***

Na koncu

si vedno

sam

nikogar ni,

ki bi te lahko

nadomestil

 z vsem greš

ptica odleti

zadnja češnja

odpade

 v nevidno

_____________________________________________________

Življenje je neizrekljiva lepota, kozmos, ki se v nas ujame za hip v svoji neskončnosti, da se ugledamo.

Človek večkrat obstane, kadar se sooča z "velikimi" vprašanji; o življenju, smislu, smrti ... sreči? Odgovor, je zelo preprost in logičen – vsak ima svojega. Vsak se o svojem življenju "sprašuje" na svoj način. Tja ne moremo, zares. To pa je pravzaprav čudovito, saj vsakemu od nas dopušča, da svet dojema kot edinstven. Da živi sebe, da živi svet. Život človeka ni nujno žalostna zgodba. Hočem reči, sploh ni, življenje je kruto le v tem, da gre naravnost skozi srce. Je pa življenje tudi krog. Skozi čas nabere polno spominov, polno nekih koncev. To je edina zveza, ki človeka spremlja ves čas (pa še ta ima začetek devet mesecev prej in nazaj ... kaj je čez Konec ne vemo.

Bivanje je nekaj za kar se nismo odločili sami in zdi se, da življenje spoznavamo sproti. Skozi družino, prijatelje, šolo, službo ... Rastemo. Oblikujemo si svoj nazor, odnos do sveta, življenja. Vseskozi pa svet preučujemo in skušamo z lastnimi talenti, ko si (zavedno ali ne) prizadevamo razživeti lasten Jaz. Tam smo brezčasni.

Vsak ima svoj (in skupni) smisel. Vsak vsak je ključen. Neponovljiv in svoj, vreden vsega spoštovanja.

Človek večkrat obstaja. Sem jaz in sem jaz v očeh vsakega, ki me pozna. Sem tudi jaz med mimoidočimi ... jaz v nikogaršnjih očeh. Ne govorim o igranju vlog (čeprav ljudje to znamo), temveč da nismo štiritakten motor z nekaj čustvi, ampak kompleksna bitja, vpeta z vsem. Neprestano povezani z življenjem, s seboj, z okolico, a nekako sami. Ne moremo živeti drugega ali za drugega. Zase lahko živimo.

Kljub svobodni volji pa ne škodi zavedanje, da smo le redko mi edini; tisti, ki kreiramo in vodimo odnose in položaje, ki jih nekako (skozi čas) zavzemamo in iščemo, brusimo naprej. Vselej smo pogojeni z interakcijami vseh vrst. Naj gre za posameznikovo kontemplacijo, razmišljanje (tam, bi si želel videti več volje, navdiha, da ne rečem drznosti – s pripadajočo odgovornostjo, seveda tudi pri izražanju in čustvovanju), ali pa za navzven oprte življenske vezi, ki jih človek dobi preko danosti in udejstvovanj.

Družinskih članov, sošolcev in tovarišic, družbenih sistemov ... vremena ne izbiramo mi. Tudi žalost, strah, veselje, sreča ne pridejo takrat kot in ker smo mi tako hoteli. Kar lahko izbiramo je, kako bomo kot posameznik razživeli svoj notranji svet in kako bi bila ta pot čim lepša in bogata, brez da bi nam kdo zaprl svet. Lepo je, če se naučimo spoznavati brez sodb, da pustimo reči rečem. Tu se navidezno odrekanje hitro spremeni v odgovornost in draž, če rečem: Nihče ne ve, kako se pravilno živi!

