Foto: Novi glas

Če je verjeti javnomnenjskim anketam, se na volitvah čez teden dni obeta nova zmaga koaliciji nacionalnega interesa, o kateri sem na teh straneh njega dni že veliko pisal.

Groteska

Že zdaj je sicer jasno, da bo imela tokrat precej absurden priokus. Skoraj nobene možnosti namreč ni, da ne bi verjetni uspeh Stranke Mira Cerarja pred zgodovino kaj kmalu obveljal za grotesknega. Ne samo zaradi neizogibnega dejstva, da je voditelj največje opozicijske stranke v zaporu. Običajnost fenomena Cerarjeve ekipe le stežka pričarajo tudi primerjave z Berlusconijem leta 1994 v Italiji ali z Babišem leta 2013 na Češkem. Silvio Berlusconi je navsezadnje vzpostavil politično silo, ki je bila dve desetletji in do neke mere še vedno je pomemben politični igralec. Cerarjevemu personalističnemu eksperimentu bi bilo kar predrzno pripisovati takšen potencial in Miro Cerar je v svoji sedanji vlogi še najbolj podoben slovaškemu predsedniku Andreju Kiski, o katerem vse do dneva njegove zmage nihče vred z njegovimi volivci ni vedel ničesar, razen tega, da je poslovnež in filantrop.

Imam občutek, da se nekje na dnu celo mnogi tisti, ki bodo v nedeljo obkrožili številko pred SMC, zavedajo grotesknosti svoje izbire. Vendar je želja, da bi šlo še naprej vse po starem, tako močna, da se hočejo prepričati o tem, da volijo nekaj povsem novega. Omenjena težnja niti osmih demokratičnih parlamentarnih volitev od leta 1990 naprej očitno ne bo naredila za bistveno drugačnih od večine predhodnic. Rezultat vseh paničnih odločitev za tiste, ki so obljubljali zaščito pred vsako pomembnejšo spremembo, s čimer so Slovenci pričeli že na prvih predsedniških volitvah leta 1990, je prejkone ta, da je enako kot pred štiriindvajsetimi leti samo tisto, o čemer se vsi strinjamo, da ne bi smelo biti.

beri dalje ...