Pogovarjali smo se o hrani in znanka je rekla: »Nujno bi bilo treba napisati priročnik za nakupovanje hrane v megamarketih. Tak, kot so priročniki o nabiranju gob: ta vrsta gob je užitna, ta je pogojno užitna, tista je neužitna, ona je strupena, ampak tale, pazite, tale je smrtno nevarna!« Drugi je dodal: »Ne bom pozabil, kako smo doma v pečici zadnjič pekli piščanca. Čez pol ure je vse stanovanje smrdelo po scalnici in od takrat ne kupujemo več piščancev farmske vzgoje.« »Uboge živali,« je dodal tretji, »zaradi prehitre rasti živali je prekrvljenost tkiv manjša, zato se pojavljajo nekroze. Si predstavljate, da gnijejo pri živem telesu?«

Potem smo govorili drug za drugim: »Industrijske farme so sodobni inkubatorji za vzrejo novih patogenov. Bliža se dan, ko bo udaril resnično morilski mikrob, ne kot prevara prašičje gripe, ampak zares.« »Za vsak kg govedine izgubimo 20 kg poljščin, ki bi lahko prehranile ljudi.« »Prehranskega sistema ne more voditi trgovina. Na eni strani propadajo mali kmetje, na drugi pa otroci jedo najcenejšo, torej najslabšo hrano.« »Največje marže dosega najbolj predelana hrana« »Najcenejša je hrana z največ kalorijami.« »Hrana je preveč pomembna za državno varnost in blagostanje ljudi, da bi jo prepustili zgolj trgu.« »Če ne bomo radikalno spremenili svojega pogleda na hrano, bomo kmalu vsi bolni in lačni.« »Ja, čedalje manj vemo, kaj v resnici jemo.«

(Ne)varna živila

Tisočletja je hrana odražala naravo človeških skupnosti. Pri resnični hrani okusa ni mogoče ločiti od kraja izvora, in če želimo ohraniti ta okus, moramo ohraniti tudi deželo, od koder izvira. Zdaj smo hrano dali v roke nekoga drugega, s tem pa velik del upravljanja naših življenj. Današnja varnost živil je podoba družbene nesposobnosti in popolne nezanesljivosti nadzornih mehanizmov. Njena neoporečnost je bolj predmet teorije kakor prakse. Hrana ima vsaj tri vidike: je biološki pojav, kulturni fenomen in blago na trgu. Toda današnja hrana je obravnavana zgolj kot ekonomska kategorija: kot industrijski izdelek. Hrana je torej vržena na trg, ki favorizira le velike količine in nizke cene. Če se vedemo zgolj kot potrošniki, nam nizke cene godijo, posebno v teh kriznih časih. Toda stranski učinki, ki se vzporedno dogajajo, so veliko usodnejši, kot se zdi na prvi pogled. Če pogledamo na prehransko verigo, lahko ugotovimo, da med kmeti velja »popolna konkurenca«, med trgovci pa »popolni monopol«. Kmetje morajo pridelovati čedalje več, da ne propadejo, ali pa nenehno povečevati površine. Postavlja se vprašanje, koliko kg hrane na m2 je sploh mogoče pridelati. Tu je narava postavila trdne meje, ki jih noben trg ne more preseči. Za kar polovico presežkov hrane se imamo zahvaliti uporabi kemičnih gnojil. Kmetje so morali v zadnjih dvajsetih letih podvojiti njihovo porabo , da so ohranili pridelek na prvotni ravni. Toda prst je že tako uničena, da z dodajanjem kemičnih gnojil zdaj ne dosežejo niti tolikšnega povečanja donosa, da bi pokrili strošek samih gnojil.

Obenem se odpirajo usodne alternative, med katerimi se moramo odločati. S tisoč m3 zemeljskega plina, kolikor ga potrebujemo za proizvodnjo tone dušičnega gnojila, bi lahko proizvedli 10.000 kilovatnih ur električne energije! Očitno mora družba krepko pretehtati prioritete nadaljnjega razvoja. Obenem čedalje bolj postaja jasno, da prodaja hrane »pod proizvodnimi stroški« ni možna brez velikanskih državnih subvencij. Ta neverjetni ponaredek »proste trgovine« zdaj sam sebe vzdržuje. Do kdaj še?

