Josif Visarionovič Stalin se je še kako dobro zavedal, da lahko človek s petimi zavezniki premaga pet sovražnikov, medtem ko se more deseterica ljudi na njegovi strani hitro preobraziti v deseterico sovragov. Zato je vedno pravočasno poskrbel, da je pri svojem uveljavljanju zmerom našel ravno pravo število soborcev, da je iz vseh bistvenih spopadov sam izšel kot zmagovalec.

Med prvo konferenco velikih treh je bila na sovjetski ambasadi v Teheranu 29. novembra 1943 prirejena slovesna večerja. Zgodovina si jo je zapomnila predvsem zato, ker je na njej gostitelj – J. V. Stalin – predlagal, da bi likvidirali 50.000 nemških častnikov in vojaških strokovnjakov. Medtem ko je ameriški predsednik Roosevelt presodil, da se šef moskovskega politbiroja šali, je britanskemu premierju Churchillu prekipelo. Takoj je dojel, da poskuša Stalin v okviru Velikega zavezništva uveljaviti svoje standarde: množično morjenje naj bi se uvrstilo v okvir sprejemljivega ravnanja suverenih držav. Sovjetski voditelj je kljub Churchillovemu rentačenju vztrajal pri svojem in suho pribil: »Petdeset tisoč jih je treba postreliti!«

Britanski premier je godrnjaje zapustil preobloženo mizo. Stalin, ki se mu je posvetilo, da ga je Churchill spregledal, je potem skupaj z ljudskim komisarjem za zunanje zadeve Vjačeslavom Molotovom pohitel za odhajajočim gostom. Sovjetska prvaka sta šefu britanske vlade z vsem šarmom, ki sta ga premogla, jela dopovedovati, da je kremeljskemu gospodarju v skrbi, da nemški militarizem nikoli več ne dvigne glave, nekoliko pobezljal jezični konjiček. Imperativ zavezniškega sodelovanja v vojni proti Hitlerju je terjal, da je Churchill sprejel njuno razlago in se vrnil za mizo.

Vedno zmagovalec

Teheranska večerja, ki bi prav lahko prestavila meje sprejemljivega na mednarodni sceni, je razkrila Stalina v vseh njegovih registrih. Sovjetski voditelj ni zamudil nobene priložnosti za dosego svojih namer, pri tem pa je ustvarjal atmosfero šokantne sproščenosti, ki mu je pomagala mehčati sogovornike. Šegav pristop mu je v primeru prehudega odpora omogočal tudi umik, ki pa ni pomenil opustitve cilja, temveč je le napovedoval spremembo poti do njega. Prav tako je očitno, da se je Stalin znal izogibati osamitve. Vedel je, da lahko človek – kot je dejal njegov japonski sodobnik, princ Konoje – s petimi zavezniki premaga pet sovražnikov, medtem ko se more deseterica ljudi na njegovi strani hitro preobraziti v deseterico sovragov.

Stalin je pri svojem uveljavljanju zmerom našel ravno pravo število soborcev, da je iz vseh bistvenih spopadov sam izšel kot zmagovalec. In ko ga je spretnost v sklepanju smotrnih zavezništev pripeljala tako daleč, da so ga obdajali le še pritrjevalci, nikakor ni zaspal na lovorikah. Prav nasprotno: poskrbel je za to, da se njegova okolica ni vdajala utvaram o udobnosti doseženega položaja. Zanj je bilo vladanje vsakodnevno trdo delo. Čistke v njegovem svetu niso bile le »menjave straže«, marveč so pomenile tudi poskus rešitve temeljnega problema vseh enopartijskih vladavin, tj. ločevanja sposobnih pritrjevalcev od tistih, ki takšne le igrajo ali uživajo sadove minule slave (volitve aklamativnega značaja selekcijske vloge evidentno niso imele). Stalin je sodil, da so kadri največji kapital: država, ki gradi brezrazredno družbo, potrebuje za svojim krmilom ljudi posebnega kova, saj jih slasti oblasti ne smejo prevzeti. Za njim so tudi drugi komunistični državniki, ki so iskali pravo vsebino Marxovega pojma diktatura proletariata, uporabljali podobne prijeme – le da so se izogibali imenu čistka.

Ni se bal gambitnih potez

Stalinovi zavezniki in pritrjevalci so skrbeli tudi za to, da ob sovjetskem voditelju nihče ne bi dobil občutka samovoljnega diktatorja. Kdor ga je spoznal osebno, ni mogel pritrditi njegovemu najbolj strupenemu kritiku Levu Trockemu, ki ga je opisoval kot egomanskega despota. Ljudje so takšno mnenje vse pogosteje pripisovali zagrenjenosti poraženega tekmeca, ki se je štel za hrbtenjačo ruske revolucije, dejansko pa je bil predvsem njen detonator. Trocki se je res smešil: če ga je v kozji rog ugnala taka »izredna mediokriteta«, kakršna je bil po njegovi sodbi Stalin, bi sam moral biti kolosalen nesposobnež.

