Fotografija: DREVO - Kajetan Kovič Jaz sem kakor osamljeno drevo ob robu razviharjene ravnine, šibak in sam, brez trdne korenine, ki bi zagrizla se v peščeno dno. Zaman iztezam veje pod nebo, viharji me do sonca ne pustijo. Rad bi do luči, pa me v mrak tiščijo in s srdom me teptajo ob zemljo. A vendar, ko v njahujši bolečini mi brizgne živa kri iz dna srca, ko me prekolje strela po sredini, hoteč me vreči strtega ob tla, se vzpnem v poslednji, silni veličini in zrastem kakor plamen do neba.