Mož umre in zapusti svojim trem sinovom 17 slonov. V oporoki zapiše, da polovico slonov dobi najstarejši, drugi tretjino, tretji pa devetino. Sinovi ne vedo, kako naj si slone razdelijo. Pomislijo celo, da bi enega slona prerezali na dvoje. Sprva miren pogovor preide v prepir. Toda bratje se imajo radi in da se ne bi dokončno sprli, poiščejo nasvet pri modrecu. Ta posluša njihovo težavo, se nasmehne in mirno reče: »Vzemite enega mojega slona, dodajte ga svojim sedemnajstim in jih potem razdelite.« 

Trojica se začudeno spogleda, potem pa začne deliti slone, ki jih je sedaj osemnajst. Najstarejši sin jih vzame pol, to je devet; drugi jih vzame tretjino, to je šest; najmlajši jih vzame devetino, to je dva. Skupaj jih vzamejo sedemnajst in očetova nenavadna oporoka se tako uresniči. Bratje so začudeni, vendar presrečni. Zahvalijo se modrecu ta pa si zadnjega slona, osemnajstega, torej svojega, vzame nazaj.

Zgodbo že mnogo let pripovedujem ljudem in vsakič žanjem čudenje. Starodavna indijska zgodba lepo prikaže, kako omejeno deluje naš zahodni linearni način razmišljanja, racionalni um, na katerega smo tako ponosni in nanj stavimo mit o napredku. Racionalni um išče rešitve, vendar jih pogosto ne najde, ker se zaplete v lastne zanke, zato v neki točki nemočen obtiči.  V vsakdanjem življenju pa običajno deluje po krožnem sklepanju: domneve vplivajo na opazovanje, opazovanje rodi prepričanje, prepričanje ustvari izkustvo, izkustvo rodi vedenje, ki zopet potrjuje domneve.

Tudi naslednja indijska zgodba je pomenljiva. Mož je vstopil v avtobus in se usedel zraven mladeniča, ki je imel obut samo en čevelj. »Gotovo ste izgubili en čevelj, sin.«

»Ne, dobri mož, » je rekel mladenič. »Našel sem enega.«

Brezbrižnost ob razkrajanju sveta

Če mi je kaj jasno, to ne pomeni nujno, da je resnično. Po drugi strani pa je resnica, ki nas osvobaja, skoraj vedno resnica, ki je raje ne bi slišali. Kadar torej rečemo, da nekaj ni resnično, s tem prepogosto mislimo: »Tega ne maram!« Iz takega razmišljanja izvira zanikanje največjih problemov sodobnega sveta, ki jih nočemo prepoznati, ker je resnica preveč boleča. Raje gledamo stran in se delamo, kot da se nas to ne tiče. Kot da to ni naš problem. Kot da je to problem onih drugih. Ta nevarna praksa se hitro sprevrže v vsakdanjo brezbrižnost. Brezbrižnost večine pa je kot topla greda, v kateri se bohoti plevel sodobnega sveta, pohlep po bogastvu in moreč strah pred tem, kaj bo jutri. Tesnoben je svet, v katerem je razkrajanje normalno. V njem meljejo mlini poneumljanja, ki prinašajo smrt zdravi pameti, grmijo plazovi razvrednotenih besed ter cvetijo pojavi instantne umetnosti, neetične znanosti in šankovske politike. V času razglašene racionalnosti je poraz doživel prav človekov zdravi razum. Hkrati pa taisti racionalizem s svojimi plodovi, kot so religije in ideologije, zanika vsakršen pomen čustev in intuicije ter deluje zgolj v zunanjem svetu. Deluje po načelu kartezijanskega reza med jazom in nejazom. Meč kartezijanskega dualizma je odsekal človeka od narave in sočloveka, s tem pa presekal človeka na pol.

Lepi, vendar bebasti

Vero je nadomestila znanost in ta nas je še bolj ogoljufala. Vera obljublja raj onkraj tega sveta, znanost pa že na tem svetu. Kje pa smo zdaj mi ljudje – bogovi v tem raju? Lahko te ubijejo z lokom ali mečem, z bombo ali avtomobilom bombo, z raketo ali z dronom. Vse to so dosežki tehnološkega napredka. Nekoč je inkvizicija uničila telo, da bi rešila dušo; danes uničujejo dušo človeka, da bi rešili njegovo telo. Postaneš lep, vendar bebast. To je nova hudičeva igra, trg človeških duš. Kakšen napredek! Pisatelj in večni upornik, Vitomil Zupan, najbolj možat Slovenec, kar jih poznam, piše: »Najbolj nepotreben del telesa, glavo, ima človek res samo za neprijetne namene: za obešanje, za premišljevanje, ki mu ustvarja nemir in slabe odnose z oblastmi, za zobobol, skrbi, izpadanje las in prestrezanje težkih predmetov, ki padajo s hiš.«

