sedlo je najina metafora

ampak jaz nisem

 džokej, ne konjerejec,

še manj konjederec,

veterinar, podkovač  ali pa

jahač kar tako (le prebrisan)

noben konj, mula niti

hlev sploh ni moj

-

na skrivaj prihajam

v tišini

brez biča, stremen ...

nalahko

(da kdo česa ne opazi)

napravljen sem golo

kot noči,

v katerih izginjava  prozorna,

 s steklom besed med nama

 narediva zastor (prizmo)

sedlo puščam viseti

(na pregradi)

tako govori, da je

vse na svojem mestu

(in nič drugače -

prej sem prihajal s kolesom

brez sedeža

 ampak se ni obneslo -

zdaj pridem le z metlico,

da zabrišem sledi v prašnih

tleh, ki jih narediva

sem in tja

okoli hleva)

preden se od-lepiva,

 z grivama  skupaj

 spleteva uzdo

vse se zgodi

kot da sva pesem -

le (tvoje) besede

na (mojem) listu, ki

obstanejo  (medtem

ko naju ni

več tu)