V gozdu sneži.  Zmračilo se je  že.

Darila padajo čez krošnje. Okoli kamnov se

vsaka vrvica zavezuje na mašnico. Rdeče so in

modre, škatle, ki se nabirajo med nogami dreves.

Vsak hrast si natika svojo kombinežo, vsaka smreka si

natika plavutke in dihalnik uporabljajo kot žlice. Jaz stojim

z masko, čeprav: na enih piše; za dedija, na drugih pa za babi.

Ko še enkrat pogledam v kamne,  na njih šumijo listki z napisi

ti, ti, ti ... Vse je belo.

Mama se je zataknila med kopalnico in pisarno, pa jo

oče zato prišel požagat- tik pri gležnjih. Trdno se ga prijela za goltanec.

Vmes je na hodniku sosed padel v lastno skledo. Baje je vzel kruh

in ga začel rezati ( ob beli kavi ) pri čemer,  je hotel imeti oči- zaprte.

Ne vem kako je prišel do praga, ampak; tam se je verjetno spotaknil

pa potem ni mogel ali znal prenehati- rezati. Ker ni videl.

Vzel sem toplo skledo in jo nesel očetu.  Ne gre dol.

Mama me je ponesreči sunila v jajca in se mi ni opravičila.

Užaljen sem se želel le umakniti - ker takrat se ne reši nič -

a sem se že takoj spotaknil čez njeno visoko petko.

Na hrbtu ležim, ko mi stopi na popek.
Očetu uhaja  tudi po meni.

Iz gozda prilezejo vse babice in dedki in jima

vzamejo žago. Vzamejo mene. In gremo ...

Ne vem točno- kam?

Mama shodi  in očetu se neha podirati

 to je zadnje kar sem videl

 dan je prepognjen

pesmi je konec