Za prekrasnimi fasadami je gniloba

Objavil/a Časopis Večer, dne 2016-06-04 ob 00:00:00
Kristian Novak je ta čas eden najbolj vročih hrvaških pisateljev. Je nekdanji dolgoletni član hrvaške državne reprezentance v karateju in nosilec mnogih najžlahtnejših kolajn s svetovnih in evropskih prvenstev. Doktoriral je iz jezikoslovja, njegovi znanstveni temi sta večjezičnost in identiteta. Rodil se je v nemškem Baden-Badnu hrvaškim gastarbajterjem, a po zgodnji očetovi smrti se je vrnil v rodno Međimurje. Njegov nagrajevani roman Črna mati zemla je v slovenščini izšel pri založbi Modrijan. Ekranizacijo je prevzel režiser Rok Biček.
Kako je biti na vseh področjih tako vrhunski? Bili ste svetovni in evropski prvak v karateju, dvanajst let ste bili v hrvaški državni karate reprezentanci. Potem ste šli v znanosti vse do doktorata. In vaš drugi roman Črna mati zemla je Večernji list uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjega pol stoletja. Je to štreberstvo, strašna ambicioznost?
"Lahko bi bilo štreberstvo, ampak to zame ni dovolj, predvsem je radovednost. Če me v športu, znanosti in pisanju kaj zelo zanima, se v meni aktivira vsa energija in sposoben sem delati dvanajst ur dnevno. To je bistveno v športu in moram priznati, da sem med letoma 1997 in 2009, torej dvanajst let, ko sem bil v reprezentanci, živel za šport. Študiral sem tudi, a 90 odstotkov mojega življenja je bil šport. Popolnoma sem bil fokusiran in natančno sem vedel, kdaj bom končal. Ko sem dopolnil trideset let, ko organizem že začuti prvo utrujenost, sem se preusmeril v doktorat in se povsem posvetil znanosti. Po tem sem se lotil pisateljevanja in spet je bil čisti fokus zgolj literatura. Ne bi rekel, da sem tako uspešen v vseh teh treh panogah, ker bi bil genialec. Nikakor. Sem tak, da se vržem z vso energijo v tisto, kar me v nekem trenutku zelo zanima."
Nenavadno, kako je vaš prvenec Obješeni iz leta 2005 šel neopaženo mimo. Šele vaša druga knjiga je vznemirila javnost in kritiko. Po navadi je problem z drugim romanom, a pri vas je bilo nasprotno.
"Prvi roman sem izdal pri majhnem založniku iz Čakovca. Štiri najboljše rokopise iz Međimurja so natisnili v knjigah. In po navadi knjige iz drugih delov Hrvaške niso deležne iste recepcije kot tiste, ki izidejo pri uglednih zagrebških založbah. Morda še malo prodre Split, malo Osijek. Dobri avtorji iz Splita, Osijeka, Reke izdajajo svoje knjige v Zagrebu. Tako pač je in nič se ne bo spremenilo v naslednjih desetih letih, kar je škoda, ker zares obstajajo ljudje zunaj centra, ki delajo odlično. To niti ni kulturni centralizem, ampak finančni.
Ker se z mojim prvencem ni nič dogajalo, me kot pisatelja med 2005 in 2013 ni bilo nikjer na sceni. Niti se nisem v prihodnosti videl kot pisatelj ali pričakoval, da se bo zgodilo, kar se je z romanom Črna mati zemla. Zgodilo se je pač. Zdaj bom videl, kako naprej."
Mentaliteta Međimurja nam je blizu. Vaš domači kraj Sv. Martin na Muri je blizu slovenske meje.
"Seveda, takoj na drugi strani Mure si na Hotizi, blizu so Gibina, Murska Sobota ... Po mentaliteti sta si Međimurje in Prekmurje zelo blizu.‘‘
Kako pa se je znašel karate v Međimurju?
"V športih z žogo nisem bil dober, v moji vasi pa si lahko igral le nogomet. In karate smo imeli na šoli. Literarnega krožka nisem hotel obiskovati in slabe ocene sem imel pri materinščini. Učitelj ni bil zadovoljen z mano, mojimi stavki ...‘‘
Vajeni smo idilične panonske melanholije, v naši literaturi so bili to ‘‘dobri ljudje" iz Povesti o dobrih ljudeh Miška Kranjca. Ali pa Dudek in Gruntovčani Martina Kerstnerja, ki so ga cele generacije tudi pri nas posvojile. Vaše Međimurje je prevrednoteno, gre bolj za temne like. Postavili ste to pokrajino na nacionalni kulturni zemljevid, ampak drugačna je, uzrta skozi urbano matrico.
