Članek
Medicina v primežu
Objavljeno Feb 03, 2014

Vse bolj se odmikamo od starega rekla medicine, da je bolje preprečevati, kakor pa zdraviti.

Danes je bolezen tisto, kar šteje (denarce), ne pa zdravje. Kje so že časi tradicionalne kitajske medicine, ko je bil vaški zdravnik plačan po številu zdravih ljudi v svojem okolišu, ne pa po številu obolelih. Danes nimamo več »hiš zdravja«, pač pa bolnice, ne vodijo jih več zdravniki, pač pa menedžerji, ki budno pazijo, da so postelje nenehno polno zasedene. Delujejo kot direktorji hotelov. Ležalna doba v bolnicah je odmerjena glede na priliv ležečih. Če je pritisk pacientov prevelik, se ležalna doba skrajša, ob manjšem prilivu pa lahko bolniki dlje časa poležavajo. Skratka zgleda kot da zdravstveni sistem deluje na reprodukciji bolezni, ne pa na produkciji zdravja. Temu primerno je tudi zapostavljena preventiva. Danes je v ospredju dogajanja high-tech diagnostika, ki operira s pregrešno dragimi aparaturami in bleščeča terapija, ki svoj vrh dosega v urgentni kirurgiji. Med zdravnika in bolnika se je navlekla silna tehnološka oprema, zaradi katere sta izgubila medsebojni človeški stik. Danes povprečen zdravnik, specializiran po pravilih stroke, ni več sposoben celovite diagnostike, ker to parcialno po posameznih parametrih opravlja zapletena elektronika. Stari dobri družinski zdravnik izumira, z njim pa izumira tudi celovita psihosocialna obravnava posameznih bolnikov. Ob tem se pozablja, da ni vsak človek pacient, pač pa je vsak pacient predvsem človek. Ubogi sodobni človek izgubo osebnega stika s svojim zdravnikom poskuša nadomestiti z mitom o čudežni tabletki. Odmaknjeni »Medecine-man« v beli halji je sedaj nadomeščen z »medecino« zapakirano v škatlico, ki nosi ime farmacevtske korporacije. Zdravila vse bolj pridobivajo značaj amuleta, ki odvrača vse zlo. S tem pa znanost in magija postajata vse bolj očitni dvojčici, kar sta po svojem izvoru od nekdaj tudi bili.

V ta locus minoris resistentiae sodobne medicine, skozi to njeno šibko točko pa je vstopila farmacevtska industrija. Njene obljube so tolažilne in vzbujajo silno upanje vsem obolelim in tistim, ki se boje bolezni. Na propagandnih praporih farmacevtskih korporacij lahko beremo: »Zavezani bolnikom«, »Kje so bolniki na prvem mestu« ali »Znanost za boljše življenje« in »Vaša želja, naše zdravilo«. Ljudje to berejo in verjamejo. Vendar ne verjamejo vsi in ne verjamejo vse in vsem. V javnost vse bolj prihajajo presenetljive in pretresljive resnice o kriminalnem obnašanju farmacevtskih korporacij. O njih govore zgodbe zdravnikov in medicinskih sester, zgodbe prevaranih bolnikov in sodbe sodišč, ki so stopila na prste tem prevarantom in uzurpatorjem moči nad življenjem in smrtjo. Poglejmo si le slednje, torej sodbe sodišč: medsebojni dogovori o cenah, goljufivo manipuliranje s cenami na račun javnih zdravstvenih zavarovanj, preprečevanja vstopa na trg cenenim generičnim zdravilom, oglaševanje zdravljenja bolezni za katero zdravilo ni pridobilo odobrene uporabe, prikrivanje stranskih učinkov, ki so lahko tudi smrtonosni, pretiravanja o učinkovitosti zdravil, ki naj bi bila boljša od konkurenčnih ter podkupovanje zdravnikov in davčne utaje. Skratka obširen kriminalen dosje, vreden temeljite obravnave in sankcioniranja. V ta dosje lahko dodamo še dodatne nečednosti, ki temelje na oderuških cenah, ki prispevajo k ustvarjanju sanjskih dobičkov (dosegajo tudi 40% vrednosti prometa), ob tem, da povprečna obdavčitev korporacij znaša le 2,5%. Vse te ugodnosti so si korporacije prigrabile z lažmi, prevarami in podkupninami. Recimo laži, da večino denarja vlagajo v raziskave, čeprav ga večino v trženje ali pa realizacijo načela »Me-too«, po katerem konkurenca hitro pošlje na trg kemično rahlo spremenjeno svojo različico zdravila, do nagovarjanja zdravnikov, da zdravilo uporabijo »Off label-use«, torej izven dovoljenih indikacij uporabe, do trika »Line-extension«, pri katerem si s prevaro podaljšajo patentno pravico. Ta je v samem žarišču trženja korporacij.