Generalni sekretar sovjetskih komunistov je bil predvsem tenkočuten poznavalec ljudi in njihovih slabosti. Ni se bal gambitnih potez: tako je omogočil celo obravnavo sebi vse prej kot prijazne Leninove politične oporoke v zaprtem krogu – pri čemer se je zavedal, da je bolj kot zanj neugodna za neposredne tekmece. Ustanovitelj sovjetske države, ki je z neusmiljenimi karakteristikami sodelavcev poskušal vrhove partije prepričati, da se je v dobi po njegovem slovesu zaradi hudih pomanjkljivosti vseh potencialnih naslednikov najbolje oprijeti kolektivnega vodstva, je dejansko pomagal Stalinu. Generalni sekretar sovjetskih komunistov je bil namreč že zaradi svojega položaja nenehno v stiku s sodelavci po vsej državi. Postopoma je prerasel v glasnika velikega kolektiva srednjih upravno-političnih kadrov in kot za stavo zmagovito obračunaval s tekmeci, ki so zastopali le sebe in peščico pristašev.

Nihče mu ni mogel očitati, da ni sledil temeljni intenci Leninove politične oporoke. Njegovo manevriranje je tudi povsem razgalilo tekmece, ki so se razkrili kot politični kratkovidneži. Najrazvpitejša partijska levičarja, impulzivni Grigorij Zinovjev in večni »drugi človek« Lev Kamenjev, ki nista skrivala, da se opirata na ožjo skupino pristašev, sta mu v letih1923–1925 pomagala nevtralizirati Trockega. Stalin je vedel, da mu ne moreta biti zares nevarna, saj je oba obremenjevala hipoteka nasprotovanja Leninu neposredno pred boljševiškim prevzemom oblasti jeseni 1917, ko sta se zoperstavljala puču, s katerim je bila odstranjena na volitve v ustavodajno skupščino čakajoča začasna vlada Ruske republike pod vodstvom Aleksandra Kerenskega. V začetku novembra četrtega vojnega leta pa je bil dejansko zadnji čas za boljševiški državni udar, saj je glasovanje, ki je sledilo 14 dni po vzpostavitvi Leninove diktature, pokazalo, da so prejšnjo oblast podpirajoče sile uživale zaupanje večine prebivalstva nekdanjega carstva Romanovih. Stranka socialističnih revolucionarjev pod vodstvom Viktorja Černovaje je na volitvah v ustavodajno skupščino dobila kar 380 sedežev od 703,vladajoča boljševiška garnitura pa le 175.

Ni dveh najkrajših poti do cilja

Po porazu Trockega se je Stalin v španoviji s partijskimi desničarji, ki jih je vodil Nikolaj Buharin, že v drugi polovici leta 1925 obrnil proti svojim poprejšnjim levičarskim pomagačem. Tudi novi začasni zavezniki mu niso bili zares nevarni, saj se niso mogli pohvaliti s politično stanovitnostjo: pozimi in spomladi 1918 so nasprotovali Leninu pri sklepanju aranžmajev z wilhelminsko Nemčijo. Tedaj so bili prav oni nosilci levičarskega radikalizma, ki je bil, kot vse kaže, neizogibna mena v razvoju slehernega znotrajpartijskega opozicionalca.

Ko se je Stalin odločil, da bo marginaliziral še buharinovce (1928–1929), ni imel težkega dela, saj jih je zlahka prikazal kot politične vrtavke. Ker sta se medtem levičarska dioskura Zinovjev in Kamenjev zbližala s Trockim, je svoje tekmece zlahka obtožil zarotništva: zares so bili podobni nenačelnim prepirljivcem v zakotni špelunki, ki se hipoma premislijo in se začno bratiti z nekdanjimi zoprniki. Kdor je pomnil Leninovo patetično politično oporoko, ki je Stalinu jedko očitala grobost – ki bi bila lahko samo izraz pretiravanja v goreči netolerantnosti do slabosti, ne pa napaka –, je mogel biti ob takem razpletu dogodkov pomirjen. Ljudje, ki jim je oče boljševizma bridko očital najrazličnejše grehe, se niso več gnetli za krmilom oblasti …

Več lahko preberete v Pogledih.

Sorodni Prispevki:

• M. Cerar, Ius-info: Mora biti študij prijeten? V sedanjem kriznem času, ko smo priča mnogim vrstam in oblikam degeneracije naše družbe, tudi v visokem šolstvu prepoznavamo različne napačne usmeritve in prakse. Ena...
• N. Mihajlović, Finance: Sindikalisti – v šali neoliberalci Evropske parlamentarne volitve so mimo, zmagovalci se veselijo rumenega sonca na modrem nebu. Poraženci si ližejo rane, odstopajo ali pa se pretvarjajo, da se ni...
• M. Avbelj, Ius-info: Zadnja kolumna To je zadnja kolumna. Ne v absolutnem, temveč v dvojnem relativnem smislu. Je zadnja, ki je bila napisana še v letu 2014, pa čeprav jo...
• J. Šoba, Portal plus: Zakaj sem soorganizator peticije za privatizacijo Mencingerjevemu nacionalnemu interesu in ostalim institucionalnim ostankom iz časa socializma se izteka čas. Zgodovina jih bo odplaknila na smetišče, kjer bodo delali družbo fevdalni ureditvi...