Vse je še pred nami

Če smo iskreni, si lahko priznamo, da lahko prav čisto samosvoj dosežek v tem svetu, ki smo ga zmožni udejaniti, pomeni edino nas same, celostno osebo na poti uresničevanja (samo- sem izpustil nalašč). Znanost, verstva, kulturna, politična, zgodovinska, socialna pogojenost s katerimi urejamo družbo močno vplivajo na vse vrste odnosov civilizirane družbe, kot tudi posameznikov ozir na svet, pa tudi ozir nase. Določa položaje in razmerja. Določa poti in "normalnost" – pri tem se v šolah izgublja resnična kreativnost, ki jo nosiš v sebi, saj tekom odraščanja ne dobi vsak priložnosti, ker kar se prepoznavanja resničnih vrednosti in sposobnosti človeka tiče, kot družba nismo na zavidljivi ravni. Nasprotno, sistemski smo, polni napak. Stremimo k idealom, ki smo jih kot družba določili za nesporne in koristne (Kdo in kdaj?). O gaussovi krivulji in kako je normala še najbolj pogojena z robnimi ekstremi ne potrebujem izgubljati besed. Normala je smrt radožive dobrohotnosti življenja. Koncep(i)ranje osnovano na izkrivljeni zaznavi stanj (statistke, gausi, razporeditve – interesne raziskave) ne more dajati izhodišč za enakovrednen in usklajen razvoj. Naša družba temelji na prepoznavanju kvalitet, ki jih je svet (zaradi svoje praktičnosti in površnosti) že določil za "dobre". Seveda gre za denar. Sramota in žalost! Postati moraš produktiven in vzoren posameznik, da bi lahko nekaj prispeval družbi. Ja? Kaj? Nov model ukalupljene zavesti? Mir? Sistem? Državljansko pokorščino? V glavnem; nič edinstvenega, originalnega, nič kar nam človek kot tak (prost) lahko ponudi z svojim uvidom. Da ne zaidem – človek se začne zavedati lastne bivanjskosti in vpetosti v svet, takrat, ko je ta pogled, to zavedanje že plod kulturno-zgodovinskih in politično-socialnih vzorcev razmišljanja, vrednotenja in na sploh prepoznavanja tako sveta kot sebe. Ujeti smo v neizmerjeno količino togih življenskih principov, kar se odraža na vseh nivojih človekove uporabe znanja in zavesti. Primer za osvetlitev; v arhitekturi in urbanizmu ne uporabljamo več živega posluha do prostora in ljudi, rast mest se odvija po kompleksnih zaključenih enotah (iz žepa v žep), ulica se izgublja (to je prostor javnega življenja), najbolj simptomatični pa so trgovski centri na obrobju mest – kakšen strup je to, bilo bi prenevarno se spustiti v to in spet bi naloga zašla – povzamem lahko, strukturirano razbijamo družbo in prostor in naravo. Vemo za to? Je to nalašč? Ne vem. A, kdor nima v glavi, mora imeti. Mora imeti stvari, denar ... delavce pod sabo, četudi jim ne plačuje socialnih prispevkov, on je direktor – veste kakšna odgovornost je to. S takimi lažmi se slepimo. Ni prav, da smo taki. Govorimo, da so vsa dela častna, a snažilec (smetar) ne bi bil nihče. Sveta sploh več ne razumemo. Imamo polne predale deklaracij in zavez, ampak to so očitno le osnutki za pravljice.  Čas je da se prebudimo!

Odnos je vse

Da ne bom operiral na pamet s tako pomembnim pojmom, si poglejmo, kaj odnos v resnici je. (po SSKJ :  odnòs  -ôsa m (ȍ ó)

1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu

2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje / diplomatski odnosi c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose

3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten

4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa ● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje

5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na ◊ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama ♪

Med dvema je vedno odnos, najmanj eden. Gre za skupne situacije v katerih se lahko znajdejo reči in življenja. Človek vsakršno pozicijo, "stopnjo" na poti lastnega uresničevanja doseže vselej z odnosom.

