Nekaj mi je prišlo na misel, da bi napisala o tej temi. Zdaj smo brali o tem piskanju in bilo je veliko različnih mnenj. Eno pravijo, da so otroci razvajeni, drugi imajo občutek, da so lačni...no, to temo sem jaz lepo preživela na lastni koži.

Tako želim malo opisati, kako sem sama potovala, kot otrok glede prehranjevanja. Mama me je nehala dojiti šele pri dveh letih. Odstavila me je od prsi tako, da me je dala na čuvanje k babici. Moram povedati, da sva z mamo imeli  izjemno močno vez.  No, tako sem pri babici jedla sveže skuhano hrano na štedilniku na drva. Hrana je bila enkratna. Preprosta in zdrava. Jedla sem rada. S tekom nisem imela prav nobenih težav. Stara mama me ni nikoli silila. Cele dneve sem se igrala na dvorišču, od jutra do večera. Ko mi je zakrulilo v želodčku, sem šla po namazan kruh. Obe ženski, moja mama in stara mama sta bili nežni, občutljivi. Obe sta me videli in slišali. Nista mi delali silo. Z moškimi je bilo drugače. Pač, tudi oni so bili v redu...a so mi včasih postavljali neke čudne meje, ki mi niso bile všeč. Tako mi je dedek enkrat vrgel skodelico z mlekom skozi okno. Če to pišem po skoraj petdesteih letih, potem veste, da se me je močno dotaknilo. Rekel je, da sem razvajena in da pač tega ne bom več počela. Nekako mi je TOČKOVNO in SUROVO dopovedal, da nimam pravice izbire. Dedka sem imela rada. Drugače je bil topel in dober. No, vame se je zarezalo to, da pojesti je treba VSE, če ti je všeč ali ne. In tako jaz že leta jem VSE. Moram priznati, da sem s hrano imela veliko veselje. Ampak hrana je postala moje zatočišče. Ko hrana izgubi lastni pomen, ko postane nekaj več ali manj od naravnega pomena in smisla hrane, potem se zdrav mehanizem prehranjevanja poruši. Zdravo bi bilo, da je Biserka pač Biserka, s hrano ali brez nje.

Pri hrani so pomembne tudi medkulturne razlike. Moja babica je bila muslimanka, mama pa kristjanka. In to dvoje se je velikokrat teplo. Tako sem bila prikrajšana za rojstnodnevne tortice. Mami sem potožila, da še nisem imela tortice tako kot drugi otroci. Tako mi je mama na skrivaj naredila majhno, višnjevo, čokoladno lepotico. Ta je bila dovolj, da sem se potolažila.

Cel čas sem hodila okrog sosedov in raziskovala razlike v prehranjevanju. Ne morem pomagati. Bila sem radovedna. Ne spomnim se nobenih prepovedi. Uživala sem v ukrajinskih piroškah. In prislinila sem se povsod, ko so bili kakšni verski prazniki in obložene mize. Raziskovala sem piškotke, sladkarije...

Dedek mi je ob srečanju na moji poti v šolo...on se je takrat že vračal iz mesta...stisnil  dinarček za kifljček, za rum ploščico, kokto...Tako sem začela raziskovati tudi industrijske izdelke. Zopet, nobene prepovedi.

Spomnim se šolskih malic, prvih sadnih jogurtov, prvih sokov v tetrapaku, prvih pizz...pomembno je bilo, da si zraven. Kajti, šolski odmori so bili priložnost za zbliževanja, za pogovore izven šolskega konteksta, za izmenjave velikih skrivnosti odraščanja...spomnim se, da smo bili SKUPAJ. Ne spomnim se nobenih kuhinj in ne jedilnic, ker jih ni bilo.

Želela sem opozoriti, kako je nevarno, ko se v naravni mehanizem nekega bitja vmeša preveč ljudi. Pomembno je, da prisluhnemo otroku, kaj mu tekne, katera hrana, kako pripravljena...ko so zato možnosti. Zdravo je, da otrok ima izbiro, da čuti SEBE, lastni apetit in lastno izbiro. TO OJAČUJE NJEGOV STIK S SAMIM SABO. Konec koncev raziskuje lestvice, okuse, barve, teksture, tuje sadeže (ti so v meni vedno burili domišljijo o daljnih deželah)...

Otrok mora o sebi poročati SAM. Mi ne smemo o otroku sklepati na pamet, mogoče po sebi ali po lastnih izkušnjah. Otroka moramo vprašati.

Bila sem reven otrok, s sabo sem nosila pripravljene malice, znala sem skriti revščino...niso pa me poniževali. Ko bi me, danes bi o tem pisala. Imela bi travmo. Pa je nimam. Moji učitelji so znali otroka pokriti in zakriti, tako kot to počnejo s svojimi družinskimi člani  v zdravih družinah do zdrave meje.

HRANA IN PREHRANJEVANJE STA ZELO OBČUTLJIVI TEMI.

Naj nam zopet zadiši življenje! Lepo je, ko diši vsem nam.