Članek
Bomo s spremembami obdavčitve plač zadržali mlade?
Objavljeno Jul 19, 2016

V okviru predvidenih sprememb davčne zakonodaje, bo verjetno najbolj odmevna sprememba dohodninske lestvice. Pred dnevi smo tako lahko videli tri variante, ki jih je oblikovalo Ministrstvo za finance, svoj predlog pa je pripravila tudi Gospodarska zbornica Slovenije (GZS). Glavni argument za znižanje dohodninske obremenitve plač nad 1,6-kratnikom povprečne plače je ocena, da je Slovenija zaradi tega nekonkurenčna in da strokovnjaki (inženirji, razvojniki…) odhajajo v tujino. Zato o podpori takšnemu predlogu seveda ni nobenih dilem, omejitve so samo zaradi izpada proračunskih prihodkov, ki jih mora ministrstvo nadomestiti z drugimi prihodki ali z racionalizacijo javne uprave (kjer smo si seveda zopet vsi enotni). Časopisni članki (tudi Delo 25.5.2016) so seveda podrobno predstavili tudi nove lestvice za dohodnino – a tu se je predstavitev ustavila. Nismo namreč izvedeli, kaj predlogi pomenijo v praksi, v konkretni situaciji in koliko bodo izpolnili pričakovanja predlagateljev in javnosti.

Predlagane nove lestvice za obračun dohodnine je namreč potrebno preveriti na posameznih plačah in šele potem vidimo, kakšni bodo dejanski učinki sprememb. Na spodnjem grafikonu so tako v preglednejši obliki prikazane razlike, ki izhajajo iz obračunov po različnih variantah. Predlogi Ministrstva za finance so bili prikazani v treh variantah, poimenovani z rimskimi številkami (I., II. ali III. varianta), Gospodarska zbornica pa je  pripravila opcijo, ki smo jo poimenovali z GZS.

Sprememba dohodninske lestvice namreč pomeni drugačen izračun višine dohodnine in sicer naj bi bila ta pri višjih plačah nižja kot znaša obstoječa. Pri tem najbrž ni odveč pojasniti, da je plača oz. prejemek v vseh pogodbah praviloma izkazan v bruto znesku (bruto plača) od katere delodajalec najprej odtegne socialne prispevke v skupni višini 22,1 % (ta odstotek je neodvisen od višine plače). Od tako zmanjšanega zneska plače se nato odštejejo še olajšave za dohodnino in sicer splošna olajšava, ki pripada vsem prejemnikom ter dodatne olajšave, največkrat za otroke. Znesek, ki ga dobimo, pa je potem osnova za izračun dohodnine po zakonsko določeni lestvici. Dohodnina je namreč progresiven davek, kar pomeni, da je odstotek davka pri večji plači tudi višji. Na najnižje plače se tako danes plačuje 16 odstotkov dohodnine, na višje pa 27 in vse do 50 % dohodnine. Pri tem je pomembno, da se tudi pri najvišjih plačah, na osnovni znesek plača le 16 % dohodnine, nato 27 % ter 41 % in samo na najvišji del prejemka (nad 8.000 evrov bruto mesečno) se obračunava najvišja, 50-odstotna stopnja. Zaradi takšnega progresivnega obračuna, prejemnik bruto plače v višini npr. 10 tisoč evrov sicer plača dohodnino tudi po 50 % stopnji, a skupna (efektivna) obdavčitev njegovih prejemkov je 39-odstotna (seveda pa je vsak dodatni prejemek obdavčen s 50 % ter tudi z vsemi socialnimi prispevki).

Zanima nas torej, koliko manj dohodnine bi plačal posameznik v primeru uveljavitve ene izmed predlaganih lestvic, torej koliko bi bil njegov mesečni neto prejemek višji ob enaki bruto plači oz. enaki obremenitvi delodajalca. Te razlike je iz dohodninskih lestvic seveda težko prepoznati, na priloženem grafikonu pa so precej bolj vidne.