­Z odnosi svet spozna(va)mo, ustvarimo pa si tudi odnos do njega. Skozi odnose rastemo in se razvijamo. Zakaj samouresničevanje ne smatram za najugodnejši način osebnostne rasti. Beseda je lepa in nič ni narobe z njo, a zavaja. Ne beseda sama, odnos do nje zavaja. Je pa logična in razvojno vpeta perspektiva na poti osebnostne rasti. Že samo dojemanje sveta se v nas oblikuje dvojno. Z interakcijam se znajdemo v odnosih, ki nas oplemenitijo; v smislu prepoznavanja drugega udeleženca (kar bogati naše življenje in nas povezuje navzven), kot tudi v smislu povratno vzajemnega učinka, ki deluje na nas same – skozi izkušnje v nas krepi vedno večjo zavest jaza. Sebe gradimo – torej gre za samouresničevanje. Seveda. A tu je zanka. Ko človek ustavi gonilno radovednost in voljo za spoznavanjem vselej novega, zaradi občutka, da se je že izoblikoval v precej dovršen osebek, da ve kaj je zanj dobro, da mu je jasno kaj in kako se dela na tem svetu ..., in njegovo nadaljne družbeno udejstvovanje vodi po lastnih kalupih, princpih, takrat zaide na poti samouresničevanja. Uresničuje sam sebe – baje. Da obelodanim: Ne uresničuje več sam sebe, logično. Uresničuje projekte, namene, želje in hotenja. Uresničuje v svojem imenu in kot vodilni, če ne edini akter. Uresničuje stvari. Skozi njih šele uresničuje sebe, svoj status, ime, naziv. To pa smatram za hinavski način delovanja, ki razkriva (ne)odnos do sveta, predvsem pa sebe. V odnosu je potrebno ostajati živ in aktualen. Odnos moramo smatrati kot neprekinjeno energijo, ki se zvezno pretaka in uravnava med udeleženci odnosa. Kaj, v odnosu določiti za brezpogojno, samoumevno in dano kar tako je skrajno neprimerno, neodgovorno in celo zaničevalno. Zato mi samouresničevanje vedno naredi cmok v grlu. »Lahko spoznaš človeka, kateremu je primerno na novoletno čestitko pred ime in priimek napisati še dr.. Tako ti sporočijo njegovi bližnji – da je on vele doktor in da se to  spodobi. Sicer ne vem ali bi ga ujezilo, če bi napisal le ime (verjetno ne), a družba okoli ga smatra za takega. On je Doktor!« Človeka v njemu je težje spoznati. Družba se boji navadnih ljudi, ki so poleg še doktorji. Ko me nekdo vpraša, kaj sem po poklicu (izobrazbi) rečem arhitekt (čaprav mi manjka diploma) in instantno dobim, zdaj že vnaprej pričakovan pretirano navdušen vzdih: wuouow, in oči ki strmijo vame, kot v nekaj gracioznega. Pa ljudje, mi drevesa ubijamo, ljudem moramo pomagati sezidati vsakemu svojo hiško (čim bolj kremšnitasto – da uničimo še tisto, kar je dobrega iz ruralnih in urbanih vzorcev, ko smo bili ljudje še skupnost, in ne še družba) na primernih razdaljah med sosedi, da ima vsak svoj mir, naravo čaz dvorišče ... trgovinske centre, ki ubijajo mestni in kulturni utrip. Nič kaj veličastnega ni to ljudje! Ste slišali kako joče drevo? Veste kako se znajdejo račke, ko naš poseg ruši celo dolino pod Črnim kalom, ker so spremenjene vodne poti, ki se stekajo iz kraškega roba, zaradi prečudovitega viadukta (res je lep)? Ne? Seveda, da ne – gleda se čudovito arhitekturo in kako On to zna, pa blablabla. Groza je drugače, vam povem. Za naravo gre, ne za arhitekturo, mastrubacijo in imena. Naravo!

Človek moram postati, moram ...  doktor, odvetnik, menedžer, športnik ... nekaj moram postati, da bom postal človek. In samouresničevanje te popelje na pot v kateri si suženj, čas pa gre in ko se zaveš, da si človek že ves čas, sam po sebi, stvari izstopijo v drugačni luči. Za odnos gre! Za odnos do narave, človeka, sveta, za odnos do odnosa. Tega ne znamo in odnose kopiramo in samoumevno vodimo. Če bi vnaprej vedel, kaj bo človek naredil z zakladom, besede, uma, bližine, skupnega dobra, bi mu nikoli ne dal odpreti ust, če bi bilo to v moji moči. Hvala bogu ni.

Odnos je vse kar imamo, je edina pot, ki pelje v bližino, razumevanje, ljubezen (ples dveh teles je poezija odnosa) in vedno naprej (četudi delujemo s spomini, preteklostjo). Če si živ, si v odnosu, če ne veš v kakšnih odnosih si, ne veš kako deluje življenje. "Napreden" človek je vpet v več situacij in odnosov, kot si lahko predstavlja. Neoliberalizem, demokracija, kapitalizem, socialna država ... sistematike površnosti, jaz temu pravim. Ko ne znaš več naprej, ko ne vidiš več, se odločiš, da je to vse in ustvariš sistem. Smrt razvoja je zagotovljena! Predalčkanje ureja odnose v naši družbi, ki naj bi bila socialno zavedna. K! Ni. Še enrat da slišim jokati gospodarstvenike, da so bogi, ker jim javnost krade denar, pa bom znorel in odtrgal kakšno glavo (solate).