"Res je in to je bilo moje malo tveganje. Ker Međimurja desetletja ni bilo nikjer. In ko se je pojavilo in zaživelo na nacionalni sceni in Međimurci niso prikazani v idiličnih, krasnih barvah, mi je bilo veliko do tega, da me rojaki ne zasovražijo. Ker je to vendar moja pokrajina. In nisem pisal o njih kot o nekih degenerirancih, ampak kot o skupnosti, ki je delno represivna, a sem njen del. In tja se vedno znova vračam. Cilj mi je bil pokazati, da za vsemi prekrasnimi fasadami in urejenimi dvorišči obstaja nekaj, kar je gnilo. To ni samo v Međimurju, obstaja v vsakem okolju, a je pri Međimurcih posebno, ker so severnjaki in so bolj hladni, imajo večjo distanco.‘‘
Bližji ste po mentaliteti Slovencem?
"Gotovo. In veliko je tega, kar je premolčano, o čemer se javno ne govori. Dalmatinci so prostodušni, pri Međimurcih pa je tisti del, o katerem se ne govori, večji in globlji. Cilj mi je bil pokazati, kaj se dogaja za temi fasadami. Nisem hotel razgaliti skupnosti pedofilov in klavcev, ampak pokazati, kako znotraj take družbe delujejo tudi degeneriranci. Zanimiva mi je bila teza v filmu Spotlight, ki je letos dobil oskarja: da bi se otrok vzgojil, potrebujete skupnost, da se otrok zlorablja, pa je prav tako potrebna skupnost. Torej ne le tisti, ki to dela, ampak tudi vsi tisti, ki o tem molčijo, dvomijo, so vpleteni v zlorabe.
Odzivi v Međimurju so bili krasni, boljših si nisem mogel predstavljati. Veliko podporo imam iz domačih krajev, berejo me, velika večina. Na promocijo v moji vasi je prišlo več kot sto ljudi in v prvi vrsti župan, župnik in vsi, ki jim je všeč, da se piše o njihovi pokrajini. Nenadoma je pomembna na nacionalni sceni. Dolgo se je v hrvaški književnosti pisalo o razpadu Jugoslavije, o devetdesetih, o vojnih zločinih ... Zdaj pa se je pojavila nova generacija, ki želi pisati drugače.‘‘
Vi ste resnično zelo drugačni od recentne hrvaške literature.
"Sem, ampak celotna moja generacija se želi odmakniti od teh izrabljenih tem.‘‘
György Konrad je rekel, da je spomin vedno fikcija. Vas nenehno sprašujejo, ali ste res imeli tako grozno mladost kot vaš junak, ste res doživeli teh osem međimurskih samomorov, ki so resnični. Je faktičnega res veliko?
"Spomin je fikcija in tudi moj roman je fikcija, ampak vse te teme, ki jih obdelujem, so z mano od otroštva. Torej zgodnja izguba roditeljev, serijski samomori ... In ne nehajo, lahko preverite. Lansko poletje so se v mojih krajih v enem samem dnevu dogodili trije samomori: mož, žena in še eden, ki ni povezan z njima. To niso ljudje s psihičnimi problemi, alkoholiki, zadolženi ... Ne, to so naši sosedje. Dogaja se vsakih pet ali šest let in ostane nepojasnjeno. Spominjam se, kako so nam starejši razlagali te samomore. Od tega, da gre za nekakšno sekto. Kakšna sekta, prosim vas!‘‘
Črna vrtnica, kajne? O tem so pisali hrvaški mediji.
"Celo govorili so, da prihaja nekdo nagovarjat ljudi v te kraje k samomoru. Preprosto občutiš to paranojo. Druga bistvena tema pa je spomin. Imam glavnega lika na začetku, ki je pisatelj in vstopa v prekrasno ljubezensko zvezo. Vse bolj se odpira, sloj za slojem. A dekle, s katerim je, vse bolj spoznava, da je zadnji sloj laž. In vse bolj mu očita, da konstantno laže, iz dneva v dan bolj. On pa se tega ne zaveda.‘‘
Grozno izkušnjo iz otroštva je vaš junak potisnil globoko v podzavest. Totalna amnezija torej?
"Ne le to, izmislil si je nove zgodbe o svojem otroštvu. Prišel sem do zaključka, da česarkoli se spominjamo, nikoli ni idealna preslikava tistega, kar je bilo včeraj, lani ali pred desetimi leti. Vedno je nekaka naša zgodba, torej je res v vsakem našem spominu tudi fikcija. Nekaj smo zamolčali, nekaj poudarili, sebe prikazali malce boljšega ali kot žrtev. Vsak naš spomin je delno tudi fikcija. Od tod krenemo. Zato mora moj lik razumeti, kaj se je zgodilo, in mora se soočiti s svojimi lažmi iz otroštva.‘‘
Največja patologija naših krajev je, tako Slovenije kot Hrvaške, da skušamo potisniti vse grozote in zablode preteklosti v osebno ali kolektivno amnezijo, v hodnike podzavesti, kot pišete. To je ena izmed tem romana, ki je morda najbolj aktualna in akutna.