Na spodnji osi grafikona so višine mesečnih neto plač, ki jih danes prejema posameznik, na navpični osi pa je podatek, koliko bi bila v evrih plača višja, če bi bila uveljavljena ena izmed variant. Vidimo, da bi do sprememb več ali manj prišlo šele pri plačah, ki presegajo 2 tisoč evrov neto mesečno. Po prvih dveh predlogih Ministrstva za finance bi na primer nekdo, ki danes dobi 3 tisoč evrov neto na mesec, po novem dobil 300 evrov več. Po tretjem predlogu MF pa bi bila za 200 evrov večja plača šele za posameznike, ki danes mesečno zaslužijo več kot 4.000 evrov neto (9 tisoč bruto plače). Tudi Gospodarska zbornica bi dvignila prejemke predvsem najbolje plačanim posameznikom s plačami nad 4 tisoč evrov neto, manj plačani pa bi dobili le 100 evrov več (a tudi to šele, če že danes zaslužijo več kot 2 tisoč evrov neto). Mogoče je ob tem zanimiv še podatek, da imamo v Sloveniji le kakih tri tisoč ljudi (od milijona davčnih zavezancev), katerih mesečni neto prejemki presegajo 4 tisoč evrov.

Tako oblikovani predlogi novih lestvic za dohodnino torej poskušajo popraviti nesporno dejstvo, da so naše plače davčno močneje obremenjene v primerjavi s tujino šele pri višjih zneskih, pri zneskih ki vsaj za polovico presegajo povprečno slovensko plačo. Seveda pa nas sedaj zanima ali ti predlogi izpolnjujejo pričakovanja, ki smo jih prebirali ob objavi predvidenih sprememb kot na primer: »Strokovnjaki morda ne bodo bežali v tujino, če bo obdavčitev znosnejša«. Prvo vprašanje je seveda, kateri naši razvojniki in strokovnjaki (ki jih želimo zadržati v Sloveniji) prejemajo tri, štiri ali več tisoč evrov neto mesečnih prejemkov? Ter drugo – ali bodo v tem primeru zaradi dvesto ali tristo evrov mesečno višje plače ostali doma in prispevali razvoju in rasti naše države?

Najbrž je odgovor dokaj jasen in si ga lahko vsak bralec sestavi sam. Verjetno imamo sicer tudi nekaj domačih strokovnjakov, ki niso zadovoljni s tri ali štiri tisoč evri mesečnih prejemkov in so si našli ugodnejše možnosti v tujini. A na njihove odločitve tudi nekaj sto evrov višji prejemek ne bi vplival in odhod v tujino je najbrž pogojen z drugimi vidiki in priložnostmi, ki jih nudi tujina. Večina mladih pa v tujino odhaja zato, ker doma preprosto ne dobijo ustreznih zaposlitev. Verjetno bi bili zadovoljni tudi s tisoč, kaj šele z dva tisoč evri na mesec, a jih domače gospodarstvo (ali javni sektor) ne more ponuditi, ker nima potreb ali pa njihova produktivnost ne omogoča višjega nagrajevanja, tudi kvalitetnih strokovnjakov.

Kot ključen problem nagrajevanja ljudi se pač pri nas praviloma izpostavlja previsoka obdavčitev dela, a tudi predlagane rešitve kažejo, da se problemi nagrajevanja praviloma skrivajo v učinkovitosti gospodarstva in sposobnosti narediti in prodati izdelke po cenah, ki omogočajo nagrajevanje inženirjev tudi štiri ali pet tisoč evrov, podobno kot v marsikaterem avstrijskem podjetju. In tega na žalost dohodninska lestvica ne more in tudi ne bo razrešila. Prav bi bilo, da se tega zavedamo in iščemo prave rešitve za probleme, ki jih vsakodnevno izpostavljanje samo previsoke obdavčitve dela zanemari. Sprememba pri višini dohodnine je vsekakor dobrodošla, a zmotna so pričakovanja, da bo imelo to kak vpliv na beg mladih v tujino in višino nagrajevanja strokovnjakov.

Seveda pa je iz grafikona vidno še nekaj. Do nekaj večjih popravkov plač (tudi tisoč evrov), bo prišlo pri ljudeh, ki zaslužijo deset ali petnajst tisoč evrov bruto mesečno – a bojim se, da pri tem ne gre za neke mlade strokovnjake, ki jih imajo vsi v mislih (in besedah). In verjetno se zaradi tega dodatnega zaslužka tudi za predsednika uprave NLB ne bo prijavilo veliko tujcev. Vseh navedenih številk, ki seveda nekoliko demantirajo visoke cilje in pričakovanja ob spremembah dohodnine, v medijih na žalost nismo brali. Kopiranje predstavljenih dohodninskih lestvic je seveda bolj preprosto.