Partija je izkoristila slovensko domoljubje in splošni odpor do okupatorja, izpeljala revolucijo in se polastila oblasti. Uspelo ji je pridobiti za sodelovanje številne predane ljudi, ki v začetku niso bili njeni člani. Eden takih je Albert Svetina. V svoji knjigi "Od osvobodilnega boja do banditizma" priznava: "Preživel sem t.i. NOB z mislijo, da služim svojemu narodu. Na žalost sem moral po poznejših ugotovitvah in dogodkih priznati, kakšna laž je bila in s kakšno prevaro je partijsko vodstvo vodilo slovenski narod. Proti sebi je ustvarjalo reakcijo, ki so jo obsojali, da je sovražna in da je proti narodu. A ni bila sovražna narodu, ampak diktaturi, ki jo je izvajal vrh Partije."
Odlomki iz knjige Od osvobodilnega boja do banditizma:
Mačkovi sodelavci maja 1945 – Na moje dotedanje mesto je Maček postavil Apiha. Apih je nadaljeval in izpopolnil moje delo, ki sem ga itak opravljal po Mačkovih navodilih in ukazih. Apih je kradel še v večjem obsegu. Zaplembe in kraje so bile poslej množične. Pri meni je bilo še na drobno, po kakšen kamion blaga, Apih pa je izropal cele trgovine. Plenil je živila in drugo uporabno blago iz največjih in najboljših trgovin.
Precejšen del Ljubljančanov je bil Partiji zelo privržen, ampak potem ko je Ozna uvedla teror, se je močno spremenilo. Ko sem šel npr. k brivcu, da se obrijem, ta ni sprejel denarja. Pa ne zato, ker denarja ne bi hotel, ampak zaradi strahu, ker sem bil partizan – oznovec in v uniformi. Ko sem šel v gostilno, da nekaj pojem in popijem, prav tako niso sprejeli denarja. Nikakor ne bi mogel trditi, da sem imel ta privilegij, ker bi gostilničarji simpatizirali z oblastjo. Prej kot to je prevladovala bojazen, ki je bila prikrita in javno ni prišla do izraza. Kmalu se je začela nacionalizacija, ko so ljudem pobrali premoženje in mnogim ga še do danes niso vrnili.
Kraja in rop sta bila v Ozni stalna praksa. Ker nismo imeli denarja, smo z nabranim blagom še prekupčevali.
Od vsega, kar se je v prvih povojnih dneh dogajalo, pa me je od partijske linije dokončno odvrnilo neposredno soočenje s pobitimi v Brezarjevem breznu. To je bil zame velik šok in v meni je prišlo do preloma. Človek česa takega ne more gledati. Grozno je bilo: razpadla človeška trupla, razbite glave, strašen smrad. Videlo se je, da so bili ljudje pobiti zverinsko. Ves mesec nisem mogel jesti. Samo pil sem. Prej nisem videl niti ene likvidacije.
V Vipavi smo zaplenili avtomobil, ki je bil poln raznovrstnih likerjev. Te stvari je bilo v komunizmu nemogoče legalno spraviti v promet. Blaga, ki ni bilo prijavljeno pri novi oblasti, ni bilo mogoče prodajati. Po drugi strani je bilo jasno, da bi to blago zaplenili vsakomur, ki bi ga prijavil. Plen smo si veselo razdelili. Ko so iz oficirske šole prihajale razne visoke vojaške osebe, smo jim postregli prav iz omenjene zaloge najodličnejših pijač. Po drugi strani je Ozna blago v takšnih okoliščinah iz Italije množično tihotapila.
Ozna je imela svoje ljudi v raznih podjetjih in po njih je prevzela nadzor gospodarstva v Sloveniji in zunaj nje. Ustanavljala je tudi svoja podjetja. Na ta način je bila odprta pot za najrazličnejše špekulacije, tihotapljenje in goljufije. Uvažali so alkohol, videl pa sem tudi mamila.
Večinoma so bili v Ozni ljudje, ki so imeli osnovno šolo. S protekcijami so izdelovali srednje šole, kajti strah pred Ozno je naredil svoje. Če je bil oznovec na izpitu, ni bilo učitelja, ki bi si ga upal vreči. Intelektualna raven Ozne je bila tudi zaradi tega nizka.
Oct 04, 2017