LEP DAN ZA SMRT

Objavil/a bernarda biber, dne 2017-08-10 ob 17:24:48

»Ko bom umrl, draga, 
si želim, da bi bil tak dan,
kot je bil tisti, 
ko si odšla.
Nedolžen in sončen,
iskren in vesel.
Ne maram poslavljanj.
Preveč jih je bilo.
Kaj naj bi rekel vsem tistim,
od katerih jemal bom slovo?
Ti si prešla,
zaplavala v mavrico.
Postala zvezda. Utrip in spomin.
V srcu te nosim, najdražja,
in obžalujem,
v dneh in nočeh,
da nisem ti rekel, nikoli povedal, 
kaj mi pomeniš, 
in si lažem,
da rad bi odšel, kot si ti. »

Banda Aceh 

24.12.2004 
Tisto nedeljo je sonce vstalo kot po navadi. Nekaj belih oblačkov se je preganjalo po nebeški modrini, kar tako, za šalo. Biserni valovi so božali dolgo peščeno plažo, ki je kljub zgodnjemu jutru gostila družine in osamljene sprehajalce. Ribiči so pospravljali ulov. V bližnjih hišah so si gospodinje dale opraviti v kuhinjah in nekaj brkljale. Otroci so se igrali, nekateri še krmežljavi, spanec se še ni povsem poslovil. Nikomur se ni mudilo. Še besede so bile nežne in mirne in misli ukročene.
Bil je lep dan. Preveč lep za smrt.*

November 2016
Stala sem tam, v veliki, ogromni sobi. Lep dan je bil, malce vroč, a brezskrben, kot so vsi dnevi na potovanju, ko stres namerno pozabiš doma, varno spravljen čaka na tvojo vrnitev. Pred menoj je bila vitrina. Ne posebno velika škatla, še nekaj podobnih je stalo tam naokoli. In v njej, postavljeno na ogled, brez napisov, na popolni belini, vse to, kar je ostalo, kar so našli, morda tedne potem, ko so se umazane, smrtne vode Indijskega oceana umaknile. Nekaj zmečkanih, zvitih osebnih izkaznic. Platnen športni copat. Plišasta igračka. Opica. Tako majhna, kot moja dlan. Umazana, ker so jo nosile, sukale in teptale sile, ki so se takrat, pred 12-imi leti dvignile, kot ogromna stena iz morja, ki je v nekaj urah divjanja spremenila obmorske kraje v Aziji in celo v daljni Vzhodni Afriki. Boxing day Tsunami od takrat v večjem delu sveta imenujejo tisti dan, ki se je začel lepo, prelepo in na novo zapisal zgodovino.



Nisem se mogla premakniti. Ne odvrniti pogleda. Zidovi so izginili, bila sem v vakuumu sive beline, povsem premočena, čeprav je klimatska naprava delala s polno paro. Bili sva jaz in tista plišasta opica. Ki jo je nekdo pogrešal. Ali pa je ona pogrešala njega. Nekoga, ki je bil. Obstajal. Z imenom in priimkom. Naslovom. Z mamo in očetom, s sorodstvom. S prihodnostjo. Potem ni bilo nič več. Le sonce je sijalo, kot prej. In kasneje. Nisem zmogla ne misli, ne občutkov. Le stala sem, vkopana in čakala. Ker je tista igračka povedala več, kot vse fotografije in filmi poprej. Morda sem se šele takrat, ob preprosti vitrini, popolnoma zavedla, kaj se je v resnici zgodilo. In kako hude posledice je imelo v Acehu za skoraj 140.000 ljudi, menda skoraj 1/3 prebivalcev prestolnice! 