"Vse to premestim na kolektivno raven. Ni mi bil cilj narediti neko kolektivno, nacionalno zgodbo. Tega imamo dovolj, hvala bogu. Pokazati sem hotel, kako družba neke stvari iz svoje preteklosti poudarja, druge pa prekriža, kot da jih nikoli ni bilo. Na Hrvaškem v tem času ne obstaja ena družba, ampak je silno razdeljena med tiste, ki so nekakšna hrvaška linija, in tiste, ki so nekakšna leva linija. Ta hrepeni za Jugoslavijo in žaluje, da smo se razšli. >>
A ena in druga stran izpostavljata samo pozitivne plati zgodovine, zamolčita pa vse ostalo. Tega ne potrebujemo. Dobro bi bilo, da od jutri nihče več ničesar ne napiše o hrvaški domovinski vojni, o drugi svetovni vojni, o Jugoslaviji. Tega ne potrebujemo več, kajti ko govorimo o zgodovini, imamo vsi prav. In zmeraj lahko najdeš kak argument za svojo tezo. Tega ne potrebujemo več, ker nihče več ne bo nikogar o ničemer prepričal. Postati moramo družba, ki se bo pozabavala s tem, kaj imamo sedaj in kako bomo vsi skupaj postali bolj zdravi.‘‘
Kot znanstvenik se ukvarjate z multikulturnostjo in identiteto. Kako pa sestopate iz znanstvenega diskurza v pripovednega? Stiki znanosti in umetnosti so čedalje tesnejši.
"Sploh se ne ve več, kje je meja med znanostjo in literaturo. Smo na prehodu. Mene moja radovednost privede zmeraj do istih problemov in vprašanj. Ko sem raziskoval za svoj doktorat ilirizem, hrvaško nacionalno gibanje, me je zanimalo, kako so gradili jezik. Zelo hitro sem v raziskavi ovrgel nekatere nacionalne mite. Nas so v začetku devetdesetih let učili, da je bilo ilirsko gibanje hrvaško narodno gibanje, da so vzpostavili hrvaški jezik. Ko pa sem začel brati njihove programske spise, sem videl, da je bila njihova koncepcija združevanja mnogo širša. Hoteli so v tem kotlu Slovence, Bosance ...‘‘
Naš Stanko Vraz je bil ilirist in si s tem prislužil odpadništvo iz nacionalne zgodovine. Ilirizma se sramujemo in Vraza prav tako kot renegata, ki se je odpovedal slovenščini.
"Stanko Vraz je hotel dobro, ni se hotel odpovedati slovenstvu. Želel si je Slovencev v tem ilirskem kolu. Bilo je tudi veliko Srbov, Madžarov, Nemcev, ki so vsi štokavizirali svoja imena. Hrvaški nacionalni koncept, ki je iz tega na koncu izšel, je bil inkluziven. Torej hoteli so zasnovati kulturni prostor, ki bi obsegal vse od Makedonije do Slovenije, da bi bili znotraj habsburške monarhije močnejši politični adut. Da bi se lahko kosali z Madžari in Avstrijci, njihovim plemstvom.‘‘
To je bil panslavizem tiste dobe?
"Ta del njihove ideologije, ki je bil zelo pomemben, ker niso mogli vedeti, kako se bo vse to okoli Jugoslavije končalo, ima pozitivno konotacijo. Imeli so pozitivne rešitve in hoteli svojemu narodu dobro. In vse to je izločeno iz hrvaških šolskih učbenikov na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Veliko mi je bilo do tega, ker sem bral zasebno korespondenco, tajne dnevnike ilircev, da predstavim ta koncept ilirizma, ki je bil mnogo širši, kot so ga prikazovali. Inkluzivnosti bi tudi danes v hrvaški družbi moralo biti mnogo več.
Ilirizem je bil panjužnoslovanska ideja tiste dobe, a niso je sprejeli niti Srbi niti Slovenci, tako da je na koncu ostala samo hrvaška ideja. Danes je o ilirizmu mogoče govoriti, ker te nihče ne bo obtožil, da si ustaš ali partizan, kot se delijo pri večini javnih izjav danes. Karkoli rečeš, si ali fašist ali partizan.‘‘
So polarizacije danes za politiko nujne?
"Politiki živijo od tega, ker je lažje solidarizirati volilno bazo, če pokažeš na sovražnike.‘‘
Eden najduhovitejših delov vašega romana je tisti, ko mora glavni junak Matija kot osemletnik ob hrvaški osamosvojitvi še enkrat zamenjati celoten nabor vrednot. Hrvaška v času, ko je roman izšel, še ni bila v EU, bila je v čakalnici. Vse to ste najbrž imeli nekje v centralnem spominu pri pisanju romana?
