kako mičkena sta najina para copatkov

zdaj

ko naju pozibljuje že tako

visoko, da jih vidiva

domaj

veva, da nama sonce spleta

iz niti neviden udoben gugalnik za tri

midva pa sva dva

da imava lep prostor

med sabo

na koliko zvezdic sva pripeta

ne ugibava

ker jih je preveč

se drživa ene

Najine

-

moja postelja je postala najina

Knjiga

Toplih Teles

(mrtvih in ne-mrtvih

 najinih in vseh)

pa ni bilo vedno tako

 so bili moji copatki tudi

večji od dneva, ki sem ga prehodil, da sem

jih z dobro vestjo metal s sebe,

ko sem lezel v

premajhno posteljo

(vedno si bila ob meni)

in čutil kose mehkih teles

ne da bi vedel čigavi so

ko je prišel tvoj

je kri stekla (v)

celega mene je grelo

tvoje telo

-

to so bile sanje, ki jih

zdaj kot na nitki

še kdaj spustiva do zemlje

v dva

v copatke

v lepo drsi šum dveh, ki se po dnevu

(ki se zdaj več ne konča, in jima ni treba čakati

jutra, s tistim časom vmes, ko se je

dan končal

in ni druge kot čakati, da se začne

Znova)

sreča-ta v objemu,

ki ga ni videti

le slišati

je

...po-l-ju...

 s prstki migeta-ta

 pomigetava