Odnos je nekaj kar v najširšem možnem obsegu ne razumemo, ne dojemamo ali pa si bojimo priznati, da je to vrednota, ki bi zahtevala novo pozornost do vsega, lahko bi nam zrušila svet, kot smo si (beri: so nam) ga sestavili. To bi bilo prenaporno. Lažje je kupiti plastično vodo in reči, bit če bolje ... Ja pajade! Ampak človek je izjemno površno bitje, to nam ni potrebno posebej ugotavljati – ozremo se malo okoli in nam je jasno.

Morda se zdi, da se delam pametnega. Res je, delam se. Vem, da nisem, naloga, ki jo pišem od mene zahteva prikaz nekih stališč, razmišljanj in stavov glede teme v naslovu. Tu sem strog (gre za moj odnos do teme odnosov in pomoči, gre za pozornost do širin okoli, to pa zahteva resnost in odgovornost – za povedanim moram znati stati). Pa sploh se še nisem dotaknil uporabnika in odnosa med njim in oskrbovalcem. Odnos med njima naj se krepi v najširšem možnem polju delovanja, vzajemno, brez predsodkov, pričakovanj in vrednostnih obtožb! Za tak odnos mora biti človek zrel. (pa ne mislim tako, kot so zreli paradižniki iz Španije, odtrgani še zeleni in zorjeni na poti v vlačilcu, ki pelje mimo nasada lokalnih paradižnikov v nov nakupovalni center, ki je po tlorisu skoraj večji od kraja, kjer stoji – ne tako. Resnično zrel)

Ljudje smo povezani

z namenom. Kaj bi to bil, lahko razmišljam, a enoznačnega odgovora ne znam podati. Je pa nesporno, da to povezanost znamo izkoriščati, uporabljati. Povezani smo v urejeno (kako, rajši pustimo pri miru) družbo, ki preko raznoraznih mrež povezuje ljudi do neke kulture (ne mislim umetnosti, ampak kulturo v splošnem pomenu – stopnjo zavesti delovanja družbe). Ureja odnose in mogoči razvoj posameznega in občega. Gre za sodelovanje, soustvarjanje in uravnavanje družbe kot heterogene populacije v maniri zagotavljanja enakovrednih pogojev. Ob primerjavi stanja, trendov s samimi izhodišči in potenciali nam lahko kar zmanjka volje do življenja. Zakaj tako obupno uresničujemo cilje s katerimi se vsi tako enoglasno strinjamo (nova družbena ureditev, zelena energija, enakost pred zakonom, vsi drugačni vsi enakopravni ... polno lepih idej smo že razvili)? Morda samo deklarativno, je to tako kot s tistim doktorjem, ki za človeka v njemu niti ne vemo ...? Bo držalo. Samouresničevanje je spet tisti mentalni zamik, ki nas odvrne od resničnega uresničevanja – skupnega, povezanega. Povezanost zahteva veliko mero pozitivne energije, pripravljenost na vse, prepoznavanje vsakega in vsakršnosti, razumevanje, ponižnost, zavzetost, pa tudi znanja in občutek. To je seveda preprosto in samo teče, a le če si toliko zrel, da se znaš odpovedati samouresničevanju in se zavezati uresničevanju, spoštovanju in strpnosti ... sicer je to prezahtevna naloga. Mnogi ne prepoznajo mesta in vloge v katerih so – politiki naprimer – to so navadni mentalni zakrkneži in zafrustriranci, ki se na ta mesta skobacajo zaradi lastne odtujenosti z lastnim življenjem. Prevara, ki v njih še najlepše uspeva na agarju možganov je tista, ki jim govori, da so od vedno hoteli pomagati ljudem, se truditi za skupno dobro, ker, da za to so poklicani. To dela samouresničevanje. Impulzi, ki jih je tak človek prejemal v času odločanja o svoji poklicni usmeritvi, o svojem poslanstvu, so v ključnem momentu preskočili cel nivo vpenjanja človeka v svet. Namesto, da bi sestavil sebe (ta občutek zamori, s pomočjo vzgoje in hiperkulture in iz navade), se preprosto izpusti kot celostno osebo in brez izjasnjenih odnosov do ljudi, vredot, resnice stopa po rdečem trotoarju v vladno palačo. Vsak vladar je v sebi suženj (mimo grede). Tako se izenačuje ravnovesje, ki ga zahteva življenje. Nič ne gre mimo.

