Povsod  po svetu, kjer je komunizem vladal, so ostajale za njim množične grobnice, od Sovjetske zveze, Azije, Afrike, preko vzhodne Evrope, Jugoslavije, do Italije.

Maks Klemenčič: »Jeseni leta 1950 sem bil komandir postaje milice v Krškem. Prišlo je do obveznega odkupa. Temu sem se uprl in rekel, da to ni delo milice. Šef notranje uprave si je to zabeležil. Ko sem nekaj kasneje šel domov, sta mi oče in sestra povedala, da so jim miličniki iz Sevnice vse pobrali. Devet dni sem se jim izmikal. Miličniki so dobili nalog, da me morajo ustreliti. Vojaško sodišče v Ljubljani mi je nato dosodilo 26 mesecev zapora. Spomnim se, da nam je neki civilist nekoč iz Kočevske Reke prinesel nekaj skute in kruha, toda miličnik je vse skupaj brcnil z nogo, da se je razsulo po hribu navzdol. Po tem suženjskem delu na Kočevskem sem bil kasneje vedno ožigosan. Leta 1963 sem odšel v tujino (Švica, Nemčija), kjer sem delal 17 let.

Samo najhujši totalitarizmi imajo tako številno politično emigracijo, kot jo imamo (še vedno!) mi. Lastitev monopola nad domovino pa se vleče v vsej svoji radikalnosti najmanj od 31. januarja 1942, ko so komunisti prvič, nato še večkrat, zagrozili s smrtjo vsakomur, ki bi se organiziral zunaj OF.

Brezovica. Šest žrtev iz junija 1945. Lončar, ki si je tudi kopal grob, je bil lepo oblečen. Skušal je zbežati. Streli so ga pokosili le nekaj metrov stran. Pokopali so ga v skupni grob. Njegovo obleko je nosil eden od ubijalcev, ko se je poročil.

Povojni poboji 5-7. junija 1945 v okolici vasi Brnica: »En pijani spremljevalec je pograbil dolgolaso dekle in jo odvlekel iz kolone. Sestradana se mu je zelo upirala, ko je trgal še tiste cunjice z nje in jo le obvladal. Potem ji je razvezal roke, da si je preostanki perila zakrila goloto okoli ledij. Začela je vpiti in bežati. Stražar je usekal za njo rafal, pod noge, ker višje ni smel zaradi stražarjev okoli. Rafal ji je prebil eno nogo, da ji je skoraj odpadla. Stražar jo je poskušal za roke odvleči k jami, vendar se je v grozi in sramu divje otepala. Potem jo je ujel za noge in jo odvlekel do brezna ter jo prevalil vanj. Za njo je poslal rafal s šmajserjem, tako v prazno, da je utihnila. Zanima me, kakšno srce imajo tisti mladi Slovenci, ki se lahko po vsem tem čutijo zavedne komuniste.

Število žrtev na teharskem območju se giblje med 4 do 6 tisoč in več. V kletnih prostorih so ponoči streljali in klali. Tod je bilo vgrajenih tudi več mesarskih kavljev, na katere so obešali žive, da so počasi umirali. Dojenčke so polagali na voz »platonar« in so bili čez dan izpostavljeni soncu, ponoči pa nočnemu hladu. Jok je utihnil po dveh dneh. Otrokom so pred smrtjo rezali ude, da so njihovi kriki strahotno vplivali na matere, zaprte v bližini.

Gospa Planinšek, lastnica hiše in njiv na levi strani ceste Zg. Hudinja – Dobrova, je šla poleti 1945 na svojo njivo po hišo okopavat krompir. Njiva je bila preplavljena s krvavo tekočino. Planinškova se je odločila, da na tej njivi ne bo nikoli več pridelovala hrane za ljudi. Njivo so spremenili v travnik.

Brezmočni ljudje so se lahko obrnili po pomoč le k tedanji oblasti, Italijanom. Konkreten primer: na Brezovici pri Ljubljani je skupina partizanov ponoči vdrla v hišo družine Mravlje, ker oče ni hotel pustiti svojih sinov v gozd. Sin, ki je s prvega nadstropja slišal pobijanje v pritličju, je prestrašen odprl okno in začel klicati Italijane na pomoč. Ti pa so prišli šele zjutraj. Ta primer ponazarja, da ne gre za načrtno sodelovanje.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Komunistični zločini na Slovenskem, 2. del, Ivo Žajdela

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1005