Strah pred smrtjo se navezuje na strah pred izgubo zdravja. V okolju, kjer ni lakote in vojne, je na tretjem mestu strah, da bomo prišli v roke krivičnemu sodniku, o kakršnem je Jezus pripovedoval v današnji evangeljski priliki. Vsi trije strahovi pa se stikajo v grožnji, da bi evtanazija postala naša zadnja izbira, ali celo neprostovoljna usoda, ker nam bi jo z zvijačo a zakonito vsilili.

Evtanazija stičišče treh velikih strahov: pred smrtjo, izgubo zdravja in krivičnim sodnikom

Evtanazija prerašča v eno od velikih tem sodobne družbe

Lahko se sicer sprenevedamo, da je ta trenutek prva skrb politike in gospodarstvenikov globalno ohlajanje gospodarstva. V razpravi o tej temi se mnogi obnašajo, kot da ne bodo nikoli stari, kot da evtanazija, v kateri se stikajo strahovi pred smrtjo, izgubo zdravja in krivičnim sodnikom, ne bo nekega dne tudi njihovo najbolj osebno in dramatično vprašanje. Evtanazija kot Damoklejev meč visi nad vsemi, revnimi in bogatimi, preprostimi in izobraženimi, kralji in smetarji.

Ker je evtanazija stičišče treh velikih strahov, ki segajo prek okvirov mišljenja in čustvovanja, je brez navezave na vero nemisljiva. Ko govorimo o evtanaziji, nujno govorimo tudi o veri, pa naj evtanazijo od vere še tako odrivamo. Zato je še kako na mestu Jezusovo vprašanje v današnjem evangeliju: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Prav ob vprašanju evtanazije se bo v prihodnje razplamtel spopad med tistimi, ki bodo evtanazijo in odgovor na vse tri strahove povezovali z vero in tistimi, ki bodo vse naredili, da bi vero iz teh vprašanj izključili.

Na smrt obupani ljudje so dobra poslovna priložnost

Kdo so tisti, ki hočejo vero izključiti? Enega lahko identificiramo na osnovi podatka, da je v ameriški zvezni državi Oregon po sprejetju zakona, ki dovoljuje samomor z zdravniško pomočjo, cena odmerka zdravila secobarbital, ki se za to največ uporablja, poskočila s 150 $ na 2.800 $. Zgrožena nad tem podatkom je Jožica Grgič, novinarka Dela, zapisala: »K vragu gre svet, v katerem so na smrt obupani ljudje dobra poslovna priložnost« (Delo, 15. 10. 2019, str. 11). Ni čudno, da število evtanazij in samomorov z zdravniško pomočjo narašča. Tako so na Nizozemskem leta 2003 opravili 1815 evtanazij, leta 2017 pa 6585. To je kar 4,4 odstotka vseh smrti. Večina so bili bolniki z rakom, zadnja leta pa strmo narašča delež bolnikov z nevrološkimi, srčno-žilnimi in pljučnimi ter demenco in drugimi duševnimi boleznimi (prav tam).

Zdravnik dr. Matjaž Zwitter v knjigi Pogovarjamo se o evtanaziji piše, da praksa v državah, kjer so evtanazijo uzakonili, kaže, da se število usmrčenih povečuje, kar pomeni, da k evtanaziji pristopajo vse bolj sproščeno in tudi z ohlapnejšimi merili.

Tako se je možnost evtanazije za bolnike s telesnim trpljenjem razširila na bolnike s psihičnim trpljenjem, na Nizozemskem tudi na bolnike z demenco in duševnimi motnjami. Prav to sem imel v mislih, ko sem evtanazijo uvodoma povezoval s strahom pred krivičnim sodnikom, ki bo odločal brezvestno, ne oziraje se na strah božji in na moralni imperativ, ki izhaja iz osebne vere, pač pa bo v nasprotju z vsem tem pokoren interesom kapitala.

Ko izbira za smrt postane način reševanja življenjskih problemov

Uzakonitev evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo prinaša pomembne premike v medčloveških odnosih. Ko družba sprejme takšen način umiranja, se lahko pojavijo pritiski, naj se stari, bolni in umirajoči umaknejo. Izbira za smrt postane način reševanja življenjskih problemov, zaradi česar se lahko začne dogajati to, kar je opazno na Nizozemskem, da narašča število samomorov brez zdravniške pomoči, ugotavlja dr. Zwitter (onkolog, profesor etike na Medicinski fakulteti v Mariboru, ki nasprotuje E).

V državah, ki evtanazijo dovoljujejo, je evtanazija po Zwittrovih beseda ukrep, s katerim bolnika na njegovo izrecno željo zdravnik usmrti. Običajen postopek je, da bolnik najprej prejme pomirjevalo, nato pa mu zdravnik v žilo vbrizga visok odmerek uspavala. Smrt navadno nastopi v eni uri.

Pri samomoru z zdravniško pomočjo pa bolnik najpogosteje dobi recept za smrtonosna »zdravila«, ki jih nato vzame sam, pri čemer zdravnik ni nujno navzoč. Običajno bolnik najprej vzame zdravilo proti slabosti in nato popije sok, v katerem je prej raztopil visok odmerek uspavala. Smrt nastopi v nekaj urah, ni pa redko, da se samomor izjalovi.

V razlagi pojmov, ki opredeljujejo evtanazijo, Zwitter omenja še pasivno evtanazijo, ki je v opustitvi neutemeljenega intenzivnega zdravljenja v brezupnih primerih. To je po Zwittrovem mnenju strokovno in etično pravilno ravnanje in dejansko ni evtanazija.  

Kolikor mi je znano, se je za opustitev neutemeljenega intenzivnega zdravljenja odločil tudi sv. Janez Pavel II.

[… več]