"Res je, čeprav integracija v EU za moj glavni lik ni tako bistvena, ampak to, kako so informacije krožile v Međimurju. Konec osemdesetih let je ves hrvaški narod izgubil ideološki temelj. Jugoslavija ne da se je zamajala, ampak je praktično izginila in vzniknila so razna nacionalistična gibanja. Međimurje je bilo malce postrani, nismo bili v NDH, bili smo pod Madžarsko takrat. Kot da nimamo iste zgodovine kot drugi del Hrvaške. Zanimivo je bilo spremljati, kako ideje o tem, kdo smo, čemu naj verjamemo, kaj je naša kolektivna narodna identiteta, prihajajo preko gastarbajterjev k nam. Međimurci so delali v Avstriji, Nemčiji in v gastarbajterskih društvih v Nemčiji in Avstriji so se Hrvati vse bolj zbirali zase. Pred tem so bili Bosanci, Srbi, Albanci, Slovenci, Makedonci vsi za eno mizo. Konec osemdesetih so se tudi zunaj meja Jugoslavije začele ustvarjati grupe in na ta način so informacije krožile v Međimurje.‘‘
Vi ste rojeni v Baden-Badnu kot gastarbajterski otrok. Se spominjate tistih časov?
"Oče in mama sta bila gastarbajterja, oče je delal v Mercedes-Benzu, mama pa v tovarni Salamander Bund. Ko je oče hudo zbolel, smo se vrnili v Međimurje, tako da sem že trileten prišel domov. Spomnim se barak, v katerih smo živeli. In ni bilo slabo, čutili smo optimizem. Sestra, ki je starejša, je ostala doma z babico, česar staršem ni nikoli oprostila. Želela si je v Nemčijo.
Totalno smo morali menjati vrednote, od jugoslovanskih pozdravov in drugarice smo prešli na bok in učiteljice. Nekaj mesecev se nismo znašli, a rez je bil čez noč in nismo bili več tisto od prej, ampak nekaj čisto drugega. Kot otrok gastarbajterja sem imel še dodatno perspektivo, saj sem videl, kako živijo v Nemčiji.‘‘
Ukvarjate se z identiteto. Kako je danes z njo?
"Ne bi rekel, da razumem te probleme, razumem pa, kje je treba postaviti vprašanja. Tudi v romanu sem na individualni in kolektivni ravni hotel pokazati, da imamo potrebo o sebi misliti kot o stabilni, čvrsti, monolitni identiteti, ki je taka od 7. stoletja. Obstaja mit o Hrvatih, ki so prišli na to ozemlje v 7. stoletju, in da je hrvaška država tako ali drugače preživela do danes. Enako velja tudi za človeka, ki misli tako, kot misli, ker je tako mislil tudi, ko je bil otrok. Samo malo se je spremenilo medtem, a sem, kakršen sem. V gradnji identitet je polno ostrih rezov, prelomov, nekakšnih inputov od strani, a ko razmišljamo o vsem tem retrospektivno, moramo vse malo zgladiti, si pojasniti, da smo nekaj slabega naredili zato, ker smo bili v to prisiljeni ali nas je nekdo zmanipuliral in smo bili po drugi strani žrtve.
Zame je zanimivo vračati se k tistim delom, ko govorimo o sebi, dejstva pa kažejo nekaj čisto drugega. Težko je živeti z identiteto, za katero veš, da je fluidna, da se spreminja, da danes govoriš eno, jutri drugo. Tega tudi okolica ne mara. Vsi hočejo konstantnost, da bi se znašli, varnost. Ampak varnost nosi v sebi tudi laž.‘‘
Pišete že nov roman o Romih z naslovom Ciganin ali najljepši. V romanu nastopa tudi begunec z Bližnjega vzhoda in menda ste se povezali z nekim ameriškim novinarjem. Cigani so pri nas umetniško zelo izrabljena tematika. Kako ste se jih lotili?
‘‘Večkrat mi je bilo žal, da sem se lotil te teme, ker je zelo spolzka. Treba je paziti, da ostaneš zvest svojim umetniškim idealom. Na eni strani približevanje stvarnosti, na drugi strani pa ne smeš stigmatizirati. Prepričan sem, da mi bo ob izidu te knjige nekdo očital, kako si kot bel heteroseksualen moški, ki obvladujejo svet, drznem pisati iz vizure Roma. Ampak če obstaja sto razlogov, zakaj ne bi smel napisati te zgodbe, obstaja eden za. Moral sem in konec! Ko sem začel, sem vedel, da bom to zgodbo enkrat moral spraviti iz sebe. Ni mi bil cilj pokazati, kdo so Romi, ustvariti dominantno zgodbo o njih. Kusturica je snemal ciganske filme in Feri Lainšček pisal romane o prekmurskih ciganih, a nihče ne govori o međimurskih Romih. Ne moremo gledati na njih, kot da so vsi enaki. Nikakor, vsaka skupnost je mali čuden svet zase, v katerega je treba ponikniti v njegove mehanizme delovanja.
