Breme nepredelane zgodovine je ena najhujših zavor v slovenski družbi. Spominjanje in pripovedovanje resnice o strašnih dogodkih sta prvi pogoj za obnovo družbenega reda in ozdravitev posameznih žrtev. Ko se resnica končno prizna, preživeli lahko začnejo okrevati.

Za alkoholike je pomembno, da javno izpovedo svojo odvisnost. Potem je zdravljenje lažje. Nič drugače ni z družbo, ki je okužena z zločinsko dediščino nasilja in laži.

Po desetletjih nasilja, tabuiziranja in falzificiranja je vse bolj jasno, da bo tudi zdravljenje dolgotrajno. Od tega kompleksnega procesa pa je odvisna tudi kakovost slovenske prihodnosti.

Naj nam bo kažipot v razumevanje dolgoročne teže teh bremen tole pričevanje: Med vojno je kot 17-letni postal domobranec in se je ob koncu vojne pred prihajajočo oblastjo umikal proti zahodu. Ko je za 50-letnico konca vojne in povojnih pobojev obiskal domovino, ga obnovljeni spomini na vso prestano gorje kar niso hoteli zapustiti. Preveč je bilo v njem nakopičenega trpljenja v mladostnih letih, da bi lahko sedaj užival domovino. Kako perverzna mora biti ideologija, ki lahko spremeni ljubečo mater v hudo mačeho!

Izkušnja srečanja z ljudmi, ki so preživeli najhujše udarce usode, ki so dolga leta brez krivde trpeli krivice, nam odkrije izredno človeško sposobnost potrpljenja in odpuščanja. Ne v nedejavnem trpljenju, ampak v uporniški zvestobi resnici, pravici. Vsi, ki so v takih okoliščinah ohranili mirno vest in zdravo pamet, so velemojstri preživetja.

Zatirani spomin v totalitarnem titoizmu pa ni bil samo spomin poraženih komunističnih nasprotnikov. Miti in tabuji sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil so zatirali, omejevali in prepovedovali tudi svobodno spominjanje žrtev nacionalsocializma in fašizma. Tudi oni so bili žrtve memoricida, ki ga je zakrivil titoizem.

Titoizem je v letih 1945 in 1946 po svoji morilski potenci prekosil stalinizem.

Zakonca Erzar ugotavljata, da šele počasi nastajajo razmere, v katerih bomo sposobni razumeti bistvo te tragedije in njeno tesno prepletenost ne samo z našim političnim in družbenim okoljem, ampak z našim medosebnim okoljem, našimi odnosi in izkušnjami teh odnosov. Ker lahko dolgoročno živimo samo v varnih odnosih, je reševanje te travme stvar preživetja.

Temeljno vprašanje je, ali komunistični prevzem oblasti v letu 1945 pomeni osvoboditev ali podreditev. Kršene temeljne človekove pravice so bile: pravica do življenja, pravica živeti brez strahu, splošna svoboda ravnanja, osebna svoboda, svoboda verskih skupnosti, pravica do zasebne lastnine, človekovo dostojanstvo in varstvo človekove osebnosti, nedotakljivost stanovanja, neodvisnost sodstva in pravica do poštenega sojenja, svoboda gibanja, svoboda vesti in prepričanja, svoboda izražanja in svoboda tiska, svoboda političnega združevanja, avtonomija univerze, Slovenske akademije znanosti in umetnosti in svoboda izobraževanja (Šturm 1998, 99).

Tekst predstavlja odlomke iz knjige "Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo", avtor Jože Dežman.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1017