Moj "ljubezenski" odnos z deželo na sončni strani Alp

Rojen sem l. 1982 v Ljubljani. Oče po poklicu kovinar takrat redno zaposlen pri IMP v Črnučah, LJ. Mati, nekv. delavka, takrat zaposlena v YU Železnicah kot čistilka.

Stari oče po mamini strani je bil lastnik spodnjega stanovanja v hiši v Novih Jaršah, Ljubljana, ki je bila takorekoč moja rojstna hiša. L. 1987 pa smo dobili stanovanjsko pravico v takrat "družbenem stanovanju", če se ne motim (podobno neprofitnim danes) v Novih Fužinah v Ljubljani.

Do l. 1989 je bilo naše življenje dokaj normalno z izjemo disfunkiconalnih odnosov (nasilje in z moje strani žal nikoli prijavljena in obravnavana spolna zloraba) znotraj družine in pristopa k vzgoji. Tega leta je oče izgubil zaposlitev kot tehnološki višek in ostal od takrat brezposeln. Kljub aktivnemu iskanju zaposlitve, pri iskanju le te ni imel nič sreče. Nato pa je l. 1991 zaposlitev izgubila še mama in postali smo socialni problem. V tem obdobju sem tudi začel obiskovati OŠ in rodila se je prva sestra. Začelo pa se je tudi obdobje prave bede in ne zgolj revščine.

S socialno podporo in otroškimi dodatki je bilo že takrat nemogoče preživljati celo družino in obenem plačevati stanovanje. Večkrat smo imeli izklopljeno elektriko, plin, i.pd. V l. 1993 se rodi še druga sestra in stvari gredo materialno še na slabše. Do l. 1995 se je nabralo toliko dolga za stanarino, da so nas deložirali.

Oče je postal brezdomec v Ljubljani, socialna služba pa nas je z mamo preselila v materinski dom v Postojni kjer smo bivali nadaljna 4 leta. Seveda prijava stalnega bivališča takrat na tistem naslovu ni bila mogoča, po takrat veljavni zakonodaji pa se tudi prejemniki socialne podpore še niso mogli registrirati na naslovu socialne službe (ta zakon je bil posledično spremenjen/dopolnjen zaradi velkega št. podpobnih primerov v zadnjem desetletjih). V 17.-em letu moje starosti sem imel preprosto rečeno doma vsega dovolj, in ker mi je tudi uspeh v šoli pešal zaradi razmer doma sem se odločil oditi od doma.

Najprej sem naletel na težave pri poskusu ponovnega vpisa v drugi letnik SŠ (prvi l. in neopravljen drugi letnik sem obiskoval v Novi Gorici), saj me v Ljubljani niso želeli sprejeti, ker naj ne bi imeli mesta ali kot so povedali na neki drugi šoli, ne morejo sprejeti mladostnika, ki naj bi skrbel sam zase brez staršev ali skrbnikov in zato je za šolo predtavljal "rizik" (poudarjam, da sem bil na poti k polnoletnosti). Ker svojega časa in življenja ne mečem vtsran, sem se takrat zglasil nameni znanem CSD v Ljubljani in prosil za pomoč pri financah in nadaljnem šolanju. Poiskali so mi stanovanjsko skupino ter mi predstavili program "Produkcijska šola" za osipnike iz SŠ.

Naslednje šol. leto je sledil ponovni poskus vpisa na SŠ (SŠ za računalništvo in el. teh. - Vegova) kjer so me s pomočjo izjav CSD pogojno sprejeli, saj naj bi predstavljal tveganje za ugled šole in ne-vzor učencem (punk imidž), kljub temu, da sem bil vedno, ne glede na imidž priden in vzoren učenec (samo sedet nisem znal kulturno pri pouku :D ). Pogoj je bil, da vsak teden redno obiskujem šolsko svetovalno službo kot najbolj problematičen mladostnik v celi deželi, pa sem risal slikice in se ji smejal, ker nisva imela kaj govorit, ona pa ni zmogla razumeti mojega žviljenja.

