Članek
UKRAJINA IZ RUSKEGA ZORNEGA KOTA
Objavljeno Apr 03, 2014


(avtor: Floyd Rudmin, prosti prevod in priredba: Bern Jurečič)
(izvirni članek si vsakdo lahko prebere tukaj: http://www.counterpunch.org/2014/03/28/viewing-the-ukraine-crisis-from-russias-perspective/ )


Dogodki v Ukrajini in Rusiji so vse hitrejši. Nevarnost ekonomske paralize in širša vojna z Rusijo sta zelo realni opciji.

Hillary Clinton je 5. marca izjavila, da je Putinovo zavzemanje za Ruse v Ukrajini nekaj podobnega kot Hitlerjeva skrb za Nemce na Poljskem in Češkem. To je nalik na zaskrbljenost Ronalda Reagana za usodo študentov medicine na karibskem otoku Grenada, kar je služilo za pokritje invaziji te male otoške države leta 1983. Clintonova je rekla tudi: "Lahko se učimo iz te taktike, ki je bila uporabljena že prej." Ta nasvet je dober, če to taktiko upoštevamo kot:
a) personificiranje naroda z osebnim imenom njegovega voditelja
in b) etiketiranju tega voditelja z imenom 'Hitler',

To je nezgrešljivi način aktiviranja demona v ameriškem nacionalnem spominu in način mobiliziranja ZDA za boj z zlom, ki ga pooseblja 'novi Hitler'. John Kerry je izjavil, da je el Asad - Hitler. John McCain je rekel, da je Castro Hitler. Sadam je bil Hitler za G. W. Busha. Donald Rumsfeld je rekel, da je Chavez Hitler. Seznam voditeljev, ki so bili imenovani s 'Hitlerjem', vsebuje še politike, kot so Allende (Čile), Noriega (Panama), Ortega (Nikaragva), Milošević (Srbija), Arafat (Palestina), Gadafi (Libija), Ahmadinedžad (Iran) in Kim (Severne Koreja).

Hitlerja samega so dejansko bolj porazile ruske sile kot ameriške. Po bitki pri Stalingradu in Kursku (februarja in avgusta 1943) je Nemčija praktično izgubila vojno. Dan D se je zgodil leto dni kasneje, junija 1944. Sovjetska armada je povzročila več kot 90 % celotnih izgub vojaštva Nemčije v 2. svetovni vojni. A ne glede na vse to so Američani prepričani, da so oni porazili Hitlerja.

Američani malikujejo "Pomnimo Alamo!" Z nekaj poznavanja zgodovine bi lahko naredili povezavo med tem primerom iz lastne zgodovine in Krimom, kjer pa imajo nasproten pristop. Z malo razliko – to, da je bil Krim 170 let del Rusije.
Toda tako kot je Alamo ikonsko zgodovinsko mesto za Američane, je krimska trdnjava Sevastopol za Ruse. Obe simbolizirata upor proti veliko močnejšemu nasprotniku. Obleganje Alama leta 1836 je trajalo 13 dni, 1500 Mehičanov je napadlo trdnjavo z 250 Američani, ki so umrli herojske smrti, braneč svobodo in neodvisnost. Prvo obleganje Sevastopola se je odvijalo leta 1854 in je trajalo dve leti, ko je 175.000 vojakov združenih angleških, francoskih, turških, nemških, italijanskih, poljskih in švicarskih sil preplavilo 35.000 braniteljev ruskega Krima. V drugo se je Sevastopol znašel pod obleganjem leta 1941, ko je 200.0000 nemških, romunskih, italijanskih in bolgarskih vojakov napadlo 106.000 Rusov, ki so branili Krim. Če Američani ohranjajo čustveni spomin na Alamo, lahko to isto nedvomno do Sevastopola čutijo tudi Rusi.

