Afera s prisluhi je razkrila nevralgično točko slovenske družbe. Kdorkoli je namreč poslušal pogovor med Jernejem Sekolcem in Simono Drenik, se ni mogel znebiti vtisa, da je šlo – s Sekolčeve strani – za vsiljen pogovor. Sekolec kot da je Simoni Drenik po neki višji dolžnosti razlagal vsebino pogovorov in kot da je to počel naučeno, po vnaprej predvidenem ritmu. Če je naša hipoteza pravilna, ne bo to nič novega. Roman Leljak je opozoril, da je Jernej Sekolec delal za Udbo pod zloglasno šifro 52.000. To so bili zanesljivi sodelavci te najbolj sramotne organizacije v nedavni zgodovini slovenskega naroda.  Sekolec je k njej pristopil leta 1975 – to pomeni, da sodi v Zemljaričev krog. Koliko je to storil zaradi svojih staršev, oba sta bila udeležena v kaznivih dejanjih (kazenski zakonik SFRJ), je druga zgodba. Nanjo ve odgovor prav arbiter, ki je odstopil.

Komu ta afera koristi? Najbolj Zoranu Milanoviću, sedanjemu premierju Republike Hrvaške, ki je to zgodbo uporabil za to, da zaneti spor med Slovenijo in Hrvaško in si tako pridobi politične točke pred volitvami, ki bodo med decembrom 2015 in februarjem 2016. Vedeti moramo tudi, da prav sedaj potekajo intenzivne raziskave, ali ni Nova Ljubljanska banka – ki je sicer financirala stranko tranzicijske levice na Balkanu – Krešimirju Milanoviću, bratu sedanjega premierja, odobrila velik kredit. Povemo še to, da smo v Reporterju Tomažu Peroviču, enemu najbolj pomembnih organizatorjev kršenja Münchenske deklaracije, večkrat zastavili vprašanje, ali je za nakup 20-metrskega plovila dobil kredit od NLB, ampak vse brez odgovora.

Kot da bi Sekolec po naročilu govoril Simoni Drenik to in to, vse o podrobnostih, ki bi morale za vselej ostati skrite. Kot da bi nekdo Sekolca izsiljeval (ali plačal), da to stori, in to v ključnem trenutku, ko lahko na Hrvaškem pride do spremembe oblasti. Vsi vemo, da je pred slovensko in hrvaško osamosvojitvijo Udba (večinoma se je to zgodilo na Hrvaškem) porazdelila svoje ljudi v novih organih oblasti, v Tuđmanovi HDZ. Najbolj izstopajoč primer je bil Josip Manolić, predsednik vlade v devetdesetih, sicer pa eden šefov hrvaške Udbe in človek, ki ga povezujejo s povojnimi umori. Josip Manolić je bil siva eminenca postkomunistične Hrvaške, kot je bil siva eminenca Udbe. S tega stališča ni nenavadno, da je prav Manolić vrgel senco dvoma na kandidata za predsednika prihodnje vlada Karamarka. Slednjega je Udba v mladosti (veroučne aktivnosti) res nadzorovala, a nikoli ni vedel za to. Danes mu to razodeva šef hrvaške Udbe, Manolić, ob tem da poneverja temeljna dejstva.

Beri dalje...