Turjak in Grčarice, kjer so partizani s sodelovanjem fašistov premagali protikomunistične borce:

Slavni komunist Pero Popivoda je glasno hvalil italijanske vojake, kako dobro in natančno so streljali s topovi in partizanke so objemale in poljubljale Italijane. Upravičeno, saj so Italijani, ne partizani, zavzeli Grčarice.

Naj bo za vselej pribito: Turjaka niso zavzeli partizani, ampak Italijani s svojimi topovi in tanki, čeprav komunisti trdijo, da je bila to »največja partizanska zmaga nad izdajalci slovenskega naroda«.

Kočevski zapori:

Najbolj korajžne so bile »tovarišice«. S prižganimi cigaretami so nas žgale po vsem telesu in po obrazu. Pa se je med stražarji našla tudi dobra duša. Zupančič mu je bilo ime, je videl, kako hiramo iz dneva v dan. Hotel je nekaj dobrega storiti za nas. Ponoči je šel na grajski vrt in po tleh nabral nekaj jabolk in nam jih je prinesel v celice. Kako so bila dobra. Toda na žalost ga je videl eden od komunistov, takoj so ga zaprli in 15. oktobra zvečer je bil v Mozlju ustreljen.

Tudi pri nas doma so zvedeli, da sem zaprt v Kočevju v gozdu.  Zato so mama naprosili Minko, naj mi nese štruco kruha. Prišla je do gradu in vprašala stražarja pri vratih zame. Prosila ga je, če bi mi izročil štruco kruha. Prav rad ji je obljubil. Seveda Ivan štruce ni nikdar videl ne poskusil. Komunisti so jo pojedli. Je pa vse to zelo zanimivo. Ko smo štirje mnogo pozneje pobegnili od komunistov, so mene obtožili, in sicer uradno, da sem zaklal partizana z nožem, ki je bil zapečen v štruci kruha. In to laž so tiskali po komunističnih časopisih in »zgodovinskih« knjigah. Nekaj so pač morali najti, da so me mogli javno ožigosati kot morilca.

Kočevski proces:

Prva naloga komunistov je bila, da nas malo uporabijo za svojo propagando. Pod vodstvom Franceta Pirkoviča Čorta iz Šentjerneja so napisali posebno izjavo, ki naj bi jo vsi duhovniki in bogoslovci podpisali. Pirkovič je prišel v našo celico in rekel: »Tole izjavo morate podpisati in boste vsi amnestirani in svobodni. Če pa nočete, potem veste, kaj vas čaka.« Saje v svojem »Belogardizmu« pravi, da smo izjavo »prostovoljno podpisali in da spoznavamo, po kako izdajalski poti smo hodili in zavajali kmečko ljudstvo na pot narodnega izdajstva«. Res smo »svobodno« podpisali, s puško, naperjeno v glavo. To smo prisiljeni podpisati. In to je bila zanje velikanska zmaga. Po vseh svojih časopisih in posebnih letakih so oznanili slovenskemu narodu, kako vodilni duhovniki in bogoslovci obžalujejo svoje izdajalsko delo in kako obljubljajo zvestobo Osvobodilni fronti in komunistični partiji.

Ves kočevski proces je bila le prazna farsa, prirejena za varanje ljudi in tujine, saj je bilo prisotnih več poročevalcev iz tujine. Seveda so obtoženci zahtevali svoje priče, niti ene niso poklicali. Kot zadnji je govoril javni tožilec Stante, ki se je najprej dobro napil slivovke, da si je tako dal korajže. Še enkrat je zlil gnojnico sovraštva na obtožence in jim naprtil vrsto zločinov. Istočasno je hotel razložiti, kako se samo OF bori za interese slovenskega naroda. In ta Stante je človek, ki je nad dve leti lenaril po ljubljanskih kavarnah in užival pomoč škofijske pisarne, hlinil svojo revščino in kot komunist odjedal kruh komunističnim žrtvam.

Ta proces je bil tragična komedija, največja sramota naroda, največji zločin nad slovenskim narodom, ena sama ostudna laž. Zločin grčarskih junakov je bil samo eden: ljubili so svoj narod, svojo domovino, svojo vero in sovražili so komunistično laž. V komunističnem slovarju pa to pomeni: narodni izdajalec. Za to »izdajstvo« so darovali svoja življenja. Kje ste danes sodniki, morilci slovenskih junakov? Nekateri se še danes ponosno potikate po ljubljanskih kavarnah in uživate mastne pokojnine.

S tem procesom komunisti niso hoteli ubijati samo ljudi, ampak tudi hrepenenje po svobodi, po neodvisnosti, po svobodni Sloveniji. Hoteli so uničiti dušo in identiteto slovenskega naroda in narediti Slovence sužnje komunistični partiji. Njihova borba ni bila borba za slovenski narod ali borba proti okupatorju. Njihov namen je bil samo eden: uničiti vse, ki niso trobili v komunistični rog.

V smrt odhajajoči prijatelji so mi ponovno naročali, naj svetu povem resnico, naj povem, da niso bili narodni izdajalci, ampak so ljubili svojo domovino do zadnjega diha. Istočasno pa so opozarjali, naj komunistom nikdar ne zaupamo, tudi če pridejo v ovčjih oblekah. Komunizem pomeni samo smrt naroda.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige V primežu revolucije, avtor Ivan Lavrih.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=973