Vendar sem kmalu ugotovil, da je to šele vrh leden gore v diskriminaciji revnih in socialno ogroženih ljudi in posebej mladih v Sloveniji. Ob pričetku šolanja sem namreč ugotovil, da sem tudi jaz nekako "zašel" v podoben status kot "izbrisani" v Sloveniji. Takrat smo kot družina šele izvedeli, da v Sloveniji obstaja nekje zakon o javni upravi, ki nareka, da se človeka, ki ni dosegljiv na njegovem stalnem naslovu enostavno izbriše iz reg. stalnega prebivalstva. Skratka od sept. 1999 do marca 2000 sem bil brez osebne izkaznice, brez osnovnega zdr. zavarovanja in pravic, aretiran in nezakonito pridržan več kot 8ur brez pojasnil do prihoda k dežurnemu sodniku za prekrške zaradi t.im. klateštva, kjer je sodnik na srečo opustil pregon zaradi pomanjkanja dokazov. Ves ta čas pa sem se prebijal skozi šolanje povsem brez denarja, vse kar sem lahko prejel, je bila nezakonito dodeljena socialna podpora namenjena družinam ter enkratna socialna pomoč vsake 3 mesece. Do rep. štipendije sem bil upravičen, vendar je zaradi izbrisa nisem mogel dvigovati oz. nisem mogel odpreti bančnega računa brez dokumentov, prav tako nisem imel osnovne ali nujne zdravstvene oskrbe. Nazadnje je CSD pritisnil na vodstvo SŠ na Vegovi, da naj se aktivno udeležijo reševanja tega problema, nakar me je šol. svet. delavka prijavila na njenem naslovu, čeprav očitno nerada.

Zaključek tega je tak, da se mi je osebno tak izbris potem zgodil še vsaj dvakrat vendar sem moral spet za vse poskrebti in se znajti sam, saj sem bil že polnoleten (saj ne, da je bilo prej povsem enako), dejstvo pa je, da sem zaradi tega ostal vedno zaznamovan, zadolžen, raztresen. Stres, ki sem ga doživljal vsa ta leta zaradi take ignorance in dejansko sistema, ki revežem sam po sebi ne omogoča nikakršnih možnosti, da se v življenju postavijo na svoje noge, je pustil veliko ran na meni, krpal sem jih sam. Predvsem pa tu leti vse skupaj na ignoranco socialno ogroženih otrok in mladih. Nihče nikoli ni želel omenjati ali evidentiral niti ene same osebe v takratnem stanju kot sem ga preživljal sam. Nesporno dejtsvo pa je, da nas je bilo samo v Ljubljani vsaj 5 takih mladoletnikov, ki domov nismo morali saj doma nimamo. V šoli nismo bili ravno odličnjaki, kljub vsem talentom in trudu, saj smo morali polega šole še delati karkoli se je našlo preko štud. servisov in preživeti, to je pač naneslo zgolj za osnovne potrebe. Nihče od nas ni imel hujših zapletov z zakonom (JRM in podobni prekrški pa so bili tako ali tako zgolj izraz represije policije, saj smo bili za njih le navadni klateži, ki so se nasilno vselili v prazno in razpadajočo hišo katero smo si uredili kolikor je bilo mogoče za čimbolj normalno bivanje) ter nihče ni imel težav z odvisnostjo od trdih drog ali alkohola. Kar se slednjega tiče je bilo pač v naših letih normalno, da smo se tudi radi zabavali in sprostili, kar pa je že samo zaradi načina življenja (anarhisti, squatterji) mnogokateremu to šlo dirketno "v nos".

Skratka, v tem življenju v tej deželi sem se naučil zgolj sledeče:

Če si se rodil staršem, ki svoje vloge ne poznajo dobro, ne bo zate poskrbel nihče drug, ne učitelji, ne šolske svetovalne službe, centri za socialno delo pa so večinoma samo pesek v oči in socialni delavci prevečkrat brezčutni birokrati, ki nikoli ne gledajo izzven okvirja. Jaz sem imel pri CSD zgolj izjemno srečo, saj so za moje dobro marskikdaj prekoračili meje zakonodaje in za to tvegali celo lastne službe z direktorjem centra na čelu. Samo zaradi njih sem dejankso lahko preživel, ker so šli mnogo dlje kot je bilo na nek način možno ali dovoljeno. Apmpak, poudarjam, to so bili posamezniki, z velikim srcem in so veliko tvegali.

