vsako jutro se skotiš

(s semeni,  in ta

bi lahko vzklila, pomisliš)

čez besede  greš

 do pesmi

  v tišine znotraj

v očeh se razteza

daljnogled (teleskop)

ki je izdolben  v

noči iz leve in desne polovice

ujete globine v tebi

(v snopu)

rumena pega pada  na zatilnici

lobanjska kupola

ravno pristaja, ko

prvič razmakneš veke

(sto osemdeset stopinj

 v eno in drugo stran)

slikaš

poslušaš

vodéno jutro

zrak se gosti

 s ptičjim ščebetom

 svetlobo lomi

v zrklu

 kot mrest  (vsaka beseda,

 vsak zvok)

poči

 tekočina zalije špranje

 in prišije nebo

(zdaj odmeva)

s trepalnicami

(tiho) pomagaš soncu

lebdeti (v sebi)