Objavljeno Apr 03, 2014
Včeraj, ko sem delala, sem se globoko zamislila... Nad sabo in nad človeštvom na splošno. Zgodilo se je tako, da mi je prijateljica rekla, če sem kaj pila. Ne, nisem... Ko padem v delo, pozabim piti in jesti. Popolnoma pozabim nase in delam... Čez nekaj časa se začnem slabo počutiti in ne vem zakaj... Dokler ne ugotovim, da so vsi simptomi, ki jih doživljam, znaki dehidracije in hipoglikemije. Po domače povedano - telo rabi pijačo in hrano. In ker sem ga popolnoma zanemarila, se začne "oglašati" in zahteva tisto minimalno, kar mu pripada.
Spomnila sem se tudi, kako sva se zadnjič s prijateljico pogovarjali o kirurgih in kako izgleda delo kirurga, ki operira na pacientu tudi po nekaj ur. In kakšne posledice na telesu in zdravju nastanejo s časom...
Tok misli je brzel dalje... Ena misel je vodila k drugi... Kot plaz, ki se usuje in sproža vedno nove plazove... Sledila sem vzorcu, ki so ga tkale misli... Vozelj za vozljičkom, nit za nitjo... Dokler nisem prišla na sam začetek...
Vse se začne tam nekje... Pred davnimi časi... Takrat, ko prijokamo na svet. Jok je naše sredstvo, preko katerega komuniciramo z okolico, ko nekaj potrebujemo. Ko pridemo na svet smo majhni, goli in nemočni. Za svoj obstoj, za golo preživetje, potrebujemo nekoga. Potrebujemo skrb, ljubezen, hrano in zavetje.
Veliko mater se ne odziva na dojenčkov jok. Da se dojenček ne "razvadi". Vsaj tako so včasih učili mlade matere. Dandanes opažam, da se ta "zastarela" praksa marsikje ne uporablja več in da so matere pozorne in se takoj odzovejo klicu dojenčka, da jok dostikrat niti ni potreben. Saj dojenček v svojem jeziku sporoča, kaj potrebuje. In jokati prične šele, ko ni razumljen in resnično potrebuje pozornost okolice. In ko na ves glas joka, se sprašujemo, kaj potrebuje. Ko zadovoljimo to potrebo, se umiri in je zadovoljen in srečen. Če ga pustimo dolgo jokati, ga je težje pomiriti tudi, ko smo že zadovoljili potrebo, zaradi katere je začel jokati.
Otroci, katere so matere pustile dolgo jokati, se naučijo, da ni nujno, da so njihove potrebe zadovoljene. Potem se v življenju dostikrat zgodba odvije tako, da so starši zelo zaposleni, nimajo časa niti zase, so utrujeni... In otroci so prepuščeni sami sebi... Vzgojiteljice v vrtcih dostikrat nimajo posluha za otroke... Otroci so dostikrat soočeni s krivico... In ko poskušajo pojasniti, kaj je bilo v resnici, jih nihče ne upošteva... Vse to se nadaljuje naprej skozi osnovno in srednjo šolo... Otrok zraste v najstnika... Kot najstnik prične iskati ljubezen in zadovoljitev potreb v drugih ljudeh... Tisti, ki ni dobil dovolj ljubezni v družini, je ponavadi ne najde niti drugje. Ker je nima v sebi. Ker nima zares rad samega sebe, ker se tega ni nikoli naučil... Ampak to je že tema za drugič...
Svojo intuicijo in svoj notranji glas, ki nam pravi, kaj potrebujemo, se naučimo zatirati skozi nekaj prav preprostih in zelo "normalnih" "ritualov". Ste kdaj opazovali majhnega dojenčka? Kdaj se prehranjuje dojenček? Babice v porodnišnicah mlade matere velikokrat silijo v urnik dojenja. In potem dojenčka zbujajo na dve uri in ga prisilno hranijo... Določeni dojenčki sami zahtevajo hrano na dve uri, drugi pa prespijo celo noč. In če dojenček normalno prirašča - naj se prehranjuje, ko ima potrebo po hrani. Podobno je pri otrocih. "Mami, lačen sem!" pride otrok do mame. In mama mu reče, da je kosilo šele čez 3 ure in da naj potrpi. Tako se učimo, kako se "potrpi". Je se takrat in takrat... Ne, ko nam telo to reče, temveč takrat, ko to reče avtoriteta, ki je v tem primeru mati. In ko otrok ni lačen med kosilom... Ga starši velikokrat prisilijo, da mora kosilo vseeno pojesti. Ali še ena zelo pogosta - pojesti je potrebno VSE, kar je na krožniku.
