plačati v tridesetih letih, je zaradi galopirajoče inflacije v tem času skopnelo posojilo na kako tisočinko prvotne vrednosti, kar je bilo igraje odplačati. Namesto posojilojemalcev so posojila odplačevali tisti, ki so bili tako neumni, da so v bankah hranili denar.

 

Namesto delavcev delničarjev, kot je predlagal Stane Kavčič, je vztrajno poskušal svoje novotarije Edvard Kardelj, npr. »delavsko samoupravljanje« pod geslom »tovarne delavcem«. Zato so se ljudje iz tega malo norčevali in zakrožil je tale »vic«: Cigan, ki je slišal o tej Kardeljevi novotariji, jo je hotel uveljaviti tudi na svojem področju. Zato je mahnil konja z bičem in rekel: »Potegni Miško, voz je tvoj!«

Kako iskreno je bilo mišljeno tisto »delavsko samoupravljanje«, lahko povem kar na svojem lastnem primeru. Zaradi slabih razmer je postalo delo pri Iski IPT že skrajno neučinkovito. Zato so sklicali sestanek, na katerem so bili vsi razvojniki in njihovi šefi. Razvijalci so se pritoževali zaradi pretirane birokracije, pomanjkljivo založenega skladišča… Svetoval sem, naj naredimo med razvojniki anketo, ki bi zajela vse te pritožbe. S tem so se strinjali in mene zavezali, naj sestavim anketo. Vendar tiste ankete niso nikoli opravili. Ko sem spraševal, kdaj bo, sem dobival le meglene ter izmikajoče odgovore. Očitno je bilo, da vodilni, ki so bili vsi praviloma partijci, niso hoteli brati iskrenega mnenja razvojnikov, kaj vse je v podjetju narobe, za kar so bili glavni krivci prav oni sami. To je bil zame prvi dokaz, da je bilo toliko hvaljeno »delavsko samoupravljanje« nekaj, kar ni bilo mišljeno zares.

Edvard Kardelj in Josip Broz sta tvorila perfekten tandem za gospodarsko uničenje države. Kardelj je to počel z ideološkimi, netržno naravnanimi ukrepi v gospodarstvu, Tito pa s svojo neizmerno zapravljivostjo tako doma kot med neuvrščenimi, oba pa še z vsiljevanjem komunistične ideologije, ki je onemogočala najsposobnejšim, da bi zavzeli vodilne položaje.

Veliko državljanov si je zgradilo velike, zidane hiše, za kar so vzeli posojilo, ki ga je bilo treba odplačati v 30 letih. Zaradi naraščajoče inflacije se je njihov dolg kmalu tako zmanjšal, da ga je bilo skoraj smešno odplačevati. Ker dolgov niso revalozirali vzporedno z inflacijo, so kljub obrestim plačali morda le kako desetino prvotne vrednosti dolga ali še manj. Njihov dolg smo pokrivali varčevalci, ki nam je vrednost vlog kmalu tako skopnela, da smo izgubili vsakršno veselje do varčevanja.

Iz Nemčije so prihajali na dopust naši gastarbeiterji, ki so se pripeljali v lepih limuzinah, kakršne so bile nam nedosegljive. Ko smo včasih šli nakupovat v sosednjo Italijo ali Avstrijo in tam preštevali »fičnike«, smo lahko videli, koliko višji standard imajo tam, kjer so si lahko privoščili stvari, ki so bile nam nedosegljive.

Žal je miselnost, ki izvira iz preteklega režima še vedno močno zasidrana v premnogih slovenskih glavah in potrebne bodo generacije, da se bo vse to izčistilo.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Moje življenje v totalitarizmu 1941-1991, avtor Peter Starič.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1028

zakaj bi se komunizem izničil iz naših glav? marsikaj je bilo slabo, veliko stvari je bilo pa dobro... predvsem so ljudje padli na iluzijo, da smo vsi enaki... ja, ja, saj smo bili... seveda, dokler ni prišel nazaj "dobri slabi kapitalizem"