Tako smo povezani na načine, ki jih želimo, razumemo, ali pa ne. Jasli, vrtec, šola, srednja šola, fakulteta, inštitut, (ki ti ponudi, delo mladega raziskovalca, za nek projekt) in zavod za zaposlovanje, kjer si pristal. Moramo priznati, da se kot družba trudimo omogočati čim večji razvoj posamezniku, a z lovljenjem uspeha, denarja, v takih svetih namerah ne moremo ostati iskreni in zatorej tudi ne v osi zastavljenih ciljev. Družba se drobi. Vedno bolj smo razdrobljeni pa tudi povezani. Polno je društev, polno je interesnih skupin, polno je pa tudi direktorjev gradbenih firm, ki vidijo zgolj finančno priložnost v gradnji domov za starejše občane. Ravnotežje, ki v družbi vseeno, nekako je prisotno (vsaj dokler ne pride do vojne), zahteva, da se sklicujejo na njihovo dušo, ki da: tem ljudem je treba pomagati. Ne nasedajte. Gradbenik, vodja firme, bo gledal da pomaga Mujotu na črno preživet vseh pet mesecev gradnje, za dva evra na uro in sendvič s posebno na dan. Vodstvo kmetijske zadruge bo pomagalo delavcem iz Bolgarije, da pridejo malo na počitnice v naše kraje, pa da poleg še malo hmelja potrgajo, za kar jim ponudi celih 90 centov na uro. Tam itak lahko crknejo, tu pa vsi tako z veseljem delajo – po 14 ur dnevno. Tako si danes pomagamo.

Odnos-vez-sodelovanje-pomoč; treba je razumeti to zvezo, da bi začeli dojemati pomoč pravilneje.

Če smo pri dojemanju odnosa nekje v osnovni šoli, smo pri razumevanju pomoči ... tudi tam nekje. Iskrenost in resnica pa od mene zahtevata, da rečem: Ne, niti v osnovni šoli še nismo.

Sodelovanje je že pomoč

V kolikor smo soustvarili nek odnos v katerem uživamo, nas kaj hitro zamika, da bi tam ustvarjali, sodelovali in razvili kaj, kar nam bo v zadovoljstvo, zabavo in korist. Tu ne mislim na nikakršno finančno korist – ko začnemo zasledovati takšne koristi smo ga milo rečeno posračkali. V pravem odnosu delamo z energijo, katero vsak udeleženec odnosa odgovorno in s častjo in ljubeznijo prenaša iz območja presežka v območje pomanjkanja. To je odnos. To je potem hkrati sodelovanje, in ta samodejno predstavlja pomoč. Pomoč samostojno - je nasilna in izzove neskladje, regres odnosa.

