Članek
Pozdravljeni!
Objavljeno Jun 05, 2014

Tri leta sem ga/jo učil... in še le danes izvedel, da ubogi otrok živi v razmerah v katerih se človeku obrne želodec... prehranjuje se samo v šoli, ker doma nimajo kaj za jest. 
Počutim se grozno predvsem zato ker nisem prepoznal stiske in sem kar precej krat grajal... RES NISEM VEDEL... 

Spoštovani prijatelji, od danes imamo na seznamo še eno osebo več, ki s svojo družino živi v REVŠČINI... 
Ponovno se obračam na Vas... seveda, ponovno je najprej problem hrana, ker so lačni... 
Ostale stvari bi naj uredila ŠSS, vsaj tako so mi obljubili, jaz pa obljubim, da bom imel stvari pod kontrolo in seveda poskusil pomagati tudi z vašo pomočjo.

Res se počutim grozno... 

Boris Krabonja

Boris, dobrodošel pri nas in hvala, ker se trudiš za otroke. Moj poklon.

Boris, tebi v poduk: nisi socialna služba, kot jaz nisem bila, ko sem hotela zbrati nekaj denarja za enega klošarja. So skoraj vsi mislili, da hočem ta denar zbrati zase. Za to družino naj poskrbi socialna služba. Če je res tako hudo, pa kot pravi Mana, naj pošlje, kdor lahko, (jaz v tem trenutku ne morem, ker imamo svoje probleme), v priporočeni pošiljki. P.S. Si prepričan, da je zares tako hudo, in ne morda tako kot opisuje Milena?

Milena, se popolnoma strinjam s tabo! Pomagala sem štiričlanski družini, ki ni zmogla iz meseca v mesec. Niti starši jim niso pomagali, še manj socialna. Dobila sem jim streho nad glavo, na moje zaupanje, sicer bi ostali na cesti - DOBESEDNO, in to v dežju. Oba mlada. Okej, ona ni mogla najti službe, on pa bi jo, če bi hotel. Pa ni hotel! Ker je njemu bilo bolj fajn živeti od socialne, kot da bi delal. In to moški okoli tridesetih. Ko so vse imeli, po moji zaslugi, tudi stalno bivanje, da bi dobili še več socialne pomoči, so se obrnili proti meni. Imaš popolnoma prav, je treba razlikovati med revnimi in revnimi. In denar ali pomoč, ni vedno rešitev! Se popolnoma strinjam s tabo!

Boris, ja, dobila. HVALA. Srečno naprej!

BK

upam, Vlatka, da si dobila moje zasebno sporočilo, ker sem sila nov na tem PW in dokaj nevešč ... tako, da mislim, da je vse jasno meni in tudi tebi...

Boris, naj te moje kritike vzpodbudijo, da boš ostal na pravi poti, ja? P.S. Prvi konflikt v glavnem vedno prinese dolgo "vezo". Zagotovo nisem hinavka, sicer tega ne bi napisala. Sem pač napisala, kar sem čutila. Je to zelo narobe? Boš že presodil....

BK

Še enkrat ponavljam... pridite na Ekoniomsko, vidite, slišite in potem VREDNOTITE... zagotovo pa sem ZANIČ UČITELJ, ki skrbim za svojo rit in mi je malo mar za otroke in in ljudi....

Kako tipično Vlatka, Milena...človek napiše tukaj, da bi rad pomagal lačnim otrokom, onidve pa na njega, da kako da tega že prej ni opazil... Jaz imam tri otroke, ne dobijam nobene preživnine. Mene tudi nihče ni vprašal, kako moji otroci jejo, kaj jejo, kaj imajo za oblečt. Pa vse imajo.Nekako že dobijo. Nekateri učitelji sami ugotovijo, drugim povem... pa ne vsega, to, kar je nujno. Ohranjam dostojanstvo. Da bi pa učitelj sam moral ugotoviti, kaj je z otrokom... Pa kaj je z vami? Razen, če se zgodi tako kot v tisti šoli, ko je zvonilo, ko otroci niso imeli plačanega kosila. Ali, ko otrok ne gre na izlet ali na tabor... enostavno nimaš, kako boš plačal??? Nimaš še za hrano. Meni se zdijo taki ljudje kot je Boris zlata vredni. Ampak nekateri bodo vedno iskali na drugih njihove slabosti. Tako pač je. Seveda je milijon obrazov. Ampak... dejstvo je, da so pri nas nekateri ljudje lačni, najbolj pa so na udaru tisti, ki imajo otroke. To bi morala biti prioriteta številka ena v naši državi. Družine z otroki. I

Res je, Milena, revščina ima več obrazov. Učitelj pa ...? Oja, so učitelji, ki jih lahko zapišem z veliko začetnico. Tudi moje otroke je učilo ali pa jih nekaj takih. Mislim pa, da malo pretiravaš z izrazom, da je učitelj prvi, ki naj bi otroka poznal do obisti. Tak učitelj bi moral biti samski in ves čas posvečati svojim šolarjem! Jaz imam verouk - morda veš - in nekaj čez 30 otrok - in stalno jih nosim s seboj v srcu. Sem precej povezana z vsemi družinami, precej o njih vem, posamezni otroci veliko zaupajo in nekateri starši pridejo do mene skoraj kot do starejše sestre. Pa vendar ne upam reči, da jih poznam do obisti ... res je, da jih ne vidim veliko ur na teden, kot jih recimo vidi in doživlja učitelj pri razrednem pouku. ... Se sprašujem, koliko vem o morebitni revščini posameznih otrok ...