»Tistikrat sem bil na drugem koncu mesta, daleč stran od obale. Ko sem slišal, kaj se je zgodilo, sem poskušal telefonirati ženi. Bila je noseča. Nisem je mogel priklicati, zato sem se vrnil domov. Tja, kjer je zjutraj stala najina hiša. Ničesar več ni bilo, nič ni ostalo,« je z zamolklim glasom govoril…, tako tihim, da sva ga med rjovenjem becaka in gostega prometa komaj slišala. »Nikoli niso našli njenega trupla.« 
Besede so se ustavile v grlu. Kot bi me nevidna roka poskušala zadušiti. Kaj naj bi mu rekla? Kaj je primerno reči? Sploh kaj? 
»I'm so sorry,« sem izdavila. 
Vozili smo mimo enega od pokopališč, ki so ga uredili kot skupinski grob za vse žrtve, ki jih nikoli niso prepoznali. Tja hodijo žalovat tisti, ki so ostali. Tudi on. V Lambaru , ki se mu na poti na letališče skoraj ne moreš izogniti, za belimi zidovi trava prekriva poslednje počivališče približno 47.000 ljudi. 

Uradni podatki o številu žrtev so sila različni in se gibljejo med 120.000 in 200.000. Mnogih trupel, ostankov tega, kar je bilo nekoč življenje, morda uborno in trpeče, a vendarle življenje, niso našli nikoli. Veljajo za pogrešane. V nekem predmestju Banda Aceha, ki ga je cunami posebno močno prizadel, je menda živelo okoli 7300 duš. Rešilo se jih je 800, našli so 600 preminulih. Skupna grobišča so edino, kar je ostalo. Preživelim. Da ob obletnici smrti, ali takrat, ko bolečina izgube pritisne z vso težo, obiščejo kraj žalosti in spomina. Na Šri Lanki, še eni deželi, ki jo je kruto udaril cunami, je drugače. Grobove obiskujejo le redko, če sploh. V hišo povabijo budistične menihe in z njimi molijo za rajnke duše. O tistem nesrečnem dnevu govorijo le malo, ne kličejo ga v spomin. Na Sumatri te, tu in tam, kdo z odkritim pogovorom preseneti in vrže iz ustaljenih tirnic.
»Doma sem iz Banda Aceha,« mi je, mimogrede, povedal Karim, ko sva v prijetni senci v Ibohu na otoku Pulau Weh razpravljala o tem in onem. »Tukaj sem zgolj v službi.«
»Se pogosto vračaš k družini?« me je zanimalo.
»Moja družina je umrla v cunamiju. Le midva s sestro sva ostala.« 
Lep, kot slika, prijeten, razgledan in prijazen, z žalostnimi očmi. Bil je še otrok, ko se je zgodilo. Nisem spraševala naprej. Nisem zmogla. Ali si drznila. Kaj naj bi ga vprašala? Kaj bi mi lahko odgovoril? In čemu? Da bi potešil mojo radovednost? Povsem neprimerno! Če se sogovornik želi odpreti, sem dobra poslušalka. A da bi drezala v rane, ki se ne bodo nikoli povsem zacelile… Zakaj? Da bom lahko o tem govorila, pisala blog? Karimu z ničemer ne bi mogla pomagati. Besede so le besede, prazne, puhle, včasih visokoleteče. Ki ob izgubi življenja, kot si ga poznal, ne pomenijo nič. So le navlaka, odvečna (moreča) prtljaga, ki daje dober občutek le tistemu, ki jih izreka. So trenutki, ko je najbolje obmolkniti.