Kljub odličnim ocenam in mnogim talentom je bilo učiteljem in družbi (sosedom, sošolcem in njihovim staršem) zame in meni podobne vseeno, izkazalo se je celo, da jim je vseeno tudi, če takega otroka skoraj vsi ponižuejo in pretepajo tako kot doma kot v šoli. Na koncu so mene pošlijlali k psihologom, ne pa nasilnih učencev. Da o tem, da se z družinami in njihovimi odnosi do otrok še danes niti en strokovnjak poklicno ne ukvarja tako kot bi moral. Kar pomeni, da so žal tudi starši prepuščeni samim sebi in pod vplivom stresa in revščine kot je bila v mojem primeru, se taki starši zlomijo in nato uničijo življenja še svojim otrokom.

Kljub vsemu izkazanemu trudu, te Slovenija potisne v kot in zbije na tla ko se znajdeš na cesti in kot brezdomec. Sploh nikogar ne zanima dejstvo, da si želiš izobrazbe, dela in normlanega davkolpačevalskega življenja. Če pa ti to že uspe, greš pa spet pod drobnogled na vsakem koraku in si ti čuden ter vsem na prvi pogled sumljiv, ker odgovarjaš sam zase in nimaš ničesar razen želje, da ti uspe.

Nenazadnje pa lahko odkrito rečem, da mi gre še vedno na bruhanje dejstvo, da so mi bile kratene osn. človekove pravice, osbstoječe pravice otrok in odrečena podpora, ki bi so jo moral zaslužiti vsak otrok, ki je odvisen od drugih in ne samo staršev ter se izkaže celo za nadarjenega, še bolj na bruhanje mi gre dejstvo, da je teh zgodb neverjetno veliko in se nič ne spremeni, kvečjemu postaja še slabše (fizični napadi na osebe, ki se borijo za pravice otrok in zapiranje takih ljudi). Seveda pa sem bil pripravljen dokazati, da sem pošten človek z dobrimi cilji zase in druge, ter iskati delo, postati davkoplačevalec in s.p., nakar se mi je vse skupaj v zadnjih letih do konca uprlo in zagnusilo do te mere, da sem pobral šila in kopita ter se odselil (zdaj še bolj vidim kako gnila je ta Slovenija, ko gledam kako se živi in tretira podobne primere drugje po svetu), saj nikjer na celi tej poti še nisem doživel druge vzpodbude kot od nekaterih posameznikov, ki so mi pomagali. V tej državi je nujno potrebna sprememba na tem področju polega tega me zanima kdo je odgovoren za trpljenje, ki je bilo povzročeno meni in še mnogim drugim in kdo bo odgovarjal ter še najbolj pomembno, kako bomo to preprečili v prihodnosti.

Otroci so naša prihodnost, in če jih mislimo tako uničevati samo zato, ker so drugačni se nam že od nekdaj ne piše dobro.

op.a. Ta zgodba je zelo skrajšana in izpustil sem detajle nasilja v otroštvu in tega kako sem zardi teh izkušenj sovražil človeštvo in svet in koliko truda ter let je vloženega v to, da sem znova vzljubil življenje in tudi uspel po zaslugi lastnih žuljev. Mnogi pa niso tako močni inpotrebujejo našo pomoč, nehajte si zatiskat oči, ker ste sokrivi takih zgodb v tem primeru.

p.s. - za tiste, ki želite prispevati k rešitvam pa prilagam zapis v spodnji povezavi in poglejte moj poziv v opombi, kdor se vidi v tem naj se javi. - 

http://www.facebook.com/note.php?note_id=10150126271729759

Objava na razkrito.net -