učitelj bi moral biti prvi, ki do obisti pozna svoje učence. imela sem srečo in me je usoda obdarila z dvema takšnima učiteljicama: Brigito Avguštin v OŠ in Vesno Žele Falatov na gimnaziji. Obe sta me dodobra naučili KDO in KAKŠEN je lahko učitelj. Tudi revščina ima več obrazov, NE GRE, da jo mečemo v en in isti koš, in tisti, ki želi pomagati, jo mora najprej spoznati od blizu. To, da le ''damo denar'', je lahko včasih še večje zlo, kot da ga ne. Včasih je potrebno pomagati tudi na kakšen drug način, ne le, da odpremo denarnico.... Včasih se zgodi, da v takšni družini kdo pije, zapravlja za mamila, ali pa preprosto ne znajo kuhati, ravnati z denarjem, ki ga imajo na voljo. lahko ga odrasli porabijo za cigarete in pivo, namesto za kruh. če se zavedamo, da REVŠČINA NI SRAMOTA, AMPAK NEKAKŠNO PREHODNO STANJE, potem bo šlo lažje. pred leti smo- po neki oddaji na TV- približno ob istem času pomagali dvema družinama. Skupina malo bolj in manj mladih je enim in drugim pobelila stanovanje, v skladišču RK smo našli dovolj kosov pohištva, da so si uredili zelo prijetno in spodobno bivališče. pri eni družini, kjer je bilo več otrok, smo s predelno steno pomagali edini deklici priti do lastne sobice! pri prvi družini so imeli vrt- a zanemarjen- že okoli hiše, dijaki ustrezne šole so ga preuredili ''v nulo'', da ga je bilo veselje gledati, drugi družini pa je kos zemlje odstopil eden od kmetov v bližnjivasi. Kakšna je slika po 3-4 letih? Ta- druga, je zavihala rokave, ''videli'' so priložnost....zlezli so iz prekletstva revščine, poleg zelenjave za na trg gojijo tudi borovnice, jagode, lansko leto so zasadili še manjši sadovnjak. Družina pa, ki so jim uredili vrt okoli hiše, ima tam ponovno ''goščavo'' in še zmeraj so na istem. zgodb je še nič koliko, zato je prav, da pristopimo na oseben, korekten, občutljiv način do tistega, ki mu želimo pomagati. kot sem že rekla: zgolj odpreti denarnico, češ, tukaj imaš stotaka, ni NIČ. Ali skoraj isto, kot če bi boleč zob zdravili z aspirinom. PS Ne pozabite, da ima- kot že rečeno- revščina več obrazov....pri dijakih, ki se komaj prebijajo skozi šolanje, najlažje pomagamo z botrstvom...itd.itd.

Po Vlatkinem komentarju: Iz zapisa ni videti veliko, kaj, kako, zakaj. Gotovo zato, da je skrita identiteta otroka, družine. Jaz osebno vem, da marsikdo svoje revščine ne pokaže in ne kaže, rajši jo skrije. Včasih je težko videti. Pri pomoči: bojim se, da država res preži na vsak cent. Tako da je bolje, da država ne ve za vsako pomoč. Če je človek gotov, da nekdo potrebuje pomoč, da mu daje neposredno v roke.

Boris Krabonja, če v treh letih nisi opazil, da ubogi otrok živi v revščini, si za en "kurc" učitelj. To je moje mnenje! Pa ne mislim nič slabega o tebi! Da si grajal, je še huje! Učitelj naj bi iskal v otroku najboljše in ga vzpodbujal, ne pa grajal! "Tri leta semga/jo učil...." Koga si učil? Njega ali njo? P.S. Če si še učitelj, odtrgaj od svoje plače, pa poravnaj svojo grozo, in ti je je do tega. P.S.1 Jaz nisem tvoja prijateljica, ti pa ne moj prijatelj. (Za zdaj še ne...Niti v seznamu prijateljev mi nisi...) Lahko se res počutiš grozno!! Iz tvojega zapisa sodeč. P.S.2 Počutiti se grozno, je človeško. Ni pa opravičljivo, glede na situacijo, ki jo opisuješ. Sori, takšno je moje mnenje. (Pa sem mnooooogim pomagala.)

BK

svoj TRR pa ne upam dati, kajti ljudje me ne poznate in kako vam lahko dokažem, da imam čiste namene... premalo me poznate, da bi vedeli... kdo sem in kaj sem

BK

upam, da mi jutri uspe dobiti TRR od te mame, ker je v bistvu vse prej kot enostavno... pa vendarle

Boris, objavi svoj TRR, da ti bodo ljudje lahko nakazali denar, da ga boš dal tem ljudem.