26.december 2004
Ob 7:28, po lokalnem času je vrsta valov cunamija, ki so se iz središča podmorskega potresa širili v vse smeri s hitrostjo, ki je presegala 800 km/h in višino do 30-ih metrov napadla obale pokrajine Aceh na Sumatri v Indoneziji in v nekaj minutah pričela uničevati, mleti in teptati vse, kar se je znašlo na njihovi poti. Ladje, čolne, po večini lesene hiše, drevje, živali, ljudi. Spomnim se tistega dne, ko sem izvedela za katastrofo. Slab mesec je minil odkar sva se vrnila z juga Tajske. Paničnega iskanja informacij. Pisanja elektronskih sporočil: Ste v redu? In olajšanja ob odgovoru. Egoistično, seveda, ker nas najbolj prizadene, če nekoga poznamo. Kot da bi bila zato njegova smrt hujša, ali bolj dokončna. Ali… 

November 2016
Prelepo jutro je v Banda Acehu. Še eno. Becak ustavi ob tovorni ladji. Menda tehta kar 2600 ton. Cunami jo je odložil skoraj 2,5 km v notranjosti otoka Sumatra, sredi spalnega naselja! Postala je turistična znamenitost v kraju, ki pred tragičnim dnem turizma skoraj ni poznal. Obiskovalci iz tujine so bili sila redki, takratna vlada se je vizumov za uporno pokrajino na moč otepala. Ena največjih naravnih katastrof moderne dobe je prinesla tujce. Najprej tiste, ki so pod okriljem vlad in različnih organizacij pomagali, da je ranjena dežela lahko znova zaživela. Potem, počasi, leto za letom, popotnike. Kot sva bila midva. Ki sva stala pred tisto na kopno nemarno odvrženo ladjo. 





Eden prvih prizorov v najinem dokumentarnem filmu z delovnim naslovom Odkrivanje Banda Aceha, 12 let kasneje. Sem neobčutljiva, morda zaspana? Mar v glavi še vedno divjajo prizori z rajskega otočka, ki sva ga zapustila v zgodnjem jutru? Ladja je tam, ogromna, spominja na tovarno. Kup železja, obdan z ograjo. Pred njo spomenik. Obiskovalci. In najin malce nervozen voznik becaka. Morda sva napačno izbrala začetek. Ki bi moral biti konec, morda odjavna špica. Potem bi vedela. Razumela. Doživljala drugače. Tako pa… Nekaj fotografij in vožnja naprej. Do hotela. Zajtrka. Potem začneva zares. 



Nebeška peč je delala s polno paro. Park je bil prijeten, senca in piš vetra, toplega, a sva si domišljala, da naju bo osvežil. Velika travnata površina z drogom z zastavo. V ovalu speljane potke pod visokimi drevesi. Ob njih stilizirani nosovi čolnov. Na vsakem zastava države, ki je pomagala, z denarjem in močjo rok, da so nesrečno mesto očistili in zgradili na novo. Besede zahvale. Zbledeli napisi. Dekle teče. Pokrita z ruto. 




Na koncu parka še ena prometna cesta. Tabla z napisom » evakuacijska pot v primeru cunamija«. Videvala sva jih že, na jugu Sumatre. V pristanišču Uleh Leh stoji stolp, ki bo (upam, da nikoli) opozarjal prebivalce, da se morajo umakniti na varno. V hribe, tako daleč so videti, stran od morja, ki jim ob čisto navadnih dneh prinaša življenje in radost. In na kak, povsem navaden dan smrt. Muzej cunamija (Tsunami Museum) so odprli leta 2008. Zgradili so ga po načelih tradicionalne gradnje, na dolgih nogah, a iz betona. Ta je pred 12-imi leti edini zagotavljal zaščito. Na strehi so uredili zavetišče, prostor za evakuacijo, če bi se cunami vrnil. Nekoč. Na nek lep dan. Zgradba od daleč spominja na ladjo. Prav tisto, s katero sva začela dan v Banda Acehu. 




Pri vhodu stojijo ostanki helikopterja. Zveriženi, pretepeni. A v tem trenutku se še ne zavedava, pred očmi imava le zanimiv motiv, dobra fotografija bo nastala. Zdaj, ko tole pišem, občutim nelagodje, tudi sram. Tisto zmečkano ogrodje je bilo (še ena) nema priča tragedije, ki je mnogim vzela vse. Meni pa je, v tistem trenutku, pomenila zgolj priložnost za pritiskanje sprožilca. 