Recimo, da pred prehodom za pešce stoji starejša gospa, ki jo opazujemo, saj se nam zdi, da jo matra vrtoglavica in da se ne počuti dobro. Vidimo, da bi rada čez cesto. Je ne poznamo, pa vseeno, kje se skriva nasilje, če pristopimo in ji neposredno ponudimo pomoč pri prečkanju ceste. Zaenkrat še nikjer. Lepo in prav od nas bi bilo, če mirno pristopimo in poskusimo pomagat.  Zdaj smo se z gospo že poslovili, srečno smo prišli preko zebre na drugo stran, kjer se poti ločita. Pomahamo si in z nasmehom na obrazu naredimo nove korake naprej, kamorkoli že pač smo namenjeni. Kaj si lahko mislimo? Da smo tej gospe neizmerno pomagali? Morda. Da, če ne bi bilo nas, bogve koliko časa bi še uboga, tam omedlevala, in le kdo bi šel v bar poleg po kozarec vode, da se osveži, kot smo to naredili mi? Ja, res ne vemo koliko in ne vemo ali bi ji naslednji znal ponuditi kozarec vode. Pa kaj! Ne mislimo si, da smo mati tereza. Gospa ni nič uboga in drugi niso nič krivi, ker niso opazli stiske gospe, ko so v naglici hodili mimo. Ali vemo kaj imajo te ljudje v glavah? Se kaj spremeni če izvemo, da vsi, ki so šli mimo, imajo precej tehten razlog, da se ne ustavljajo, ker morajo nekam priti,  mogoče gre za življenje njihovega otroka. Seveda se. Tega pa ne moremo zvedeti in niti ni pomembno, da točno vemo. Ni dovolj, da smo bili mi ravno v takem trenutku tam, da smo to opazili, imeli čas in iz dobrosrčnosti pomagali? Seveda je. Ali so krivi avtomobili, ki se niso ustavili samodejno? Vozniki? Ne verjamem in jasno je da ne. Stvar je zelo preprosta. Mi smo dobili priložnost da z nekom sodelujemo in mu nudimo hkrati pomoč. Res lepa poteza od nas, da smo to sprejeli. Nismo sprejeli, da bomo pomagali ubogemu človeku (ki revež ne more sam) in, da bomo ovrednotili vse mimoidoče, (ki glej, kako so brezčutni, da gredo lahko tako mimo. Mogoče vemo, mimo koliko podobnih situacij smo mi odkorakali, zgolj zato, ker nismo opazili, ali pa mogli opaziti, da se tam nekaj dogaja?) Nismo tudi sprejeli tega človeškega izziva, da bi lahko vsi ponosni in samovšečni z dvignjeno brado šopirili svojo dobroto in veličino.  Ne, saj takrat postanemo izredno majhni. Kaj smo pa takega naredili - Človeku smo pomagali čez cesto.  Lažje bomo dojeli, kaj smo naredili, če rečemo, da smo s človekom samo sodelovali pri prečkanju ceste. Nekaj pomoči je seveda vmes. A vmes, ne povrhu! Pa smo prišli do nasilja. Ko iz tega dogodka iztrgamo pomoč in jo kot krovno oznako pokrijemo čez svoje dejanje sodelovanja, gre za precej prekrškov, ki smo jih storili v prepoznavanju lastne poteze. Prvič: lažemo sami sebi in si ustvarjamo utvare, ki so podloga za nove že v samem štartu napačne začetke (imejmo se toliko radi, da si priznajmo stvari takšne kot so, vsaj tiste, ki nam urejajo življenje). Drugič: človeka degradiramo v nekaj kar ni. Obvladamo ga, kot nekoga, ki je bil potreben pomoči, ne pa kot človeka, osebo. Tretjič: če smo sodili okolico potem smo prvovrstni hinavci. Nismo hoteli pomagati človeku, s tem dejanjem smo hoteli dokazati, da smo boljši kot drugi (brez pardona, podlo in pritlehno, kaj pomeni pomagati nam v takem primeru ni jasno). Lahko bi naštel še deset, dvajset prekrškov v razmišljanju in pozor – čustvovanju. Napačne podobe o sebi največkrat vzdržujemo zaradi neodgovornega in nezrelega čustvovanja. Nasilje se vedno rojeva iz napačnega čustvovanja. Če smo z razumom nekje milimeter nad zemljo, smo pri čustvih še globoko v vlažni prsti. To ni moj svet, kjer se mi lahko j... za vse, češ; saj je moje čustvo! Saj je v meni! Tako kot razumevanje odnosov tudi čustvovanje zahteva precej čisto glavo in doumevanje. Če se vrnemo v zgodbico, na mesto, kjer mogoče razmišljamo o svojem velikem dejanju, kot o pravi dobroti nasproti drugim, ki so šli hladno mimo in brezbrižno. Tu gre za čustvovanje, ki je preseglo vse meje zdravega okusa. Ustavil se bom s tem; če se nam to dogaja – poiščimo strokovno pomoč.  To je zavrto čustvovanje, ki korenini v samo tvojih odnosih oziroma iz nerazumevanja le teh.  Prikrito nasilje, ki ga izvajaš v sebi lahko udari ven in te razčloveči. Kar pa je seveda le korak, nobena resnična tragedija, le pripravljen je treba biti na novo rast, na boljšega človeka, ki ga otrok v nas želi v sebi. Želimo. Stvari si želimo, da se zgodijo, da bi jih imeli ... ne hočemo!