				vir slike: www.telegraph.co.uk

Patentni rok za posamezno zdravilo je namreč omejen na dvajset let. Toda patentna ura se ne začne odštevati v trenutku, ko je zdravilo odobreno, pač pa v trenutku, ko podjetje patent prijavi – od tega trenutka do odobritve mine večinoma deset do dvanajst let. Tako ostane proizvajalcu samo osem do deset let, v katerih lahko zdravilo trži po poljubno visoki ceni. Potem mu zagrozi konkurenca s poceni generičnimi zdravili in visokih dobičkov je konec.

Toda našel se je človek, ki je premogel dovolj poguma, da je vstopil v ta svet svečenikov moči, ki razmejuje življenje od smrti. Avtor pričujoče knjige, novinar Hans Weiss, se je prelevil v mnogolično osebo, prevzel je vloge tako farmacevtskega zastopnika, kot udeleženca zdravniških kongresov, tako akviziterja za pridobivanje poskusnih bolnikov - človeških poskusnih kuncev za klinične raziskave učinkovitosti zdravil, kot tudi agenta za servisiranje obširnih baz podatkov, ki jih potrebuje farmacija. Spustil se je v brezno in obenem v samo jedro metod farmacevtskih korporacij, ki temelje na prevarah, lažeh in podkupovanjih. Med svojim tveganim potovanjem je spoznal nepodkupljive zdravnike in take lahko kupljive, spoznaval je načine s katerimi farmacija ustvarja nova obolenja ali pa po svoji tržnih zamislih kreira nove bolnike, kako pogosto prodaja zgolj zdravljenje simptomov, ne pa tudi samega obolenja, kako uporablja pri svojem delu militantni besednjak in prakticira brezobzirno ravnanje. Povedal in zapisal je resnico, ki boli. Boli tiste, ki smo verjeli v poštenost farmacije in tiste, ki smo verjeli v neodvisnost medicine in visoko humanega poslanstva zdravnikov.

In prav zdravniki ljudem danes predstavljajo zadnje upanje v odrešitev in nujno reafirmacijo svojega že davno zapisanega in zapriseženega poslanstva – Primum non nocere (Prvo je, ne škodovati). Sedanje stanje v svetu avtor knjige slikovito opiše:

Neka slika, ki je bila prikazana na eni od številnih predstavitev Power Point, se mi je še posebno vtisnila v spomin. Dudley Ferguson, vodja angleškega farmacevtskega podjetja Astellas, je občinstvu predstavil Georga W. Busha, ki ga spremljata dva ameriška častnika. Ameriški predsednik napeto gleda skozi daljnogled, da bi vzbudil vtis: »Pričakujejo nas veliki izzivi. Poglejmo v prihodnost!« Ferguson je izbral to fotografijo z zlobno nakano, ker je jasno videti, da veliki državnik Bush z daljnogleda sploh ni snel zaščitnih pokrovov. Torej strmi v temo in se dela, kot da bi mu bilo vse jasno.