V tej moji novi zgodbi, o kateri ne smem preveč povedati, se v nekem trenutku križa nekaj pripovednih linij iz Međimurja in ena, ki spremlja Kurda, ki mora pobegniti pred prihodom Daeša ali Isisa v severni Irak. Odloči se pobegniti, a to je migracija pred temi velikimi iz Sirije. V danem trenutku se pripovedne linije prekrižajo in imamo dva Hrvata, Roma, ki je pripadnik nekdanjega nomadskega naroda, ki je postal zelo teritorialen, in imamo še Kurda, pripadnika naroda, ki je stoletja tam, kjer je zdaj, in prisiljen je bežati na drugi konec sveta, da bi našel srečo. Na tem presečišču zgodb sem hotel pokazati, kako posameznik znotraj družbe, ki je represivna, in take so hrvaška, romska in kurdska, v 21. stoletju sledi svojim interesom. In kako mu je omogočena svobodna eksistenca.
Romske informatorje sem našel lažje kot Kurda, ker je moja vas od prvega romskega naselja oddaljena dva kilometra, od drugega pa sedem. Najboljša prijateljica moje babice je bila Rominja, z njo je enkrat na teden pila kavo, a situacija se je v zadnjih petindvajset let zelo poslabšala. V nacionalnih medijih se pogosto očita Međimurju, da se tu dogaja rasizem, segregacija. Seveda se dogaja, a problem je povsem drugačen, je ekonomske narave. Zgodilo se je močno razslojevanje, revni so postali revnejši ...‘‘
Kaj pa Kurdi?
"Za Kurde sem našel kurdskega novinarja Ayuba Nurija, ki je dopisnik New York Timesa iz Kurdistana. Z veliko vnemo je odgovarjal na moja vprašanja. Pisal sem kurdski tiskovni agenciji, bil sem pripravljen tudi plačati za te informacije. Potem sem bral njegove članke v NYT in sem poskusil. Našel sem izvrstnega sogovornika, podrobno mi je razložil vse. Ali so Kurdi okoli Mosula redili ovce ali koze, kaj so jedli, vse to mi je podrobno pojasnil."
Vaše priprave na roman so skoraj publicistično delo, iskanje, študij dokumentov.
"So, posebej, če je tema spolzka in se ukvarjaš z družbami, ki ti niso transparentne. Ne moreš se sam poglobiti v vse to. Tudi pri mojih romskih informatorjih sem videl, da v nekem trenutku nočejo več govoriti, ker so povsod po svetu izpostavljeni represiji od zunaj. Navznoter pa so zelo nezaupljivi do zunanjega sveta in tudi do sebe so represivni. Na primer: pomembni informatorki sta bili dve učenki ekonomske šole v Čakovcu, odličnjakinji, Rominji, ki sta se hoteli vpisati na fakulteto in uspeli. Sam sem jima svetoval, kako se učiti, onidve pa sta mi pripovedovali, kako je v romskih naseljih. Samo za eno leto sta se lahko vpisali na fakulteto in zelo daleč od naselja, sicer bi bili naslednje leto obe poročeni in najverjetneje noseči. Pa sta imeli podporo svojih staršev. Če se ne bi vpisali, bi doživeli hud pritisk, ker pri teh letih morajo biti Rominje poročene.
Borci za človekove pravice pogosto varujejo predvsem kolektiv, ne varujejo pa posameznika znotraj represivnega aparata.‘‘
To se vidi tudi pri beguncih danes. Individualne zgodbe niso v ospredju.
"Nepravično je vso to množico ljudi postaviti na isti nivo. Slabo je, ko je samo pozitiven in ko je negativen. Slabo je za vse njih reči, da so teroristi, slabo pa je tudi, če za vse trdimo, da so doktorji. Poiščimo resnico za vsem tem in mnogo laže nam jo bo sprejeti.‘‘
Ko govorimo o multikulturalizmu, se je termin zelo izpraznil, kot floskula je prešel že v politične agende. V bistvu pa smo z vse hujšo fašizacijo, ograjami na mejah priče čedalje slabšemu sprejemanju drugega.
‘‘Problem multikulturalizma je bil, da je bil zelo dobro definiran in se pojavljal v vseh političnih programih, celo v desničarskih, nihče pa ni pojasnil, kako do njega priti. Po drugi strani pa je multikulturnost bila vedno povezana s pojmoma tolerance in asimilacije. Obe sta problematični. Tolerirati nekoga ni samo sožitje, to je trpeti nekoga, ker je drugačen. Pri asimilaciji pa je problem, ker imamo opravka z ljudmi, ki nočejo biti asimilirani, z ljudmi, ki želijo delati v Nemčiji, a ne postati Nemci. Tu je multikulturnost v resnici padla. Imamo opravka s civilizacijo, ki prihaja na naše področje, ki se ne želi asimilirati, ampak živeti svoje življenje tako, kot se je naučila. Kaj zdaj?‘‘
Nositi rute, burke ...