Potem vstopiva v Lorong Tsunami (Tsunami alley). Temen hodnik z visokimi zidovi. Voda teče po njih. Kaplja po naju. Tak naj bi bil občutek, ko se znajdeš obdan z valovi cunamija. Sam. Sredi neznanega. Ne veš, ne moreš določiti, kaj je zgoraj in kaj spodaj. Mrak in moker brezup. Višina tunela je enaka valovom, ki so divjali tistega nesrečnega dne. Olajšanje ob vstopu v svetel atrij. Računalniki za multimedijsko predstavitev ne delujejo. Morda si oddahneva. Ne vem. Še vedno ne zaznavam povsem, še vedno je vse okoli mene le… turistična znamenitost. 




Memorial room (spominska soba) je okrogla, visoka, zdi se, da sega nekam pod nebo, kjer je odprtina, pokrita s steklom in arabskim napisom: Alah (bog). Črne stene z belimi črkami, imeni vseh, ki jih je vzel cunami. Tudi grobnica tistih, ki jih niso našli nikoli. Bili so, a nihče ne ve, kaj se je v resnici zgodilo z njimi. Negotovost najbližjih, upanje, morda pa… Človeška bitja smo, ne nehamo upati. 



Cahaya Tuhan se v vzpenja v zaviti modrini. Tla so videti ravna, a imaš občutek, da se zibajo, premetava te, kot ob potresu, kot v valovih podivjanega morja. Naslanjaš se na stene, odrivaš, srečen, ko se konča, ko si na varnem. Ker si imel to možnost. In srečo. 140.000 ljudi v Acehu je ni imelo.



Most upanja (Jembatan Harapan) naju dvigne na naslednje nadstropje, na varno. Nad velik ribnik. Nad nama zastave dežel sveta z napisi »mir« v različnih jezikih. Spomin in zahvala vsem, ki so pomagali v dneh po koncu sveta, kot smo ga poznali.




Pridita, naju vabi nasmejana mladenka. Film se bo začel. Z angleškimi podnapisi. Udobni naslanjači v majhnem kinu. In film… Dokumentarec o cunamiju. Prej, vmes in potem. Brez olepšav. Ali patetike. Prizori, ki jih ne bom nikoli pozabila. Jokala sva. Občutek nemoči. Žalosti. Obupa. Sočustvovanja. Tudi jeze. Rad bi…(pomagal). Zakaj niso…(resno vzeli svaril inštituta iz Havajev, ki je opozarjal pred nevarnostjo cunamija)? Še en zakaj (ker so lokalne oblasti vztrajale, da potres ni bil tako močan). Kako to, da… (so ljudje pozabili modrost prednikov, da je treba, če se morje nenadoma umakne, nemudoma zbežati v hribe, stran od obale)? Na otoku Nias, kjer v plemenski ureditvi živijo staroselci, žrtev ni bilo, ker so vedeli, kaj storiti, ker niso zavračali ustnega izročila. Solze. Nelagodje. Rahla jeza na mulce, ki so sedeli poleg naju in nenehno čvekali, se dražili in zafrkavali. Kako so lahko tako…? Kaj? Se smem jeziti nanje? Mladi so, zelo mladi. Ko se je zgodilo, se morda niso niti rodili. Kar vedo, so zgodbe staršev, sorodnikov, zapisi v šolskih knjigah. Izkušnja, ki jim je bila prihranjena. Naj tako tudi ostane.




Še ena velika soba. Razlage nastanka cunamija. Grafi. Statistični podatki. Ni šlo zgolj za en potres. Veliko jih je bilo. Močnih. Največji je dosegel 9,3 stopnje po Richterjevi lestvici.
Fotografije. Opustošenje. Večina hiš je bila lesenih. Vode so jih odnesle, kot bi piš vetra odpihnil regratove lučke. Ostali so kupi desk, smeti, ostanki nečesa, nedoločljivega, neuporabnega, odvečnega, kar je skrivalo kose človeških življenj. 