Danes pa človek hoče. Ob želji postaneš gugalnik za dva ..., ob hotenju postaneš buldožer.

Pomoč pride sama, sodelujmo! Ne pretiravajmo.

Pomoč kot strokovna veščina

Vzemimo le naziv poklica, ki ga zasledujemo; socialni oskrbovalec na domu. Vemo, da gre za pomoč, pa je ne omenjamo v nazivu. Zdaj se nam že sanja zakaj, a ne? Gre za storitev, uslugo, ki si jo uporabnik sam zagotovi. Jasno je, da četudi je sam zaprosil za "pomoč", še vedno odnosa ne sklenemo z razmerjem pomoči potreben – odrešenik. Kadar človek sam pride po pomoč, moramo razumeti semantiko besede pomoč. Gre za po-moč. Človek dejansko pride po moč. Ne pride k nam v naročje postajati nemočen in pomoči potreben, da bomo potem mi skrbeli za njega in ga ujčkali in tolažili kot nebogljenega dojenčka in , da se bomo mi počutili vse blažene, ker, da, kako dobri da smo. Daleč od tega, pride živet! Od nas "zahteva" vse kaj več kot sočutje in jamranje in stokanje v nedogled, niti ne pomilovanja ali kaj podobno nezdravega. Ponavadi potrebuje le iskreno komunikacijo in občutek za situacijo v kateri je. Biti brez dlake na jeziku (to naj bi veljalo za pošteno držo človeka), a brez občutka je vsak jezik brez dlak. Brez dlake na jeziku si lahko le, če se futraš z živili, ki so vsa sijajna in njihov izvor nima nikakršnega pomena, le nevedneži so brez dlake na jeziku. Biti iskren ali brez dlak, sta dve stvari. Govorimo o iskreni komunikaciji, ki zajema sposobnost sprotnega dojemanja napredka oziroma razvoja situacije. O prepoznavanju človeka v svoji celovitosti in enkratnosti, o razumevanju odnosov v kateri njegovo življenje raste (ljudje vselej rastemo, le da tega ne vemo). Gre za preprosto biti človek ob človeku, in če že, pomoč nudimo, ko je slika tako jasna, da je to hkrati pot ven iz nečesa ali naprej ... Redkokdaj pomoč izgleda kot poln kozarec vode, ki ga podajamo žejnemu.

Je pa delo socialnega oskrbovalca na domu posebna sfera pomoči. Dostikrat gre preprosto za "kozarce", a ob tem je morda potrebna še večja zavest o tem kaj pomoč v resnici je. Kako naj rečemo menjavanju plenic, kuhanju kosil, pomoči pri osebni higieni ... drugače kot pomoč. Kje je tu sodelovanje? Povsod. Socialni oskrbovalec mora stremeti k temu, da svoje delo ne dojema kot golo mehansko pomoč z nekaj nasmeški, ki jih podeli po domovih, po sobah. Da začuti čast, ki se notri skriva mora razumeti, kaj je družba, kaj pomeni biti pomoči potreben (in kako je to nelagodno in nehvaležno mesto, ki ti ga je pripisalo življenje), kaj pomeni biti star, mora razumeti, da je Sonce vsak dan rumeno, človek pa ne, da duh v človeku ne pozna let, da se živi le v zdaj, da je vse odprto, da smrt pride, ker smo odživeli svoje življenje, da živimo tudi po trenutkih, da se lahko imamo lepo in radi! Da je vsaka pesem napisana s tišino med besedami. (Porque morrir e natura)