Tvegana visoka produktivnost

Morda ne veste, da je Henry Ford izumil tekoči trak, potem ko je opazoval vrsto mesarjev, kako so v klavnici drug za drugim razkosavali govedo. Če je tekoči trak izjemno povečal produktivnost velikoserijske proizvodnje tehničnega blaga, pa je prenos koncepta tekočega traku v industrijo hrane prinesel veliko tveganje. Poglejmo si industrijske farme domačih živali. Množična reja živali je precej neučinkovita proizvodnja hrane. Sodobna krava potrebuje vsaj sedem kilogramov krme, da pridobi en kilogram žive teže – skoraj vsaj dvakrat toliko kot prašič in več kot trikrat toliko kot piščanec. Ker je pri kravi veliko večji del trupa neužiten kakor pri manjših živalih – saj 60 % zajemajo kosti, notranji organi in koža –, je pravi koeficient še manjši. Za en kilogram govedine je potrebnih kar dvajset kilogramov žita, zato se govedina počasi umika. Piščanci pretvarjajo žito v meso trikrat učinkoviteje od krav, obenem pa so zaradi hitrejše rasti stroški za krmo nižji. V šestdesetih letih je moral pojesti piščanec dva kilograma žita in pol za en kilogram telesne teže. Današnji »turbo« piščanec se enako zredi že ob 1,9 kilograma žita. Zaradi prehitre rasti angiogeneza (razvoj ožilja) krepko zaostaja, zato je prekrvljenost živali tako zmanjšana, da nastajajo nekroze pri živih piščancih. Veliko piščancev je tako mesnatih, da pri petih tednih ne morejo niti stati, kaj šele hoditi. Četrtina ima pohabljene noge, veliko jih umre zaradi ustavitve srca. Grozljivka! Tudi pri vzreji prašičev se dogajajo podobne nečednosti. Ker se zdaj želena manj mastna svinjina med peko hitreje posuši, jo polovico »napumpajo« s slanico in drugimi kemikalijami, ki ohranjajo vlažnost in izboljšajo okus. S tem povečajo prodajno težo tudi do 30 % in temu primerno je povečan tudi dobiček!

Farme – inkubatorji mikrobov

Jasno je, da so industrijske farme postale sodobni inkubatorji za vzrejo novih patogenih mikrobov. Pri tem tveganju bodeta v oči predvsem hitrost, s katero se bolezni lahko širijo znotraj urbaniziranih predelov, in popolna neustreznost obstoječega zdravstvenega sistema. Raziskovalci državne univerze v Koloradu so z analizo DNK ugotovili, da povprečna 100-gramska polpeta vsebuje tkivo iz 55 krav! Čedalje pogosteje se različni soji bakterij integrirajo v nepričakovane genske himere. Znani so veliki problemi z bakterijo Escherichia coli, ki je interagirala s Shigello in ustvarila nov sev OI57:H7, ki zdaj izloča toksin šiga in prenese kislo vsebino želodca. V ZDA so ugotovili, da je več kot polovica surovega piščančjega mesa okuženega z bakterijo Campylobacter jejuni, ki povzroča nevrološko obolenje Guillain-Barrejev sindrom. Od njega do sesutja imunskega sistema in rakavega obolenja je samo en korak. To je le nekaj problemov.

Prehranskega sistema ne pestijo samo visoke cene kemičnih gnojil, uničevanje rodnosti in erozija prsti, bolezni rastlin in živali, izumiranje starih sort in nevarnost pesticidov, temveč v prvo vrsto čedalje bolj vstopa trojica omejitev: energija, razpoložljiva voda in spremembe klime. Ti omejitveni dejavniki nas bodo kmalu prisilili, da povsem prenovimo način, kako priti do hrane. Potrebujemo nov model prehranske verige, ne pa novih tehnologij znotraj obstoječega koncepta. Čim večja pridelava in prodaja v lokalni skupnosti, obuditev malih kmetij in lokalnih tržnic, skrajšanje vseh dobavnih poti, upoštevanje in zaračunavanje vseh eksternih stroškov obstoječemu sistemu. Hrano moramo spet pridelovati po načelu »ljudje za ljudi«. Jasno je, da bodo spremembe lahko prišle le zunaj obstoječega prehranskega sistema. Spremembe je treba sprožiti z uporniškimi dejanji javnega razglaševanja problemov, ki jih nihče ne bo mogel prezreti. Druga pot je seveda čakanje na krizo prehranskega sistema, ki je tako in tako pred vrati. Nastop nepredvidljive krize bo vodil v popolno polomijo sistema. V nekaj tednih bi se trgovine izpraznile, oblasti bi morale okrepiti varovanje, da bi preprečile ropanje skladišč in tovornjakov. Tega si verjetno nihče ne želi. Zato vam predlagam, da si zapomnite preživetveno geslo: »Jaz, kupec, lahko z izbiro hrane ustavim izvajanje prakse, ki škoduje mojemu zdravju, našemu planetu in ohranjanja življenja na njem. Ponudba bo vedno sledila povpraševanju! Zato ne sprejemam več vsiljenega povpraševanja, ampak živim svoje zahteve!«

Anton Komat