Janko Maček, avtor knjige "Kako se je začelo", z opisi začetkov revolucije pokaže glavno ost medvojnega dogajanja in daje vedeti, da je bila revolucija za slovenski narod veliko hujša in usodnejša od okupacije. Iz njegovih prispevkov izhaja, da je bil za Osvobodilno fronto in partizansko gibanje prvobitni cilj revolucija, boj proti okupatorju pa v prvi vrsti taktika Komunistične partije v njenem brezkompromisnem boju za prevzem oblasti.
Odlomki iz knjige Kako se je začelo:
Po mednarodnem pravu je bila tudi okupatorska oblast dolžna ščititi življenje in premoženje prebivalcev zasedenega območja. Vaške straže so se torej glede tega morale povezati z njo, če so se hotele upreti revolucionarnega nasilju.
Leta in leta so učitelji pred dnevom mrtvih vodili otroke v bližnji gozd na grob partizana in jim govorili o njegovi žrtvi za svobodo. Med otroki so bile tudi sirote, ki so jim borci za svobodo leta 1942 pobili starše, med njimi je bilo mnogo takih, ki so leta 1945 izgubili očete ali brate. Ali je učitelj kdaj pomislil, kaj so pri tem občutili otroci? Kljub temu pa so otroci postavljali različna vprašanja in neredko z njimi spravili učitelja v zadrego.
Tudi marsikateri Borovničan je po umoru Lončarjevih in Vičičevih začel razmišljati, kakšni so resnični nameni Osvobodilne fronte. Ljudi se je polastil strah. Spraševali so se: Kdo bo pa sedaj na vrsti?« Ljudje niso vedeli, koga naj se bolj bojijo, Italijanov ali partizanov.
Večina prebivalcev Bloške planote je v začetku s simpatijami spremljala OF in prve partizane. Kmalu pa so se začeli kazati znaki, da glavni cilj OF ni boj proti okupatorju, ampak komunistična revolucija in uvedba novega družbenega reda.
Mnogi ljudje z Bloške planote, ki so Seljaka poznali kot poštenega in vernega moža, so se prav zaradi tega uboja opredelili proti OF. »Če so ubili tega človeka, jim res ne moremo zaupati. Ne moremo biti s takimi, ki pobijajo delavne in poštene ljudi.« Tako so govorili.
O tem strašnem genocidu, o vseh teh žrtvah se skoraj pol stoletja ni smelo govoriti, še manj pa ob njihovih grobiščih, če se je zanje vedelo, prižigati sveče. Miličniki so zlasti okrog praznika vseh svetih skrbno pazili, da se na nedovoljenem kraju ne bi pojavile sveče ali cvetje. Nekega novembrskega dopoldneva leta 1978 se je pri Hitijevih v Begunjah oglasih miličnik. Miličniku je bilo nerodno nastopiti pred možmi, zato je potrkal na kuhinjska vrata in povedal gospodinji, kaj ga je prineslo. Pri Mihčevem breznu, globoko v gozdu, je za dan mrtvih gorelo nekaj svečk in nekdo je namignil, da so jih verjetno prinesli Hitijevi.
V novembru 1943 so prišli na Vinico Nemci. Na trgu so zbrali nekaj ljudi z namenom, da jih postrelijo. Kaplan Ivan Salmič je znal nemško, šel na trg in Nemce prepričal, da ljudje niso nič krivi. Dosegel je, da so jih izpustili. 13. novembra so prišli ponj partizani in ga usmrtili, ker je imel z Nemci 'zveze'.
Vir:
Nov 03, 2017