Vedeti mora pa tudi, da je on le človek, ki ve le toliko in to ni niti kapljica v morju tega, kar vemo kot družba. Učiti se mora. Vsak odnos je parter spoznavanja, učenja in sodelovanja, ki preseže statiko parterja in požene čez. Ideje, ki užarijo v iskrenih odnosih je najlažje zasledovati in jim odpirati vse več vrat, vse več življenja spuščati v njih. Ja, učiti se je na srečo treba celo življenje. Nekateri se žal ustavijo pri žigu na potrdilu, naj bo spričevalo, diploma ali pa okrilje kolegov. Tu kot družba škripamo. Spričevalo, ki ga bom prejel na koncu tega tečaja za poklic socialnega oskrbovalca na domu in NPK, ki ga bom za tem opravil sta zgolj nujnosti in v resnici ne nosita nobenih zagotovil o znanju, odgovornosti in odnosu do tega poklica. Naj bi, a zaradi varnosti recimo, da jih ne. Glava je ključ. Tam živiš, tam delaš, ne na papirju. Mnogi papirji obljubljajo preveč; le poglejte si deklaracijo o človekovih pravicah, zakon o preprečevanju korupcije ... (pa nimam nič proti korupciji – le ne razumemo je in ne znamo vpeti v učinkovito delovanje in poslovanje. Poslovanje s papirji in z denarjem je že v naprej kraja in tudi laž, a o tem kdaj drugič). Gre za odgovornost do znanja in sposobnost najširšega razumevanja stvari. Socialni oskrbovalec mora biti čustveno neobremenjena oseba z visokimi miselnimi pragi, veder duh ne škodi, a ta se z razumevanjem sveta odpira sam.

Tehnikalije odnosa uporabnik in oskrbovanec bodo vsekakor podrobneje opisali moji kolegi zato nisem preveč zahajal v zlajnane fraze, o diskretnosti, korektnosti, bognedaj empatiji (tam je polno bučk – kako naj se jaz prestavim v položaj nekoga drugega in to njegovo stanje ponotranjim, začutim kot svoje – lepo vas prosim?.  Lahko ga razumem, dojamem, če se kdo boji razumeti – ker potem vse postane tako hladno; biologija in enoceličarji ... in vsa ta znanost, kje je tu duša? Le kje – v tebi, znanost in razumevanje ni krivo, da nočemo razumeti tudi lepote in dobrote, ki nas naprestano porajata, prerojevata. Razumeti svet je lepo!)

Stvar je načeloma zelo preprosta enkat ko obvaldaš komleksnost odnosov (vsaj do te mere, da znaš biti v odnosu, da veš da zahteva pripravljenost in intuicijo za življenje stvari, za energijo) potem veš, da je vsak odnos odprt proces v katerem ne moraš nič obvladati, le skupaj se da. Le skupaj zmoremo kaj doseči, če smo v odnosu. Le skupaj se je primerno odločiti in skleniti nove poteze. Rekli smo, da je odnos sodelovanje. Poglejte – le skupaj lahko sodelujemo, zato glejmo na naše odnose, kot na najživejši in najplodnejši segment našega življenja. Ne bo nam žal. Le potruditi se moramo, da ne prestopamo mej.

(Seminarska naloga je nalašč plod lastnega razmišljanja in se ne spušča v konkretne napotke, navodila ali pa prepoznavanje splošnih zakonitosti glede te teme – odnos in pomoč uporabniku. Niti se naloga ne ukvarja z sistematičnim predstavljanjem kompleksnosti tega odnosa. Tu ni nobene avtoritete, razen teme same. Ta naloga je bolj esej, razmišljanje o temi. Moj namen je bil pokazati širino polja v katerem ima vsak od nas polno nastavkov za kompleksnejše razumevanje pretoka življenskih sil in energij. Želel sem pokazati tudi na optimizem, ki ga lahko odkrijemo v svobodnih odnosih in za katerega smatram, da oskrbovalcu in oskrbovancu na domu vsekakor ne škodi)

*viri in literatura /

Če se zdi moje razmišljanje prestrogo, temačno in neoptimistično bom zaključil s pesmico:

Megalit

sonce vedno narišem preprosto,

krog  s črticami radialno

zunaj  (brez dotikov),

 tako kot vsi,

šele, če obvisim na telefonu

ali pa  dolgočasnem predavanju

začnem dodajati razne vzorčke -

ponavadi začnem s trikotnički

potem jih obdajam s pikicami

potem vijugam in ustvarjam razne

interference, ki jih šrafiram

barvam, ali pa pustim prazne

in na koncu nekaterim dodam

pikico, nekam v sredino

 dostikrat narišem list

in še en list in  cvet

ki je vedno podoben marjetici

rad rišem kapljice in snežinke

včasih me zanese

in začnem z arhitekturo,

raznorazne perspektive

tlorise  risbe konstrukcij

osnovnih likov

ampak, če me le kaj ne prekine

vedno narišem

tudi drevo

in tla in korenine

proti

koncu pogovora

oziroma predavanja

na vrh spet narišem sonce

tri!