Američani lahko napade od zunaj naštejejo na prste ene roke. Osvobodilna vojna v 70-ih letih 18. stoletja in nekaj malega v vojni leta 1812. Preostala dva napada sta v psihi Američanov pustili globoke sledi: 7. decembra 1941 v obliki napada na Pearl Harbour in 11. septembra 2001 na New York. Prvi je trajal dve uri in terjal 2400 življenj (večinoma Američanov), drugi je trajal tri ure in odnesel 3000 žrtev. Ameriški bes v vidu maščevanja teh napadov je globok in trajen ter dovoljuje vsa sredstva in vse stroške, da se le ne bi več ponovil. Iz tega zornega kot bi Američani kaj lahko razumeli Ruse, ki so bili napadeni večkrat in imeli tudi neprimerno več žrtev.
Če imajo namreč Američani veliko srečo, da jih od morebitnih napadalcev ločita oceana, je pri Rusih drugače – tudi če bi to kdo hotel pozabiti, so Rusijo skozi njeno zgodovino napadli že: Turki, Poljaki, Švedi, Francozi, Nemci, Britanci in Japonci, nekateri več kot enkrat samkrat. Poljaki na primer dvakrat zgodaj v 16. stoletju. Vse plasti ruskega naroda so tedaj vstale in obranile svojo deželo, car pa je leta 1613 vpeljal poseben praznik "Dan osvoboditve Moskve od poljskih zavojevalcev", s tem, da se danes ta praznik – 4. novembra – imenuje "Dan enotnosti". Rusi imajo močno izražen kolektivni spomin na invazije.

Vsaka zgodovinska era je imela kakšno "supersilo" in prav vsaka od teh supersil je napadla Rusijo:
Mongolska supersila: Mongolski imperij je bil največji v zgodovini, obsegal je tako kitajski kot perzijski imperij. Leta 1238 so Mongoli prečkali Volgo s 35 tisoč lokostrelci, ki jih je podpiralo 70 tisoč Turkov in kitajska mašinerija za obleganje. Zavzeli so večino ruskih regij, vključno s Krimom. Leta 1240 so zajeli Kijev in pobili večino od 50.000 prebivalcev. Okoli pol milijona Rusov, Ukrajincev in Belorusov je umrlo v tistem času. Razni kani so v Rusijo vdirali še stoletja kasneje, na primer Zlata horda leta 1382, ko je bilo poklanih 24.000 Moskovčanov, tisoči pa odpeljani v suženjstvo.

Otomanska supersila: Na svojem vrhuncu v 17. stoletju je otomanski imperij nadziral pol Sredozemlja ter črnomorsko in rdečemorsko območje. Krimski Tatari so imperiju dostavljali sužnje, s pomočjo tzv. "žetve stepe" – približno 2 milijona prebivalcev je bilo ujetih in prodanih tedaj. Let 1571 so kombinirane krimske in otomanske sile (120.000 vojakov) napadle Rusijo, požgale Moskvo, pobile 80.000 ljudi in jih 150.000 odpeljale na tržnice s sužnji na Krimu. Zgodovinarji beležijo več kot 50 turških napadov, zadnja "žetev" je potekala leta 1769. V 7. rusko-turški vojni je potem Rusija zavzela Krim in se osvobodila te grožnje in trgovine, leta 1783 pa priključila Krim Rusiji. (V istem času so se Američani osvobodili angleških taks.)

Napoleonska supersila: Napoleon je preusmeril revolucionarne ideale v osvajalno vojno in v devetih letih zavzel kontinentalno Evropo. Leta 1812 je zbral največjo vojsko v zgodovini kontinenta, okoli 600 tisoč vojakov, od tega 98.000 Poljakov. Kljub trem velikim zmagam in požigu Moskve je bila armada zaradi ruske taktike in hude zime izstradana in demoralizirana, le malo se jih je vrnilo domov. Ruske izgube so ocenjene na 150 – 400.000.