"Da, pa ne samo to, tukaj so tudi razne oblike najhujših patriarhalnih variant, politično korektni diskurz pa se ogiba vseh teh vprašanj. Politično korektni diskurz je ne stigmatizirati Romov niti slučajno, kar je prešlo v imperativ molka o tem, kaj se dogaja. Je pa o mnogočem treba spregovoriti. Drogiranje, prostitucija, tega nisem smel niti dati v knjigo. Imam primer Rominje v romanu, ki je pri rojstvu prodana za 2000 kun že vnaprej. In ko bo prvič zakrvavela in bodo vsi v vasi vedeli, se mora poročiti. Lahko se kasneje tudi loči od tega tipa, a novi mož mora plačati ceno. Torej dekle celo življenje ostane nekakšna sodobna sužnja. Ilegalno orožje je tudi nekaj, o čemer je treba govoriti, a politična korektnost tega ne dovoli.
Edini, ki so zadnjih deset let spregovorili javno o problemih znotraj romskih skupnosti, so bili ljubitelji živali. Ker se je zvedelo, da organizirajo ilegalne pasje boje, da pse mučijo, ubijajo. To je bilo fotografirano, dokumentirano. Pojavila se je velika hajka in zanimivo, da se je lahko govorilo o maltretiranju psov, ne pa o ljudeh, deklici, ki je bila prodana. Ugrabitve mladih deklet so standard. Kako o vsem tem pisati, govoriti in biti korekten, da ne netiš mržnje, ki tako ali tako obstaja. Mislim, da je o tem treba spregovoriti.‘‘
Kaj pa pravite o vdoru popa v literaturo, v umetnost? Tudi vaše pop reference so pogoste v romanu in zelo organske. Primerjajo roman s Twin Peaksom, Kusturičinim Očetom na službeni poti ...
"Samo dejstvo, da se ukvarjam z resničnostjo, neizbežno vodi k temu. Nočem iz slonokoščenega stolpa, z višine gledati navzdol. To ni resnično. Živim v tem svetu, če ga hočem opisati, moram vse svoje izkušnje v to preliti. Pop kultura ni več pop kultura, to ni več poseben del kulture. Vrhunski umetnik se danes mora ukvarjati z ‘nizko‘ umetnostjo. Po navadi v postmodernizmu prihaja do preseganja meja med visokim in nizkim itd.
Roman Črna mati zemla sem žanrsko zasnoval in v njem so krimič, psihološki roman, triler, horor in tega nikakor ne razumem kot nekaj slabega. To so strukture, ki niso vsiljene. Struktura grške tragedije nam je kognitivno najbliže, s klimaksom in antiklimaksom. To je pripovedovanje, s kakršnim se želim ukvarjati. Nasploh ljudem lahko poveš zgodbo ne tako, da jim nekaj podtakneš, ampak da jih vpleteš v nekaki narativ, ki je sam zase in te pokliče. Pa naj bo vezan na smrt ali ljubezen. Pridi pogledat tole, ta ogenj! Če to pomeni pisati v okvirih žanra, je zame O.K. Vem, da so pisci, ki žanre namerno razbijajo in eksperimentirajo, sam tega nočem. Klasična struktura mi zelo ustreza.‘‘
Hkrati pa se vam pozna, da ste lingvist, da ste globoko prodrli v jezikovne sisteme. Vaši nivoji jezika, funkcijske zvrsti prehajajo v romanu ena v drugo - od modnega žargona med mladimi japiji in hipsterji v Zagrebu do međimurskih kmetov in njihovega narečja.
"To je za bralce, vajene tradicionalnega načina izražanja, težko in so mi zamerili. Tudi psovke so in politične nekorektnosti, a to je naša stvarnost. Če uporabljam delno ceneni jezik, je to zato, ker je družba cenena. Sam sem njen del in nočem pisati kot nekaki avtsajder, kot pripovedovalec, ki gleda zviška na pop kulturo in mu je odvratna.‘‘
Danes ni več mogoč balzacovski jezik? V vašem romanu je sicer veliko balzacovskega zamaha. Novi svet je prinesel nove kode, fokuse ...
"Zelo izumetničeno bi se mi zdelo, če tega ne bi upošteval. Prva verzija mojega rokopisa je bila taka.‘‘
Urednik Kruno Lokotar vam je najprej zavrnil rokopis?
"Niti prebral ga ni v celoti, a junakova kriza pisanja ga je totalno odvrnila. ‘Pa saj nisi Hemingway, da imaš krizo pisanja,‘ mi je rekel, ‘če bi napisal dvajset romanov, v redu, ne pa pri teh letih.‘ Zavrnil me je. Prizadelo me je. Prozo sem pisal podobno kot doktorat, z dolgimi povedmi, vse argumentirano. A proza tega ne prenese, biti mora malo filmska, scene se morajo hitro menjavati.
