Videli smo ga, kako je skrival pred zunanjim svetom, pred nekaterimi najbolj prekanjenimi politiki svoje revolucionarne cilje in prikrival morilske strahote državljanske vojne s krinko, da gre za domoljuben boj za narodno osvoboditev. V povojnem obdobju, ko so bili na višku ubijanje, pregoni in masovni pokoli jugoslovanskih antikomunistov, je Tito uspel ohraniti dobre odnose z zahodnjaki, ki ne bi imeli prav nobenega upanja, da preživijo, če bi bili jugoslovanski državljani.

Ena od ironij sodobne zgodovine je, da je Zahod podpisal zavarovalno polico za jugoslovanski režim v prvi vrsti zaradi neuvrščenega statusa Jugoslavije, medtem ko je bil za Tita in njegove naslednike odnos do dežel v razvoju koristen predvsem za vzdrževanje neprekinjenih napadov na kolektivno zavest Zahoda. Paul Johnson v svoji knjigi History of the Modern World upravičeno smeši spoštljivost, ki so jo zahodni voditelji izkazovali neuvrščenemu gibanju, ki je imelo med svojimi člani priznane ljudožerce, kot sta Bokassa in general Amina, ubijalske fanatike, kot sta poročnik Gadafi in ajatola Homeini.

Tudi kasnejši jugoslovanski voditelji so šli po Titovih stopinjah in so še naprej zahtevali in prejemali materialno in politično podporo Zahoda. Še vedno pa so kaznovali vsakega svojega državljana, ki je javno zagovarjal politični pluralizem ali zasebno podjetništvo. Pri tem pa so vedeli, da so se samo države z zahodnimi oblikami ureditve izkazale sposobne, da proizvedejo dovolj bogastva, s katerim so zmanjšale tudi jugoslovanske dolgove in ohranile jugoslovansko gospodarstvo pri življenju.

Brez zahodnega kapitala ne bi mogli zgraditi mnogih cest, mostov, namakalnih naprav za polja in sadovnjake ter modernih industrijskih objektov, ki jih ni mogoče vzeti nazaj, tudi če Jugoslavija ne izpolni svojih obveznosti.

Samoupravljanje: Vodilni delavec ameriške firme Dow Chemicals, ki je delal v skupnem petrokemičnem podjetju na Hrvaškem, se spominja, kako so postavili novo tovarno  blizu velikega jezera. Sredi dopoldneva je Američan vprašal, zakaj nihče ne dela. Odgovor je bil jasen – bil je lep dan in možje so šli ribarit.

Obiskala sem tovarne, katerim so tamkajšnje občine ukazale, da vsako leto dodatno zaposlijo določeno število delavcev. To je bilo treba storiti ne glede na to, ali so delovno silo potrebovali ali ne. Slovenski ekonomist Aleksander Bajt je trdil, da bi se lahko jugoslovanska podjetja znebila ene tretjine osebja brez škode za proizvodnjo.

Tito je bil virtuozen slepar, zaradi česar je prav izstopal med svojimi sodobniki. Zares ima malo zgodovinskih primerjav.

Tuja in zastarela vera v Marxa in Lenina, ki jo je Tito vsilil Jugoslaviji, je naredila iz ljudi duhovne sestradance.

V začetku 80. let je bila britanska vlada izredno neradodarna in je odklanjala jamstva številnim britanskim podjetjem, ki pogosto brez svoje krivde niso mogla plačati dolgov. Vendar ministri niso videli nič čudnega v zahtevah, da britanski davkoplačevalci financirajo zmanjšanje jugoslovanskih obveznosti.

V Londonu, Washingtonu in Parizu se niso zavedali, kako uspešno so komunistični voditelji prepričali jugoslovansko javnost, da bremena, ki jih nosijo in ki so najbolj obremenila najrevnejše dele skupnosti, niso nastala po krivdi napak njihovega lahkomiselnega vodstva, ampak zaradi pohlepa kapitalističnega sveta.

Dr. Slaven Letica je dejal, da je najboljša usluga, ki bi jo zahodne banke napravile Jugoslaviji ta, da bi za jugoslovanska podjetja uporabljale prav tako ostra merila kakor za svoja domača – nikoli ne bi smele investirati v podjetja ali projekte, kjer ni izgledov za zagotovljen dobiček.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Zapravljena dediščina Josipa Broza Tita, avtorica Nora Beloff

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1015