Podobe sveta držim

v mehki freski

kot oklep na katerega se lepi kost

v lobanji poganjaš fosfor

harem si

tvoja koža

je vezenina

steklena krogla

se prime z rokama

in prekrije z dlanema

ko je sredica izdolbena

in v njej zaplava riba

 poiščeš morje

da jo spustiš

si posvečen

zaupaš?

vsem bogovom

...

na robu pomola

 obstaneš

tvoja obleka je trda

bela kot skale

veter jo lomi   iz nje

napenja zvoke jadra

tvoje telo ne gre v podzemlje

ozek si

v svoji želji

  na eni oddaljenosti

je sonce veliko

kot riba

na drugi

kot krogla

...

kdo jo bo razbil

ne veš kdo je koga vprašal

ti morje ali

morje tebe

hrbet ti naježi

po sredini -

kot kobilico