Ko je bila Republika Slovenija še v povojih, je bil leta 1994 sprejet Zakon o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI). Ta zakon je temeljil na 3. členu Ustave, ki govori o tem, da je ljudstvo v Sloveniji tisto, ki ima oblast v svojih rokah.

Težava je v tem, da je naslednjih 26 let celoten politični aparat (nelustrirani postkomunisti) deloval popolnoma v nasprotju s tem. Nemalo "strokičev" (stRokovnjačev, pravnih in političnih) je lahko v (prodanih, protiljudskih) medijih tvezilo o tem, kako je potrebno dajati prednost posrednemu izvrševanju oblasti ljudstva (zakonodajna veja - Državni zbor, sodna veja - Ustavno sodišče, izvršilna veja - Vlada). In to bodo počeli še naprej, dokler jim ljudstvo samo ne postavi meje. To mejo bo slejkoprej potrebno postaviti, sicer bo šlo vse samo še bolj navzdol, kot je že šlo.

Začetki uničevanja

Ko sem bil tajnik Nove stranke, smo leta 2001 zbirali podpise za referendum proti zaprtju PCP (prostocarinskih prodajaln). Borut Pahor nas je v vlogi Predsednika Državnega zbora hotel najprej neustavno in nedemokratično izigrati, a mu kljub asistenci Mira Cerarja ml. v prvo ni uspelo. Nato se je vsa politična in medijska srenja zgrnila na nas, kako da si kaj takega sploh dovolimo, bližal se je namreč "projekt stoletja" - vstop v EU in Nato. Zaradi neustrezne ureditve zbiranja 40.000 podpisov smo najprej opozarjali s tožbo na Upravno sodišče, nato pa šli s pobudo za oceno ustavnosti ZRLI na Ustavno sodišče, a US odloča v korist vladajočih. Na koncu sem celo pomagal edini pravi borki, vsega spoštovanja vredni Veri Kramberger, a tudi njej je US kratilo pravico so poštenega sojenja, očitno izguba njenega delovnega mesta "ni bil njen pravni interes". Hvala tudi kriminalcu Igorju Bavčarju, ki je takrat slavil zmago, obljube o nadomestitvi izgube delovnih mest pa nikoli ni izpolnil.

Prek vzporedne pobude za oceno ustavnosti ZRLI je US izvedlo - ustavnopravno gledano - dokaj podel manever. Dali so nam prav v tem, da je zapovedano zbiranje izključno na Upravnih enotah protiustavno in da mora zakonodajalec urediti dodatne načine zbiranja podpisov. To je bila delna rešitev, kajti še vedno vztrajam, da bi morali imeti švicarski sistem zbiranja podpisov - "na ulici". Vsakdo z osebno izkaznico se lahko na ustrezne obrazce podpore podpiše kjerkoli in podpisi so veljavni, torej ne le takrat, ko jih vnaprej overijo uslužbenci Ministrstva za notranje zadeve, oziroma Ministrstva za javno upravo. To, da je potrebno vsakega od 40.000 podpisov še vedno vnaprej overiti na enega od 1+4 dodatne načine pred omenjenimi organi posredne izvršilne oblasti, je globoko protiustavno. To potem več ni neposredno izvrševanje zakonodajne oblasti ljudstva, saj ima izvršilna veja posredne oblasti (Vlada, ministrstva) vse vzvode nadzora nad zbiranjem podpisov v svojih rokah!

Kar je bilo v tisti odločbi resnično podlo, pa je bila odločitev US, da v celoti brišejo takratno 2. poglavje ZRLI, ki je urejalo predhodni referendum. Predhodni referendum je bilo namreč moč zahtevati med 1. in 3. branjem zakona v Državnem zboru. To pomeni, da o določenem zakonu sploh ne bi odločali poslanci, ampak - neposredno - ljudstvo samo. Ta izbris 2. poglavja so sodniki US utemeljevali prav z izgovorom, da je dotedanja ureditev zbiranja na UE neustavna... Razumete? Naše argumente so uporabili za nek popolnoma tretji namen.

Zakaj je bilo njim tako pomembno uničenje predhodnega referenduma? Preprosto - onemogočiti je treba ljudstvu (volilkam in volilcem), da bi sami odločali v nasprotju z interesi zlobiranih poslancev.

Višanje praga

Dodatno je DZ zaostril izhodiščne pogoje za prvi del referendumskega postopka. V času 7 dni po sprejetju nekega zakona je lahko na začetku pobudnik zbral 250 podpisov in z njimi zahteval pričetek zbiranja 40.000 podpisov za referendumsko zahtevo. Ko so vladajoče strukture (pravno jih je koordiniral prav Miro Cerar ml., kasneje nagrajen s položajem predsednika Vlade) ugotovile, da te pobude že motijo njihove načrte, so potrebno število podpisov zvišali na 1000, nekaj kasneje pa celo na 2500.