Razum stoji tudi za cinično krutostjo ekonomije in lažnim upanjem, ki revnim vzbuja vero, da utegnejo nekega dne obogateti. Ekonomija se vsiljuje kot sistem za razlago vsega življenja. S svojo domnevno znanstvenostjo golta civilizacijo in ustvarja puščavo, iz katere nihče ne vidi izhoda. Še najmanj ekonomisti. Potrošništvu ubežimo le tako, da se odrečemo vsaki stvari, ki ni nujno potrebna, in opustimo kupovanje odvečne krame. Zamisel, da napredujemo samo s trošenjem, je bedarija. Tako uničujemo svet, saj trošenje pomeni trošenje naravnih virov. Potrebujemo ekonomiste, ki bi pretehtali celoten sistem na podlagi osnovnih človekovih potreb. Le tako bi se lahko rešili katastrofe. To bi bila prava svoboda – ne svoboda izbire, ampak svoboda Biti. Dobro jo je poznal že Diogen. Ko se je sprehajal po atenski tržnici, si je momljal v brado: »Glej, glej, koliko stvari, ki jih ne potrebujem!«

Komunisti, reciklirani v instantne kapitaliste

Tako komunizem kot kapitalizem temeljita na »znanstveni« predstavi, da obstaja zunanji svet, ločen od uma in zavesti, ki ga je mogoče osvojiti in izkoriščati za izboljšanje človekovih življenjskih okoliščin. Prvi je propadel, drugi propada. Nekdanji komunistični kadri so bili reciklirani v instantne kapitaliste. Komunistični materializem je zamenjal  materialistični kapitalizem.

Sistem nenehne tekmovalnosti nagrajuje agresivnost in vodi v globalno vojno za vire. Perverzna družba ne spoštuje ničesar in nikogar. Vsi verujejo, da so svobodni in imajo pravico do vsega, na koncu pa večina ostane kot reveži, ujeti v povratno zanko: pričakovanja–odvisnost–strah. Čim nekaj pričakujemo, postanemo odvisni od izida – in postane nas strah, da izid za nas ne bo ugoden. Strah pa vedno poraja nasilje. Tako zapademo v bermudski trikotnik, v katerem izginjajo duše ljudi. Zato moramo postaviti moralo pred politiko in ekologijo pred ekonomijo. Glas srca, ne le glas razuma. Pohlep in sebičnost ne smeta več vladati svetu. To je zanesljiva pot v propad te civilizacije.

Sem le EMŠO in davčna številka?

Vse se je skrčilo na problem učinkovitosti. Kakšna zabloda in iluzija! Kajti bolj ko smo učinkoviti, več je brezposelnih. Hkrati pa »napredek« s stroji in računalniki potiska ljudi v še večjo brezposelnost. V dobi strojev smo pristrigli peruti domišljiji, utišali smo srce in skrčili svet na multimedijsko iluzijo. Vsi imamo dokumente, izkaznice, kartice, smo davčna številka, EMŠO, le ljudje nismo. Imamo kup nazivov: državljan, davkoplačevalec, delovna sila, živa sila, živi kapital, gospod, stranka, klient, pacient, občan, krajan, član, kje pa je Človek? Kje sem JAZ? Ali je nosilec EMŠO zgolj cenen prinašalec profita in konzumna cev z dvema luknjama, ki na eni strani žre ponaredke hrane, na drugi pa serje in prdi? Planet je premajhen za take norosti, za nebesa idej in pekel resničnosti. Prepričan sem, da so medsebojni odnosi pomembnejši od dogme materialnega napredka. Moramo postaviti novo ekonomijo preživetja. Moramo, v imenu Človeka! Za Človeka gre, za Tebe!

Vrnimo se k indijski zgodbi o osemnajstem slonu, ki je prinesel rešitev in ostal živ. Trije bratje so človeštvo, sloni predstavljajo naravo, modrec je kozmična zavest. Preostalo domislite sami. Misel, ki jo človek oddaja v kozmos, ne da bi vedel, kako, ne umre z njim. Misel vodi vse stvari, misel jih rodi in oblikuje.

Anton Komat