To ni podoba farmacije, ko si jo je morda zamislil direktor Astellasa, pač pa sijajna podoba sodobne medicine, ki ji je farmacija nadela zaščitne pokrove. Medicine, ki je prepričana, da gleda, v bistvu pa ne vidi velikih izzivov, ki jo čakajo v prihodnosti. In prvi izziv, ki čaka medicino je, da razdre incestoidno zvezo s farmacijo. Da pa bi jo lahko razdrla, je najprej potrebno spoznati, kako je sploh do nje prišlo.

V 19. stoletju je biologija doživela revolucionaren napredek v teoriji evolucije, mikrobiologiji in teoriji celice. Predvsem razvoj mikrobiologije (Robert Koch, Louis Pasteur) in celularna teorija s celularno patologijo Rudolfa Virchowa sta težišče dela prenesli na mikro nivo, torej od celote k sestavnim delom. Ta pomik sta pospešili še embriologija in razkriti zakoni dednosti. Pogled znanstvenikov se je zreduciral od osebka in celice na molekularno raven, na gene, na metabolizem in biokemične reakcije. Molekularna biologija je zavzela osrednje mesto znanosti o življenju in tej usmeritvi je sledila tudi znanstvena osnova medicine. Rodil se je biomedicinski model, ki je postal temelj medicinskega scientizma. Tri stoletja po Descartesu se je usidral pogled na telo kot stroj, na bolezen kot okvaro tega stroja in na zdravnika kot mehanika, ki mora okvarjeni stroj spraviti v tek. Redukcionistični pogled medicine je prenesel težišče dela iz osebka na mikrobe, oz. iz bolnika na bolezen. Kartezijanska usmeritev je sicer medicini prinesla spektakularen napredek, obenem pa se je na široko izognila problemom, ki so bili v teh referenčnih okvirjih nerešljivi. Razvoj aseptičnih in transfuzijskih tehnik ter anestezije je vodil v razcvet kirurgije, antibiotiki in cepiva pa so postali temelj boja proti infekcijskih boleznim. Svoje je dodal še napredek biokemije, ki je s hormoni, vitamini, encimi in drugimi aktivnimi snovmi posegla v metabolične mehanizme človeka. Redukcija življenja na molekularni nivo je imela za posledico inženirski pristop k zdravju, ki je prinesel inženirske rešitve. Medicinska terapija je na ta način vse bolj postajala tehnična manipulacija, ki je temeljila na vnosu aktivnih snovi in uporabi vse bolj zapletenih naprav za diagnostiko in terapijo. Nujna je bila torej koncentracija drage tehnike ter vrhunskega znanja in izobraževanja na enem mestu in to se je zgodilo v konceptu sodobnih bolnic. Bolnice so postale posvečeni hrami sodobne medicine, ki se je preoblikovala v mogočen zdravstveni sistem. Vzporedno z razvojem biomedicinskega redukcionističnega modela se je vse bolj fragmentirala tudi medicina sama. Nastale so številne specializacije znotraj stroke, ki so vse bolj slonele zgolj na bioloških aspektih obolenj. Specializacija zdravnikov in uporaba sofisticiranih diagnostičnih in terapevtskih aparatur sta prinesli vse bolj neoseben odnos med zdravnikom in pacientom. Stanje bolnika se je zreduciralo v številčne vrednosti merjenih parametrov, v računalniško obdelane informacije in v skenirane posnetke nekega stanja. V teh pritiskih alienacije med zdravnikom in pacientom je med ljudmi oživel mit o čudežni tabletki, ki lahko reši vse težave in ozdravi vse bolezni. Toda obenem je medicina obstala pred uganko kroničnih degenerativnih obolenj, ki je nikakor ne more razrešiti. Nekako še uspe kontrolirati simptome, ne uspe pa zdraviti izvora bolezni same. Medicina je v zadnjih štiridesetih letih v svojih znanstvenih spoznanjih le malo napredovala, vse bolj pa se je večal razkorak med učinkovitostjo zdravljenja in rastočimi stroški zdravljenja. Tehnološke intervencije sodobne medicine postajajo vse dražje, s tem pa postaja zdravstveni sistem velik biznis. Vdor in prevlada farmacije nad medicinsko stroko je potekal postopoma, kakor je postopoma tudi medicina drsela v lastno past redukcionizma. Zaradi zastoja v razvoju medicinske znanosti je stroka poskušala najti izhod v bliskovitem razvoju kemoterapije. Rodil se je mit o čudežni tabletki, ki je dobil svoje božanstvo v farmacevtski industriji. Toda s tem je medicina drugič padla v past. Tokrat je resno ogrožena njena verodostojnost in avtonomnost, kajti trk mogočnega privatnega kapitala z javnim interesom ohranjanja zdravja ljudi prinaša tektonske premike v družbeno strukturo.

