danes praznuješ svoj sedemindvajseti rojstni dan. Ob Tvojem prazniku bi se spodobilo napisati Ti kaj vznesenih besed o Tvoji neizmerni lepoti, lepoti tvojih pokrajin, združenih na tako majhnem koščku sveta. Spodobilo bi se napisati, kako premalo sveta je nam, tvojim prebivalcem ta Tvoja lepota, kako do bolečin in joka jo doživlja tujec, ki sem stopi prvič. Res, kako premalo je mar zate nam, tvojim prebivalcem.
Saj ni čisto tako, ne bodi malenkosten, bi zavzdihnila Ti, saj vsi pa niste in niso takšni.
Nismo, bi pribil ti. Res nismo. A vse je v nas, ljudeh, ki smo obrnili na glavo, kaj je prav in kaj narobe. Narobe je postalo prav in prav narobe. Pravzaprav, če sem natančen, razmišljaš, si imeniten v naši domovini, če potvarjaš, lažeš, kradeš, celo če ubijaš, zlorabljaš. Če si biseksualec, lezbijka, nestrpnež, političen ali karkšen koli drug, če ti gre na živce vse, kar ni takšno, kot je všeč tebi. Če si blaznež, notorični bebec, namišljeni bolnik, hipohonder ali kakršen koli hendikepiranec, samohranilka, za božjo voljo vse si lahko, samo normalen ne smeš biti. Navaden državljan, ki hoče svoj mir in možnost za delo. To je najhuje.
In, ljuba domovina, res je pri nas še kako, kot je zapisal svetopisemski pričevalec: da bodo prvi zadnji in zadnji prvi. Najimenitnejši so dandanes reinterpreti, predelovalci vsega. Tisočkrat prepete pesmi, z lastno predelavo, oh, kako imenitno.. Stotisočič zaigrane skladbe, ampak, tokrat zaigrana tako doživeto, tako tačible za umret. In vsi ti performansi, s toliko dodane vrednosti, da se avtor sploh ne spomni več, kaj je že mislil povedati, oh, res neverjetno, bi rekel Momo Kapor, ...
Novičarji so v prvih vrstah, kako zahtevno in odgovorno je njihovo delo, povzeti na kratko, da je nekaj res bilo, tako, in tako, pred petimi minutami, in kako se potem dogodek nalaga in oblaga s temi in temi dejstvi, oh, kako zahtevno, iz ure v uro, iz dneva v dan, iz meseca v mesec... komentatorji si niti pomisliti ne upajo, da bi povedali kaj, kar bi aludiralo na lastno interpretacijo. Če ta že je, potem mora biti ubrana in usklajena na levo, še bolj na levo, najbolj grozno je, če je na skrajni sredini...
In, kdo bi si mislil, da  je moderator biti pred mikrofonom taka kunšt in težava. Ti obračalci besed, ki pripovedujejo, kakšno da bo vreme in razmere na cestah so tako zelo imenitni, tako inovativni, tako oh, posebni, da jih vsi vabijo kot govorce na različna slavja, veselice, saj na tako poseben način, spretno vežejo otrobe, da jim občinstvo komaj sledi. Le kdo bi si jemal k srcu, če po izrečenem ne moreš obnoviti niti enega stavka, kaj je govorec hotel povedati, bil je imeniten, lep in tako pametno je izgledal.
In slovenski humor, tu so najboljši in najimenitnejši infantilni imitatorji. Kako dobro oponašajo tega in onega politika, to in ono zvezdo. Pomislite, kot dveletnik, če to ni dosežek, pa tudi ne veste, kaj je prav in imenitno! Le poskusite, kako težko se je spustiti na raven dveletnika...

Novinci, ki so komaj stopili na politični ali strokovni parket, imajo tako sveže, noro dobre ideje, da jih vsi oni s tisoče kilometrov izkušenj sploh ne dohajajo! Le kaj so delali tisoče kilometrov, da so prezrli prav ta dejstva?!

Le kdo ti daje pravico, boš zavzdihnila ljuba domovina, da utrihaš levo in desno, po vseh, ki si pošteno služiju kruh?
 Res, moram dodati, pošteno si ga služijo, koliko je takšnih, ki si jim ga sploh ni treba, ker se jim kruh sam poleže pred nogami, da se jim še skloniti ni treba. Le z roko sežejo, pa ga imajo, belega, na pretek.
 Ampak ti, ki si tako popisano služijo kruh, dobijo zato možnost, koliko je takšnih ki bi to radi počeli, pa te možnosti nimajo. Kot v tistem vicu: koliko je na pokopališču takih, ki bi radi kašljali, pa ne morejo več...
Vprašaš me, domovina, kdo mi daje pravico, da tako brezrčno udriham levo in desno? Le moja lastna vest, ki me vsak dan opominja, da naj se zganem, kaj naredim, vsaj kaj rečem, pa sem tiho.  Preganja me moja lastna vest, ki je imela do zdaj vedno prav...