Tako je moral recimo Vili Kovačič v 7-ih dnevih po sprejetju zakona, ki je bil sprejet po hitrem postopku, zbrati teh 2500 podpisov za pobudo o referendum o 2. tiru. Poskusite sami in videli boste, kaj to pomeni.

Ampak še to ni bilo dovolj. Samozvana elita je hotela referendume še bolj omejiti, zato so se - ponovno pod vodstvom Cerarja - osredotočili na uničenje 90. člena Ustave, točneje, prilagodili so ga svojim interesom.

Uničenje 90. člena Ustave

Celoten postopek je bil izpeljan na hitro, javnost je v njem lahko sodelovala le z mnenji, ki jih nihče ni upošteval, po potrditvi zakona pa ni bilo referenduma, saj so dobro vedeli, da "ljudje ne morejo o vsem odločati" (to je bila izjava Cerarja, ko sem mu nekoč predočil, da je zbiranje podpisov urejeno izredno omejevalno).



Od vseh devetih kandidatov je bil in je še le Andrej Šiško jasno proti temu uničevanju.





Trije od letošnjih predsedniških kandidatov pa so neposredno odgovorni, saj so v protiljudskem ustavnem udaru aktivno sodelovali: Ljudmila Novak in Romana Tomc sta to spremembo podprli, Borut Pahor pa bi sicer tako odločitev z veseljem požegnal (članek iz 2009), a kaj, ko predsednik RS nima končne besede pri spremembah ustave (171. člen). Če ga je kdo kdaj slišal taki spremembi nasprotovati, se bom z veseljem pustil poučiti.

Lanski sneg (Brglezovih 5 uničenih referendumov)

Ko so migrantski delavci v skladu z ZRLI (kljub ostrejšim pogojem) zahtevali referendume od več zakonih, se je najprej oglasil podpredsednik NSi (stranka Ljudmile Novak), pod krinko "pravnika" je dobil glavni termin na Odmevih - dr. Janez Pogorelec. Z njegovo otvoritvijo nato Brglez zaigral "odgovornega politika" in referendumske pobude izničil.

Vse to je bilo protiustavno, ampak ponovno je bil jasno proti temu - Andrej Šiško in Zedinjena Slovenija. Na Ustavnem sodišču so v letu 2016 zavrnili kar 5 pobud, ki so se nanašale na 9 zakonov - bile so še druge vsebine (recimo Janko Moederndorfer in njegov manever glede ZPZ, črnogorsko članstvo v NATO, ZVRK, ZRLI). Vse so zavrnili na enako aboten način, kot pred kratkim pobudo Vilija Kovačiča, da po njihovo ne gre za "pomembno ustavno-pravno vprašanje". Preverite, kaj sem o tem načinu argumentacije zapisal sam v letošnji pobudi na ESČP.


Zaključek

Koliko tistih SDS-ovcev in NSi-jevcev, ki pravite, da bi volili Romano Tomc ali Ljudmilo Novak, vas je bilo nezadovoljnih zaradi kvoruma na referendumu o 2. tiru? Vsi tisti pravzaprav ne bi smeli podpreti takih kandidatk, kaj šele Pahorju dati novega mandata! In niti ne razumete, kako močno so omejili odločanje na referendumih. Preberite si stari in novi 90. člen Ustave. Se zavedate, da recimo o mednarodnih pogodbah ljudstvo sploh ne more več odločati? Torej lahko vsakokratna Vlada sklene kakršnekoli mednarodne pogodbe popolnoma brez nadzora in vpliva ljudstva.

O ostalih kandidatih (Krause, Likovič, Makovec Brenčič, Popovič, Šarec) s tega vidika ni vredno razglabljati. Do sedaj niso glede obrambe referendumov naredili praktično ničesar dobrega za ljudstvo. Šarec in Popovič izvajata svoji lokalni vladavini, Likovičevi je za referendume mar le takrat, ko se govori o "moralnih vprašanjih", Makovec Brenčičeva je tako ali tako Cerarjeva somišljenica, Krausejeva pa... Zato naj tudi ne računajo na glasove ljudstva. Jih niso vredni.

Samo v primeru, ko ljudstvo enotno in odločno podpre edinega izmed kandidatov, ki je dokazano in resnično pripravljen braniti interese ljudstva, Andreja Šiška, še obstaja možnost vrnitve na "Staro pravdo". Najprej z vrnitvijo predhodnega referenduma, odpravo zbiranja podpisov na UE ter odpravo politične in medijske diskriminacije.



Šele po tem koraku bi bilo mogoče razmišljati o resnično kakovostni ureditvi ljudovlade, po švicarskem vzoru, kjer ljudstvo na leto v povprečju odloča o 16-ih referendumih. Morda pa jim gre bolje od nas prav zaradi spoštovanja in dejanskega izvajanja oblasti ljudstva.