Nacistična supersila: Hitler je preusmeril strastne ideale fašizma v osvajalno vojno in z blitzkriegom kontinentalno Evropo podjarmil v samo dveh letih. Leta 1941 je nad Rusijo poslal največjo vojsko v zgodovini, okoli 3,2 milijona nemških vojakov ter okoli pol milijona Italijanov in Romunov. Čeprav je osvojil ogromno ozemlja, ni osvojil ne Moskve, Leningrada ali Stalingrada ne ruskih naftnih polj. Ruske žrtve so ocenjene na 8 – 13 milijonov vojakov in okoli 20 milijonov civilistov. Za primerjavo: Američani so v drugi svetovni vojni izgubili 418.000 vojakov in manj kor 2000 civilistov.

Ameriška supersila: ZDA so preusmerile ideale demokracije v širjenje svoje diplomacije, tehnologije in "full spectrum dominance", kot temu pravijo. Skupaj s 27 državami NATO-pakta in zaveznikov, kot so Avstralija, Nova Zelandija, Japonska in Južna Koreja, kontrolirajo največjo vojaško silo, ki jo je kdaj videl svet. Kot pri drugih supersilah v zgodovini je tudi v tem primeru pogled usmerjen k Rusiji. Morda je hladna vojna povzročila, da zamenjujejo Rusijo s Sovjetsko zvezo in diktaturami Stalina (po rodu Gruzijec) in Hruščova (po rodu Ukrajinec). Ali pa so v zahodnjaškem umu Rusi še vedno "podljudje". Ali pa nemara izjemna ruska naravna bogastva preveč vabijo, da bi se temu dalo odreči.

Predsednik Gorbačov je dovolil združitev Nemčije na podlago zagotovil predsednika Busha in kanclerja Kohla, da se NATO ne bo širil na vzhod, sedaj pa NATO počne natančno to – še več, povabil je Ukrajino in Gruzijo k pripravam na pridružitev. Gruzija je pri tem bližja Indiji kot severnemu Atlantiku … Prestreženi telefonski pogovori so razkrili, da so se ameriški uradniki State Departmenta pogovarjali o izbiri nadomestne in protiruske oblasti v Ukrajini, ko je bila izvoljena oblast še vedno na položaju. Potem so kaos v Kijevu povzročili neidentificirani ostrostrelci, nakar je padel ukrajinski parlament. Kot po načrtu Američanov je bila v Kijevu postavljena protiruska vlada, ki je bila nato izredno hitro legitimirana s strani držav NATO.

Ni si težko predstavljati, kako Rusija dojema te dogodke – kot priprave naslednje supersile na napad na Rusijo. Zelo predvidljivo je torej, kako se bo Rusija odzvala, ne glede na to, koliko bo to stalo. Ker Američani ne vedo ničesar o ruski zgodovini in ker nimajo nikakršnih lastnih izkušenj z invazijami od zunaj, ne morejo pobegniti iz ujetništva retorike hladne vojne. Ruskega pogleda na zadevo si ne morejo niti predstavljati.
Na drugi strani so tu Evropejci, ki zelo dobro poznajo grozodejstva vojne, v spominu pa imajo tudi lastno napadanje Rusije. V tej krizi je prav na Evropejcih naloga stresti in predramiti 'supersilo', preden se incident spremeni v konvencionalno vojno, ta v vojno izstrelkov in ta v atomsko vojno. Ti prenosi lahko trajajo tudi samo 30 minut.
V tem trenutku človeške zgodovine ima svetovna skupnost veliko večjih in pomembnejših težav od obujanja svojih zgodovinskih nočnih mor.

(Floyd Rudmin je profesor socialne psihologije na univerzi v Tromsoeju na Norveškem. Njegov elektronski naslov in celotni članek sta na voljo v povezavi: http://www.counterpunch.org/2014/03/28/viewing-the-ukraine-crisis-from-russias-perspective/ ).