Otroci rastejo in postanejo odrasli ljudje... Nekateri gredo študirat in med študijem skoraj ni človeka, ki ne bi zlorabljal svojega telesa s premalo spanja, intenzivnimi dnevi in nočmi učenja, ob kavi ali kakem drugem poživilu, s slabo hrano... Potem pa služba. Kjer so določene službe še posebej nagnjene k temu, da je zadovoljevanje osnovnih telesnih funkcij zelo okrnjeno. Delavnik brez hrane in pijače... Še za wc je včasih težko najti čas.
Sama lahko najbolj opišem, kako se to pozna osebam, ki delajo v zdravstvu in veterini. Ko je nujni primer, se boriš za življenje. Takrat pozabiš da si žejen, lačen, utrujen, ali da moraš na wc. Skozi leta se tako naučiš popolnoma utišati potrebe svojega telesa. Ne občutiš več ne žeje in ne lakote... Telo ti to javi šele, ko si šel preko vseh meja... In na telesu se to začne poznati... Najprej so kakšni čudni simptomi... Morda sindrom... Kasneje pa kakšna kronična bolezen... In če telo dovolj zlorabljamo - rak.
Da nasilnega prestavljanja ure dvakrat letno in resetiranje naravnega bioritma rajši niti ne omenjam... Ker bi se dalo o tem preveč napisati.
Od prvega dne, ko prijokamo na ta svet, se učimo, kako čimbolj utišati tisti glas v nas, ki nas ohranja pri življenju. Tisti samoohranitveni nagon, ki smo ga dobili v dar v zibelki človeštva. Ki je skozi tisočletja skrbel, da nismo izumrli.
Sedaj se ga že nekaj časa trudimo izkoreniniti, iztrgati, poteptati in utišati. Kajti "nagoni" so nekaj živalskega. Nekaj slabega... Nekaj, kar ni "civilizirano" in ni primerno. Nagon imajo samo še "divjaki", tista plemena, tam nekje Bogu za hrbtom, ki ne vedo kaj je civilizacija in moderen svet. Ker v modernem svetu meščanov in na splošno civiliziranih in uglajenih ljudi, nagoni ne obstajajo. Pika!
Kaj pa vi mislite o temu? Je naš samoohranitveni nagon res nekaj slabega? Je glas, ki nas vodi in nam pravi, kaj je dobro za NAS, res slab? Se je bolje držati navodil zdravnikov, prehranskih in drugih na desetine strokovnjakov, ki predpisujejo, kaj je dobro in zdravo, ter kaj ni (s tem da se vsak drug dan pojavi nova "muha enodnevnica", ki je edina pravilna in zdrava, ter izpodbija vse prejšnje raziskave)...
Ali je bolje poslušati SVOJ notranji glas. Ki pravi, kaj je dobro za vas. Ne za druge, ampak samo in le za vas.
Torej - komu boste prisluhnili? Kaj pravite? Ste sploh še sposobni slišati svoj notranji glas?
Ne skušajte utišati svojega notranjega glasu. Vaš notranji glas je vaše bistvo.
Ne dovolite da hrup tujih mnenj utiša vaš notranji glas. In najpomembneje - imejte dovolj poguma, da sledite srcu in intuiciji. Ta dva nekako že ves čas vesta, kaj si resnično želite postati. Vse drugo je postranskega pomena.
Začel sem misijo, da najdem svojo Resnico, ker sem zaupal Notranjamu Glasu.
Prisluhnite notranjemu glasu.
Svojo intuicijo morate uriti. Zaupati morate tistemu nežnemu glasku v vas, ki vam točno pove, kaj morate reči in kako se morate odločiti.
Utišajte misli iz okolice in prisluhnite vašemu notranjemu glasu, ki vam vsak dan šepeta, kateri korak morate narediti, da izpolnite svoje življenjsko poslanstvo.
Apr 03, 2014