Še več posnetkov. Ljudje, ki obupano iščejo svoje bližnje. Ali se trudijo prebiti do hrane, ki jim jo delijo iz helikopterja, tovornega vozila. Črne vreče s trupli. Slon, ki z verigami vlači nekaj, kar je bilo nekoč hiša. Boj preživelih za zdravila. Tisti pogledi. Obup. Strah. 
Grafični prikazi.




Lesena ribiška ladja, ki so jo 15-metrski valovi odložili na streho betonske hiše več kot 1 km stran od njenega priveza. 59 ljudi je nosila, preživeli so po čudnem, srečnem naključju.
Od strahu na pol zblazneli pogledi tistih, ki so uspeli splezati na strehe. Ali visoka drevesa. Ostanki mopedov. Avtomobilov. Še več fotografij. Majhna bela mošeja v pristaniškem Uleh Lehu. Sama sredi upostošenja. Božje delo je bilo, intervencija, so prepričani mnogi. Ker ljudje niso bili dovolj verni, ker so sprejemali slabosti Zahoda (muslimanska vera se je po vsej JV Aziji širila prav iz Aceha. Njegov sultanat je bil v začetku 17.stol. najbogatejša in najbolj razvita država v melaški regiji). Mesjid Raya Baiturrahman, največja in najlepša mošeja v mestu, lepota belega marmorja, je še ena tistih, ki so uničenje preživele. Služila je kot krizni center. Posnetki ljudi na gladkih kamnitih tleh. Sivo nebo. 









In potem, kot nežna roka nečesa večjega od nas, od našega zaznavanja, tri dekleta v belih šolskih haljah, pokrite z rutami. Nasmejane, malce negotove, ko nežno in boječe vprašajo, če se lahko z menoj fotografirajo. Vrnitev. Nazaj. V danes, v vsakdan. V življenje po cunamiju, ki je drugačno, a še vedno vredno človeka. In nasmeha. In slavljenja dneva. Kar je bilo, ni mogoče spremeniti. Lahko pa uživamo dan. Vsakega posebej. Zato, ker smo. Ker sije sonce. Ker so na svetu taka dekleta, kot so bile tiste srednješolke. 




Domačini imenujejo cunami dolgi most, ki je prebivalce Aceha in indonezijsko vlado privedel k miru. »Alah nam je dal cunami, da je lahko voda očistila kri v Acehu,« sem prebrala nekje. Leta 2005 sta indonezijska vlada in gibanje Free Aceh s podpisom mirovnega sporazuma končala konflikt in morijo, ki je trajala več kot 30 let. Provinca se je počasi pričela odpirati svetu. Na nivoju države je danes Aceh posebno, izjemno konzervativno področje, ki ima večjo samostojnost in možnosti samoodločanja, kot druge indonezijske dežele. Pretežno muslimansko prebivalstvo živi po načelih šeriatskega prava. 




Po biblični katastrofi je mesto Banda Aceh začenjalo znova. Iz nič. Danes je belo, s širokimi avenijami, brez prometnega kaosa, z nekaj zelenja in brezplačnimi klimatiziranimi avtobusi, ki vozijo od avtobusne postaje do središča. Le malo starega je ostalo. Ob robu ceste nekaj osamljenih, zapuščenih hiš, ki jih najeda vlaga. Še vedno opaziš, do kod je tiste dni segala voda. Pokrajina Aceh leži na »Ognjenem obroču«. Ljudje so se navadili živeti z nikoli ugaslimi vulkani, potresi, ujmami, plazovi, poplavami. S cunamijem. 