Zdravnikom je lahko v izdatno formalno in moralno pomoč Helsinška deklaracija, ki pravi: »Zdravje mojega bolnika naj bo moja najpomembnejša naloga!« Ugledni angleški medicinski strokovni časopisi zahtevajo od vseh avtorjev, da razkrijejo svoje finančne povezave s farmacevtskimi koncerni. To naj bralcem omogoči, da si sami ustvarijo sliko o njihovi neodvisnosti in ugotovitve primerno umestijo. V Evropi lahko farmacevtski koncerni gospodarijo po mili volji, drugače je v ZDA, kjer so sodišča neizprosna v odmerjanju tudi več stomilijonskih kazni. Toda to je še vedno malo v primerjavi z milijardami dolarjev dohodka, ki ga ustvarjajo na račun kriminalnih dejanj. Ampak, je vsaj nekaj, ker v Evropi manjka.

Delovna skupina ameriških zdravnikov zahteva stroge ukrepe:

  • za preprečevanje sedanjega načina ravnanja naj bi medicinske univerze sprejele stroga pravila in celo prepovedi

  • vsa darila zdravnikom – s spodnjo mejo nič dolarjev – naj bi bila prepovedana
  • neposredna oddaja vzorcev zdravil zdravnikom naj bi bila prepovedana
  • zdravnike, ki so finančno povezani s farmacevtsko industrijo bi morali izključiti iz vseh združenj, odborov in kolegijev, v katerih se priporoča zdravila
  • treba bi bilo prepovedati, da bi farmacevtska industrija podpirala in plačevala posebne
  • zdravniške izobraževalne ustanove ali tečaje

Medicina torej nujno potrebuje najširšo družbeno pomoč, da se izvleče iz pasti in si pridobi nujno potrebno avtonomijo ter si povrne svoje izvorno poslanstvo.

V začetku sem omenil prakso tradicionalne kitajske medicine, v kateri je vaški zdravnik vsako leto pobiral plačila za svoje storitve in po kateri je bilo merilo število zdravih dni človeka. Tudi ob zaključku mi prihaja na misel starodavna kitajska modrost, ki je neverjetno aktualna za naš čas globalne krize. Pravi takole »Ljudje bodo ustvarili prijazen svet, ko bo kmet zdravnik, zdravnik učitelj in učitelj kmet.« Skratka, ko bo kmet prideloval živila, ki prinašajo življenje in zdravje, ko bo zdravnik učil ljudi zdravo živeti in s tem preprečeval njihova obolevanja in ko bo učitelj učil modrost preživetja, kot so jo obvladovali naši predniki.

Dr. Garry Gordon, MD : Farmacevtske korporacije služijo trilijone USD s prodajo smrtnosnih zdravil...vse se vrti okoli denarja in nadzora..... Večina farmacevtskih zdravil le zamaskira simptome in zanemarja vzroke bolezni, med tem pa povzroča nove bolezni, ki zahtevajo nova zdravila.... Journal od the American Medical Association poroča, da so odzivi na stranske učinke zdravil vodilni vzrok smrti v ZDA Zdravnica iz Harvarda dr. Marcia Angell je v svoji knjigi zapisala, da farmacevtska podjetja podkupujejo zdravnike v zneskih, ki v ZDA presegajo desetine milijard USD in imajo s tem popoln nadzor nad zdravniki