»Edini, ki je vreden spoštovanja v Novi zavezi,« zapiše Friedrich Nietzsche v Antikristu, »je Poncij Pilat.« Ne iz istih razlogov, ki so vodili nemškega filozofa, mu vendarle lahko tudi do določene mere pritrdimo.

Zastavimo si namreč vprašanje, kaj bi se zgodilo, če rimski upravitelj ne bi Jezusa predal njegovim rabljem, ampak bi ga oprostil?

Prav to se sprašuje filozof Roger Caillois v delu Poncij Pilat, v katerem reši Rimljan Odrešenika pred verskimi voditelji. To stori za to, ker pri njem religija nič ne šteje in je do nje skrajno nezaupljiv. Stavi namreč le na modrost. Toda ali je modro staviti na modrost, da bi spremenili svet, se sprašuje Caillois.

Kaj bi bilo, če ne bi bilo ne križanja ne vstajenja, ne prihoda Svetega Duha ne oznanjevanja evangelija? Skratka, Jezusovih sledilcev, ki so že v apostolskih časih dobili ime kristjani, njihova vera pa krščanstvo? Bi se sploh zgodil kakšen od dogodkov, ki so dali pečat zgodovini zadnjih dva tisoč let?

Že religijska scena bi bila povsem drugačna od te, ki se je vzpostavila zaradi nastanka in širjenja krščanstva. Ne bi bilo rabinskega judovstva, ki se je na tempeljskih ruševinah konstituiral kot nacionalna reinterpretacija izraelske religije proti njeni krščanski univerzalizaciji. Tudi angel Džibril ne bi imel veliko za povedati Mohamedu, če ne bi poznal krščanskih in judovskih zgodb in verovanj, ki so bila v sedmem stoletju razširjena med vzhodnim Sredozemljem in Indom in po vsej Arabiji  [več]