Uredniku sem bil hvaležen, zelo sem ga spoštoval. Ko me je vprašal, o čem je ta roman, sem mu rekel, da o množičnih samomorih in dečku, ki je vpleten. In se je čudil, da tega ni vedel, da sem ga znerviral na prvih straneh in ni mogel dalje. Potem je še enkrat prebral in me isti dan poklical. Redukcija je bila zame najpomembnejši proces. ‘Imamo dobro svinjo, zdaj moramo iz nje dobiti dober pršut‘, je bila urednikova metafora.‘‘
Roman je videti neprevedljiv, a slovenska prevajalka Đurđa Strsoglavec, ki je vašo međimurščino prelila v prekmurščino, je opravila sijajno delo. Kot že z mnogimi sodobnimi hrvaškimi prevodi, denimo Osmega poverjenika Renata Baretića.
"Res je. Slovenski prevod je odličen, madžarski je pravkar izšel, nemški je v pripravi. Ko so videli prvi prevod, so se drugi opogumili. Madžar je imel probleme, ker nimajo narečij.
Ko imate tako odlično prevajalko, je treba vse prepustiti njej. Sam razumem slovenščino, a ona jo razume globinsko. Ko mi je poslala dele v prekmurščini, mi je zvenelo sočno in sladko. Imam sorodnike v Prekmurju in blizu mi je. Tudi urbano hrvaščino je prevedla žmahno. Urbani del, jezik mladih se hitro menjava in vsebuje veliko jezikovne kreativnosti. Seveda se veliko izposoja v njem, a je zelo ustvarjalen in literarno zanimiv element v celotnem postopku ustvarjanja."
Kako pa ste prišli do režiserja Roka Bička, ki bo roman filmal oziroma delal adaptacijo?
"To je že dogovorjeno in od samega začetka sem bil navdušen nad njim. Podpisal sem pogodbo s svojo producentsko hišo o ekranizaciji. Potem smo iskali avtorja filma, ki mora biti nekaj povsem drugega kot knjiga, novo umetniško delo.‘‘
Hrvaški režiserji bodo ljubosumni?
"Saj so imeli priložnost, nekaj se jih je javilo, a koncepti so se razlikovali s konceptom producenta. Nekateri so hoteli posneti horor, a to ni samo to. Je psihološka drama. Biček je bil že od samega začetka za producente prava izbira. Ker ima senzibilnost. Konec preteklega leta smo se prvič srečali v Zagrebu in govorila sva dve uri o njegovih filmih in moji zgodbi. Bila sva si blizu in navdušen sem, kako je tako mlad človek tako resen, konkreten, samokritičen. Srečen sem bil, ko je sprejel. Konec tega leta začnemo delati na scenariju. Pisal ga bo Biček, sam bom koscenarist. Morda bomo še koga poklicali. Ima idejo, kako to pretočiti v dober film. Avantura bo zame pa še drugega otroka dobim konec leta.‘‘
Nekje ste sicer rekli, da bi imeli Davida Fincherja za ekranizacijo, a tudi Biček bo v redu, kajne?
"Absolutno, ko mi je poslal linke do njegovih drugih filmov. Genialec je, samo opazuje, ne meša se.‘‘
Se bo Međimurje kdaj izpelo v vaši literaturi, izzvenelo?
"Tema se bo iztrošila, seveda. A sebe ne vidim kot pisca, ki bo v življenju napisal dvajset knjig. Pišem izključno o stvareh, ki se me globoko dotikajo. Nova knjiga bo o Međimurju in še eno imam v načrtu o mladem policistu, ki je zaustavil na cesti zaradi prevelike hitrosti sina nekega lokalnega šerifa. Iz policije so navalili nanj, skušal se je izvleči iz te situacije, a stisnili so ga tako z vseh strani, da je na koncu naredil samomor. To je zgodba, ki jo moram povedati, da razgalim mehanizem, ki človeka pri dobrem opravljanju dela pogubi. Verjel je globoko v sistem, mi vsi pa smo zatajili in ga v resnici ubili.‘‘
Tačas predavate tudi na reški filozofski fakulteti. Kako se počutite v mestu, ki bo evropska prestolnica kulture 2020, mestu Oliverja Frljića ... Kako ste prišli tja?
"Moj urednik Kruno Lokotar je v organizacijskem odboru EPK za literaturo. Sam sem prišel na Reko, potem ko sem šest let delal na zagrebški filozofski fakulteti, doktoriral in čakal na docenturo. Ustavila so se vsa napredovanja, zato sem odšel na Reko. Živim v Zagrebu. Tudi druga hrvaška gledališča so progresivna, ne samo reško. Nekdo je rekel, da če bi Hrvaška hotela biti kulturno progresivnejša, bi morali ustanoviti paralelne kulturne institucije. A to je malo preveč pesimistično. Ker imamo v centralnih kulturnih institucijah že ljudi, ki so progresivni. Frljića niso vrgli iz HNK Reka, šel je v organizacijo EPK in tam dela naprej. To je najpomembnejši kulturni projekt za vso Hrvaško." •
V soboto