Sončni zahod je živo rdeč, ob spremljavi klicev k večerni molitvi. Najin hotel je nov, zidan, nehote sem vesela, da je soba v tretjem nadstropju. Večerja v eni ličnih uličnih restavracij. Morske dobrote in svež avokadov sok. Nežna pesem mladcev, ki v sosedstvu brenkajo na kitare. Smeh in brezskrbnost in zvezde. Nič, prav nič ne daje slutiti, kaj se je zgodilo. Tistega lepega dne. Preveč lepega za smrt. 


* Naslov povzet po pesmi Lep dan za smrt skupine Niet.
** Šeriatsko pravo so pričeli intenzivneje uporabljati leta 1999, ko je lokalna vlada izdala nekaj regulativ, ki so se nanašale na pravila oblačenja v javnosti. Vzklile so ekstremistične skupine, ki so poskušale doseči večjo uporabo strogih pravil z nasiljem, predvsem nad »nespodobno« oblečenimi ženskami. Leta 2001 so sledili novi lokalni zakoni (qanum), pa kazenske sankcije, vse od denarnih kazni, do zapora in udarcev z bambusovo palico. Leta 2003 so prepovedali hazarderstvo in v drugih delih Indonezije povsem legalno (čeprav omejeno) pitje alkohola. Šerijatska policija Wilayatul Hisbah bdi nad izvajanjem zakonov. 

profileimage
Všeč mi je
3
Komentarji
3
majkl
0
Oct 10, 2017
Šarija, kaj je že to? Aaa, to kar izvaja ISIS ...
#3
bernarda biber
0
Aug 14, 2017
Hvala Ana. Prizadelo me je, bolj kot sem si predstavljala, da je mogoče.
#2
Ana Kos
0
Aug 13, 2017
Zelo lep in srčen zapis. <3
#1
bernarda biber
bernarda biber
Objavil/a 2017-08-10 17:24:48 (Aug 10, 2017)
Starejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
LEP DAN ZA SMRT
Dvě piva, prosím!
ROCK N'ROLL
POPOTNI ŽUŽEK
PLES PEKLENŠČKOV PO ZELJU
NESKONČNA LAHKOTNOST BIVANJA
SAUDADE (potopis o Palolemu)
GLASBA IN POTOVANJA
BIA HOI
OBREDI IN SADHUJI
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Laos
(2)
pivo
(2)
smrt
(2)
peć
(1)
Peja
(1)
Nkob
(1)
čaj
(1)
Ella
(1)
Iran
(1)
Rila
(1)
IŠČI PO ARHIVU
April 2019
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
2930

Oglasi

želite piti boljšo in obogateno vedno? potem je smiselno, da preverite katere pozitivne učinke vam prinaša živa voda - https://www.aktivni.si/dobro-pocutje/ziva-voda-skrbno-varovana-skrivnost-vrhunskih-sportnikov/ živa voda nastane s procesom ionizacije, pri tem pa nam je v pomoč ionizator vode.

Kategorija: Mali gospodinjski aparati

Cena: Pokličite za ceno

radi igrate športne stave? v sloveniji vam je na voljo tudi ena izmed večjih svetovnih stavnic bet at home. preizkusite svojo srečo in ob prvi registraciji prejmete bet at home bonus - http://www.betsonhand.com/sl/bet-at-home/bet-at-home-bonus/

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

7734.) evropski roman - dušan pirjevec

Kategorija: Družina in vzgoja otrok

Cena: 19.99 €

6692.) filozofija umetnosti - hippolyte taine

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

5440.) ime rože - umberto eco

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

2215.) golobje in jastrebi - grazia deledda

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

1520.) kritični spisi - josip stritar

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

5965.) grad iz peska - iris murdoch

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

7171.) črni tulipan 1 in 2 - aleksander dumas

Kategorija: Leposlovje

Cena: 14.99 €

7390.) spomini na dovje - france voga

Kategorija: Otroška literatura

Cena: 9.99 €

384.) zgodbice o znanih slovencih  -  igor torkar

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

714.) janez milčinski - leta za pet drugih

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj