/ izvleček iz mojih spominov na slovensko osamosvojitev  / 

UVOD – PREDGOVOR 

Vsak posameznik, ki je tako ali drugače sodeloval pri naši  osamosvojitvi, si to obdobje in svoje mesto v tem času predstavlja in vidi v  svoji luči. Gotovo ne bo nikoli izpovedana ali napisana enotna  resnica. Vsak ima pravico do svoje. 

Tudi sam lahko izpovem le svojo resnico, svoje poglede, občutke,  spoznanja v okviru svojih nalog, ki sem jih opravljal. 

Ponosen sem na to,da sem aktivno sodeloval pri naši  osamosvojitvi, vendar silno razočaran, kar se je dogajalo že takrat, še bolj pa,  kaj smo v obdobju po tem naredili z našo lepo državo. 

»Bojmo se politikov kot je Janša!«  in »Če bi prebivalci Ljubljane z okolico in Vrhnike vedeli, kaj je želel Janša storiti z njihovimi mesti v času osamosvojitve, v teh mestih  vsekakor ne bi bil dobrodošel !« 

Ta dva stavka sem izrekel pred enaindvajsetimi leti svojim  najbližjim, ko sem se po osamosvojitveni vojni vrnil iz TO. Debelo in začudeno  so me gledali. »Kaj ti je, da nam to pripoveduješ. Janša si tega vendar ne  zasluži.« 

Ko sem jim povedal svoje izkušnje in spoznanja, so me nekako  razumeli. Da, minilo je enaindvajset let in jaz sem bil tiho.  Marsikdo mi to lahko očita. Razloga sta dva. Po eni strani so me  prosili moji najbližji naj tega ne objavim, ker, da bomo imeli  težave.  Po drugi strani nisem  želel omadeževati slovenske osamosvojitve v veri, da bo Slovenija šla po poti,  ki smo si jo v tistem času iskreno želeli. To naj bi bilo svetlo obdobje naše  samobitnosti. Prizadeval sem si vse dogodke tistega časa pozabiti. Nikakor mi to  ni uspelo. Iz leta v leto sem se počutil slabše, saj se je naša država vse bolj  oddaljevala od naših želja in vizije, ki smo   jo pričakovali. Ob  sedanjem trenutku političnega in družbenega življenja, ob vladi, ki v temeljih  želi spremeniti zgodovino našega naroda, ko se pojavljajo in postavljajo samo  določeni ''osamosvojitelji'', ne morem več, da ne bi povedal tudi svoje  resnice. 

Bil sem poveljnik Odreda TO Litija. Mislim, da je bil moj odred  ena največjih enot, ki so bile vpoklicane že pred osamosvojitveno vojno. Poleg  osnovne sestave odreda, so nam dodali še vod Predilnice Litija in vod iz Hotiča.  Vse skupaj sem poveljeval 420-im pripadnikom TO. 

Izpuščeno…. 

Dobili smo nalogo, blokirati kasarno Bratstvo in enotnost v  Mostah iz položajev Novo Polje – Zadobrova. Na drugi strani iz področja BTS je  kasarno blokiral ljubljanski bataljon pod poveljstvom Borak Nevena. Njihov  bataljon je štel cca. 150 teritorjalcev. 

Izpuščeno… 

Pravo presenečenje je sledilo na nedeljo 30. junija 1991. V  dopoldanskih urah sem bil poklican na poveljstvo Pokrajinskega štaba TO  Ljubljana, na Mačkovo. Z  Borakom  sva odšla skupaj. Nisva vedela za kaj gre. Tam smo bili zbrani vsi poveljniki  večjih enot v okviru PŠ Ljubljana. Večino sem prvič videl in spoznal.  Nagovoril nas je poveljnik PŠ Miha Butara in po čudnem uvodu  vendarle spregovoril, da bo prišlo do zamenjave na njegovem mestu, ker bo on  premeščen na nove dolžnosti. Čeprav se dotlej z Butaro osebno nisva  poznala, sem ga v razmeroma kratkem obdobju sodelovanja, ocenil kot zelo  sposobnega, odločnega, neposrednega poveljnika, ki je razumel in poslušal tudi  naše težave in svoje odločitve človeško in trezno argumentiral, čeprav je imel  možnost ukazovanja brez ugovora. V tistem trenutku sem naivno verjel, da bo na  drugem položaju, zaradi svojih lastnosti, bolj potreben. Predstavil  nam je novega poveljnika. To je postal p.p. Janez Lesjak iz Grosuplja. Z njim  sem se poznal že zelo dolgo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem bil  načelnik štaba brigade, ki so jo sestavljali bataljoni iz Trebnja, Grosuplja in  Litije. Takrat je bil v mojem štabu zadolžen za obveščevalno dejavnost. Čeprav  morda v tistem trenutku ni bilo tako pomembno, sva bila na »ti«. Čestital sem mu na imenovanje in zaželel uspešno poveljevanje. 

 Ko sem se vračal v  odred, pa so me vendarle pričeli spremljati čudni občutki in pomisleki.  Zamenjati poveljnika, zadolženega za poveljevanje preko šestdesetim enotam  različnih velikosti v času, ko so bile vojne aktivnosti nekje na vrhuncu, je  bilo po mojem mnenju nesmiselno. Da dobi novi poveljnik »sliko« o številu svojih  enot, njihovi razporeditvi in nalogah, ni zadosti dan ali dva. Položaj pa se je  spreminjal iz ure v uro. Nekaj pri vsem tem ni bilo logično. O dejstvu, da sta  Lesjak in Janša oba iz Grosuplja in se verjetno poznata, nisem razmišljal.  Sprijaznil sem se z mislijo »Kar je, tu je.« 

Dogodki, ki so sledili pa so mojo dilemo kmalu razjasnili.  V poznih večernih urah 1. junija (okrog 22h) me je po telefonu  poklical poveljnik litijskega bataljona, ki je bil po mobilizaciji že razporejen  na Hrušico v Ljubljani. » Avgust poslušaj. Dobil sem ukaz, da  napademo kasarno na Metelkovi.« » Kdaj?« » Danes  ponoči.« » Ste se kaj pripravljali na to? « » Kje pa,  sporočili so mi samo ukaz.« Še sam ne vem, kje se mi je utrnila  misel. Vedel sem, da je njihov bataljon na vajah deloval v okviru partizanske  divizije  JNA iz  Postojne. 

Vprašal sem ga: » Kakšne uniforme nosite?« »  Uniforme JNA s partizanko na glavi«, mi je odvrnil. » Saj vas bodo  napadle enote naše TO!« » Kaj naj naredim?« » Ali imaš  telefaks?« » Imam.« » Pokliči nazaj na poveljstvo, naj  ti pošljejo pisni ukaz po faksu.« Pisnega ukaza ni nikoli dobil.  Tudi sam nisem nikoli dobil nikakršnega pisnega ukaza. Dokler so bili ukazi  logični, smiselni, tega nisem niti terjal. Vendar se je že naslednji dan  02.07.1991 ta logika obrnila na glavo. 

Bil sem na obhodu svojih enot. Po vrnitvi v poveljstvo ob  približno 14h ali 15h, mi je pisar poveljstva dejal. » Komandant,  po telefonu smo dobili čuden ukaz.« » Kakšen?«, sem ga  vprašal. » Takoj ukrepajte po predhodnem ukazu!« Pogledala sva v dnevnik, kjer smo beležili ukaze in ostala dogajanja. Zadnji  ukaz, ki smo ga dobili je bil: »Aktivna obramba v primeru izpada enot JNA iz  kasarne.« 

Ukaz ni bil smiseln, nekaj tu ni v redu. Po telefonu sem poklical  Boraka. »Neven, dobil sem čuden ukaz. Ali ti kaj veš o tem?« 

» Seveda vem. Zahtevajo, da napademo kasarno!« 

» Kaj? Ali so čisto ponoreli ?« 

» Se strinjam s teboj, vendar terjajo izvršitev  ukaza.« 

» Neven, počakaj, pridem k tebi!« 

Vse te stavke in kar je sledilo v naslednji uri sem  podoživljal sto in stokrat. 

S šoferjem sva se odpeljala v BTC, kjer je bilo poveljstvo  ljubljanskega bataljona. 

Z Borakom sva se pogovarjala o položaju, v katerem smo se znašli  ob tem, politično zgrešenem in vojaško strokovno,   popolnoma norem ukazu.   

» Neven, veš da kasarne ne moremo zavzeti.« 

» Vem. Sam sem sicer proti, vendar sem se posvetoval z ostalimi  člani svojega poveljstva. Nekateri bi napadli.« 

» Seveda, vi imate vsaj kritje v objektih BTC, jaz pa naj pošljem  svoje po »brisanem« prostoru direktno pred njihove topove. Pa še civilno  prebivalstvo je na svojih domovih. V kasarni veš, da so nedolžni fantje, tudi  mnogo Slovencev. Jaz tega ukaza ne bom izpolnil.« 

V sosednji sobi je zazvonil telefon. Vezist je prišel k nama in  dejal: 

» Kliče poveljnik PŠ Lesjak!« 

Borak je odšel k telefonu. Slišal sem povišane tone oz prepir med  njim in Lesjakom, o nesmiselnosti napada. Med »pogovorom« ga je Lesjak očitno  vprašal, če ve kje sem jaz. 

» Tukaj, pri meni.« 

Poklical me je: » Lesjak  želi govoriti s teboj.« 

Verjetno zaradi tega, ker sva se dolgo poznala in bila na »ti«,  morda tudi zaradi položaja v katerem se je znašel, je govoril bolj odkrito, kot  bi smel. 

» Janez, kaj želiš?« 

» Avgust, ali boste že napadli kasarno, ali  kaj?« 

» Ali ste čisto znoreli, Janez! Kje imaš  glavo?« 

» Kaj pa naj naredim, če mi Janša vseskozi visi za  vratom.« 

» Kaj pa ima Janša s teboj? Pošlji ga nekam! Kje pa imaš  Slaparja? Ali predsedstvo ve za ta nori ukaz?« 

» Tega ne vem, ampak Janša me kliče vsakih deset minut in  zahteva napad!« 

» Janez, se ti sploh zavedaš v kaj nas  pošiljaš?« 

» Tistih nekaj »mandeljcev« boste pa že  obvladali!« 

» Civili so po domovih! Najprej izvedite evakuacijo! Če se bo  začelo bo letelo po Novem Polju, Zadobrovi, Črnučah, Zalogu, Trzinu do Domžal,  pa Fužine, Nove Jarše, center Ljubljane. 

»Janez,  ukaza za napad na  kasarno ne bom izdal, z menoj pa naredite kar hočete! Gotovo ne bom pustil pol  Litije na tem polju!« 


Končala sva pogovor. 

Z Borakom sva ob slabi  volji še govorila. Seveda sva vedela tudi za pogovore na Brionih, ki naj bi  nekako rešili zapleten položaj v katerem sta se znašli tako Slovenija kot  preostanek Jugoslavije. 

Še enkrat je zazvonil telefon. Zopet poveljnik  Lesjak! 

Borak: » Avgust pojdi ti, se bolje poznata.« 

» Janez, prosim?« 

» Avgust, srečo imamo! Verjetno bo prišlo do premirja, vendar  bodite vseeno v pripravljenosti.« 

» Janez, jaz sem ti svojo odločitev povedal.« 


Ko sva se s šoferjem peljala nazaj v odred, sem o vsem dogajanju  globoko razmišljal. V eni uri se mi je sesula podoba Janeza Janše. Čeprav je  enkrat že izdajal, sem mu to pri sebi odpustil. Da pa mu je malo mar za  slovenski narod, da mu niso pomembne nesmiselne žrtve samo zaradi lastne  promocije, tega nisem mogel sprejeti. » Očitno se gre privatno vojno iz varnega  Cankarjevega doma in ob tem izigrava organe, ki so za vojaške operacije  zadolženi, tudi predsedstvo. Ali je bil zato zamenjan poveljnik PŠ Miha Butara,  ker se je upiral njegovi igri.« Vse bolj sem verjel, da je tudi imenovanje  Janeza Lesjaka, Janševa igra, da bi dobil na pomembnem mestu   svojega slugo s katerim bo  neposredno izvajal svoje bolne, militantne zamisli.« Ali se je Lesjak sploh  zavedal, da je orodje v njegovih rokah?« 

Ta Janša mora biti bolnik, da mu je vseeno če bi se spopadli  očetje in sinovi ali bratje z brati. Tudi drugi vojaki v kasarni, razen verjetno  oficirjev, niso vedeli, kaj se pravzaprav dogaja. Že njegova nova uniforma s št.  »1«, ni obrambnemu ministru pristajala. Kazala je na njegovo silno željo po moči  in pomembnosti. 


Ko sem se vrnil v enoto, sem sklical častniški zbor in jim  povedal za ukaz, ki naj bi ga izpolnili. Ker so moji častniki poznali ognjeno  moč kasarne, so bili osupli.« Kaj se gredo na PŠ?«   Najbolj je protestiral najstarejši  pripadnik odreda, žal že preminuli doktor iz Litije, ki je vodil sanitetno  enoto. Dobro se je zavedal, kaj bi izvršitev ukaza pomenila. Pojasnil sem jim,  da sem izvršitev ukaza že zavrnil. Podprli so mojo odločitev. Bilo mi je v  veliko uteho, zavedajoč se, da sem zavrnil ukaz nadrejenega poveljstva in bodo  posledice gotovo sledile. Na to ni bilo potrebno dolgo čakati. 

Pozno zvečer sem dobil poziv, da se morava s poveljnikom  ljubljanskega bataljona Borakom takoj zglasiti na poveljstvu PŠ pri poveljniku  Janezu Lesjaku. Takrat sem bil prepričan, da me bodo zaprli. 

Poslovil sem se od članov poveljstva in jih prosil naj obvestijo  ženo, kaj se je zgodilo. Vendar je moj namestnik Andrej zahteval, da gre z  menoj. Prosil sem ga naj ostane v enoti, saj ima vse zaupanje podrejenih.   

» Nekdo mora voditi odred naprej.« 

Vztrajal je : » Če sva se doslej vedno skupaj odločala, te sedaj  ne bom zapustil.« 

Odpeljala sva se. Dobili smo se z Borakom in prispeli na Mačkovo.  Posedli so nas v neko pisarno, kjer smo čakali. Po nekaj minutah je vstopil  Lesjak. Že na vratih je začel z žaljivkami : da smo usranci, izdajalci, da  nimamo j…,da je to upor, da ne ve zakaj smo sploh tam, Najprej je vzrojil Borak,  da si ne dovoli takega žaljenja, da se dobro zaveda, zakaj je tu, da pa je proti  norim ukazom! Besno je vrgel kapo po mizi. Ker je Lesjak še kar nadaljeval z  žalitvami, se je jezno oglasil moj namestnik Andrej. Takšnega žaljenja ne bo  poslušal. V odred se je vključil kot prostovoljec kljub temu, da zaradi  invalidne noge ni bil vključen v enote TO. S seboj je pripeljal tudi sina, ki še  tudi ni bil razporejen v TO. Ker je Lesjak še kar nadaljeval, sem ga še enkrat  vprašal, če ve kam nas je poslal. Zopet je ponovil o » tistih nekaj mandeljcih v  kasarni.« 


Iz vojaške torbe sem izvlekel načrt obrambe in oborožitve  kasarne, ki smo si ga izdelali. 

» Poglej, Janez!« 

V kasarni je 450 vojakov,  od tega 110 slovenskih fantov, pa tudi ostali ne vedo kaj se zunaj  dogaja. 

Znotraj žične ograde so na vsakih nekaj metrov,   vkopani za stoječi položaj, z  avtomatskim ali polavtomatskim orožjem. Vsak ima pri sebi po dva zaboja ročnih  bomb. 

Na SV kasarne, v naši smeri proti   Novemu Polju in Zadobrovi imajo postavljeni dve  bateriji trocevnih protiletalskih topov, vkopanih za dejstvo po terenu. To je 36  cevi z granatami 20 mm. Veš da ne pridemo do pol polja. 

Štirje topovi večjega kalibra so usmerjeni v civilne zgradbe v  Fužinah in Novih Jaršah. 

Devet ali deset tankov je razporejenih znotraj kasarne za dejstvo  v katerikoli smeri, od kjer bi bili napadeni. 

Posebna nevarnost pa je pretila zaradi raket » zemlja – zrak «,  ki naj bi, ob nizki elevaciji, imele minimalni domet približno   4 km, torej ravno za center  Ljubljane. 

Pa še JNA bi imela dober vzrok za letalske  napade. 

Mi pa imamo samo pehotno oborožitev.«

Vzel  je načrt  kasarne v roke, ga gledal še kakšnih petnajst, dvajset sekund in vznejevoljen  dejal : 

» Avgust, pa kdo me '' zdej  zajebava'' ? Ti ali moji ? « 

» Janez, preveri. « 

S tem se je naš razgovor ali zagovor končal. Brez  sankcij. 

Janez Lesjak, v svoji knjigi '' NA ROBU'', opisuje ves ta slučaj  zavrnitve ukaza kot UPOR Boraka in mene. Lažno navaja, da sva prišla k njemu  moledovat in ga prepričevat o nesmiselnosti napada. Nikoli !!   Že pred tem sva mu jasno povedala,  da ukaza ne bova izpolnila, z vsemi posledicami za naju. 

 

Kdorkoli lahko oceni moje ravnanje tako ali drugače. Še vedno mi  ni žal svojih odločitev in sem ponosen, da se je odred, brez žrtev, vrnil v  Litijo, oziroma domov. 


Izpuščeno… 

                                                                                                                  Avgust Cvetežar