Večer - Za prekrasnimi fasadami je gniloba

Dr. Kristian Novak, pisatelj, večkratni dobitnik medalj v karateju na evropskih in svetovnih prvenstvih

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Časopis Večer
Časopis Večer
Objavil/a 2016-06-04 00:00:00 (Jun 04, 2016)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Na Koroški cesti gorele smeti, škode za več kot 5000 evrov
V UKC Maribor popravili cev, operativni blok spet dela
Prijet ruski poslanec, ki kupuje nepremičnine na francoski rivieri
Marjan Samec (1932-2017)
Jaz, ki se poskušam pogovarjati s tabo
Prebujanje spečih velikanov
Resnica, šala ali laž
Iz Štajerca: Znanstveniki v Mariboru iščejo rešitve za sladkorno bolezen
Ko mrkega Rusa prevzame nogomet
V davčno oazo prerodit kariero
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
November 2017
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930

Oglasi

1088.) staranje , starost in starostno varstvo

Kategorija: Zdravje

Cena: 9.99 €

7096.) katoliški katekizem

Kategorija: Leposlovje

Cena: 12.99 €

7610.) po sledovih črne rke

Kategorija: Leposlovje

Cena: 19.99 €

4995.)  svetloba timijana

Kategorija: Leposlovje

Cena: 12.99 €

4033.) knjiga smeha in pozabe

Kategorija: Družboslovje

Cena: 12.99 €

6329.) plavajoči otok

Kategorija: Duhovnost in osebna rast

Cena: 14.99 €

7527.) noč je moja, dan je tvoj

Kategorija: Enciklopedije in slovarji

Cena: 14.99 €

7568.) premagujmo srčne bolezni

Kategorija: Umetnost in kultura

Cena: 19.99 €

2842.) sezuj se, kadar stopiš v mušejo

Kategorija: Duhovnost in osebna rast

Cena: 9.99 €

7684.) mali veterinarski priročnik

Kategorija: Dom in vrt

Cena: 17.99 €

7683.) nosečnost in novorojenček

Kategorija: Družina in vzgoja otrok

Cena: 9.99 €

7682.) biološko pridelovanje hrane

Kategorija: Dom in vrt

Cena: 9.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj