Priče smo dramatičnim dogajanjem na globalni ravni: naraščajoči problemi s pitno vodo in vse bolj grozeče pomanjkanje hrane, epidemije degenerativnih obolenj, energetska in finančna kriza, vse skupaj začinjeno s klimatskimi spremembami, s sušami in poplavami, hudo vročino in peklenskim mrazom. Tisti, ki so danes že hudo prizadeti občutijo, da nepredvidljiva in neobvladljiva dogajanja vse bolj ogrožajo njihovo preživetje. Drugi, ki jih katastrofalni dogodki do sedaj še niso dosegli, žive brezbrižno, kakor da je vse v najlepšem redu. Žive v lažnem upanju, da se jih bodo katastrofe izognile, da bodo vse probleme rešile nove tehnologije, nova ekonomija ali prosvetljena politika. Tehnoznanost je ljudem vcepila občutek vsevednosti in tako močan privid vsemogočnosti, da večina vidi rešitve vseh problemov le v nadaljnjem neomejenem materialnem napredku (neomejena rast BDP). Toda s tako držo bomo le do skrajnosti zaostrili probleme tega sveta. V globalni družbi se slej kot prej vse dogaja globalno, tako materialni napredek kot njegove posledice. Pridobitve napredka niso le udarni TV showi, svetovne uspešnice, športni spektakli, bleščeči avto saloni in glamurozne modne revije, njegove posledice so tudi trume delavcev upadlih lic z bednimi zaslužki, so vsi ponižani otroci in njihove trpeče matere, so bolezni, žeja in lakota, vojne, umiranje ljudi in opustošenje narave. Mit materialnega napredka nas je tako zasužnjil, da smo spregledali, da je težnja po neomejeni gospodarski rasti pravzaprav filozofija rakavih celic. Za raka pa vemo, kako se nezdravljen konča. Ubije gostitelja in sebe, torej gre patološki proces, ki ima samomorilsko naravnanost. Dogma neomejene gospodarske rasti vodi v kolektivni samomor človeštva. Zato je skrajni čas za zdravljenje naše bolne civilizacije.

Krizno dogajanje človeške civilizacije je kompleksno in vsebuje elemente vsaj petih kriznih dogajanj. Lahko torej govorimo o najmanj petih aspektih globalne krize. Ti so: ekonomski, energetski, prehranski, zdravstveni in klimatski aspekt. Dogajanje je prepleteno in v svoji dinamiki in posledicah kaže značaj kaotičnega dogajanja. Aspektov je torej najmanj pet:

1. Ekonomski aspekt

V kaotičnem globalnem ekonomskem dogajanju ekonomisti in politiki poznajo zgolj cirkulatorni sistem denarja, nič pa ne vedo o delovanju prebavnega sistema planeta. Nimajo pojma, da preostanek biosfere že danes ne zmore več izravnati rasti tehnosfere človeka. V naravi ni rezerv, ekonomski sistem pa deluje kot, da imamo neomejeno količino naravnih virov. Temelj zla se skriva v konceptu množične potrošnje. Rešitev prinaša le nova ekonomija, Green New Deal, od rasti k razvoju, iz kvantitete rasti v kvaliteto bivanja. Množična produkcija dobrin in potrošništvo morata odstopiti mesto proizvodnji kvalitetnih dobrin, ki jih lahko vzdržujemo in popravljamo. Namesto množične produkcije, servisiranje proizvedenega, namesto gora odpadkov, čim bolj popolno recikliranje. Nova proizvodna paradigma, ki ji pravijo »cradle to cradle« (C2C – od zibelke do zibelke), temelji na lokalno dostopnih materialih in lokalnih praksah uporabe in vzdrževanja izdelkov. John Stuart Mill (2004) je v delu »Principi politične ekonomije« že leta 1848 zapisal, da bo človeštvo po fazi rasti vstopilo v čas stacionarne ekonomije, torej ničelne rasti. Nekoč je bila to utopija, danes je to nujnost. Toda v javnem prostoru prevladuje zgolj finančna kriza, ki je preglasile vse druge aspekte kriznega dogajanja. Ekonomski sistem je v svojih temeljih skregan z osnovnimi zakoni fizike (entropija) in temeljnimi principi delovanja ekosistemov, zato je kot tak protievolucijski. Nadaljevanje aplikacije dogme neomejene rasti pomeni le malo bolj zakompliciran samomor človeštva.

2. Energetski aspekt

Energija je temelj ekonomske aktivnosti vsake človeške družbe, zato pomanjkanje energentov vedno vodi v krizo preživetja. Kriza preživetja zaradi iztrošenosti obstoječih energetskih virov sproži razvoj novih tehnologij in formiranje nove družbe. Povedano drugače, ko entropija okolja postane previsoka, pride do nujnosti prehoda na novo energetsko osnovo družbe.

Po zatonu dobe premoga so vloge energetske osnove civilizacije prevzeli nafta, plin in atomska energija. Ker zaloge nafte in plina kopnijo, stojimo pred novo energetsko revolucijo. Ob tem moramo vedeti, da nobena tehnologija ne ustvarja energije, temveč jo zgolj troši in bolj kot je zapletena, več in hitreje jo troši. Družba se, v ljudem nevidni borbi proti entropičnemu fantomu, organizira v tehnološko vse bolj kompleksne, specializirane in tudi vse dražje institucije. Toda v vsakem dodanem členu linije pretoka energije skozi družbene strukture se vse bolj kopiči nered, entropija. Entropija sistema zato narašča. Na ekonomskem področju se rastoča entropija sodobnega sveta kaže kot nenehno povečevanje inflacije, na področju prostora pa kot uničevanje okolja, kopičenje odpadkov in slabšanju zdravstvenega stanja človeštva. Požira nas entropični vrtinec. Da bi preprečili zdrs v entropični kaos, mora človeška vrsta uravnotežiti svoj proračun z naravo tako, da ne sme trošiti hitreje kot narava proizvaja, oz. kot lahko človeštvo reciklira.

3. Prehranski aspekt

Zadnje desetletje so nizke cene hrane in do vrha napolnjene police hipermarketov služile kot dokaz, da je s sistemom prehrane vse v najlepšem redu. Toda stanje se je le v nekaj letih dramatično spremenilo. Problem prehranske varnosti zakomplicira dejstvo, da je proizvodnja hrane temeljila na poceni nafti. Poleg avtomobilov je naša prehrana z okrog 20% deležem največji porabnik fosilnih goriv. Končna žrtev te nespameti je državljan, ki pri nakupovanju hrane, plačuje vse dražjo nafto. V letu 1940 smo iz ene kcal fosilnih goriv pridobili 2,3 kcal energije v hrani, danes pa porabimo kar 10 kcal fosilnih goriv za eno samo kcal hrane na polici marketa. Ampak z nafto problem hrane ni končan, kajti prenove je potreben celoten prehranski sistem, od vil kmeta do vilic kupca. Če pogledamo biosfero, nam postane jasno, da kroženje snovi skozi ekosistem poteka na sončni pogon. Rešitve za tranzicijo kmetijstva v sonaravnost so: resolarizacija kmetijske pridelave, reševanje germoplazme tradicionalnih varietet kulturnih rastlin, obnova lokalnega trga in tradicionalnih praks in podpora biotske pridelave hrane.

Vprašanja vodne varnosti moramo vedno obravnavati v povezavi z vodnim režimom pokrajine, z vodno bilanco in vodnim stresom, ter s poskusi privatizacije vodnih virov. Temeljno vodilo mora ostati voda kot skupna in javna dobrina vseh ljudi, nujnost ekoremediacij vodotokov in obnov mokrišč ter strogo varovanje virov pitne vode.

4. Zdravstveni aspekt

Globalizacija trga industrijske hrane je prinesla še večji razkorak med revnimi in bogatimi, med presitimi in umirajočimi od lakote. Sodobni človek ima pravzaprav le dve izbiri, ali umre zastrupljen ob polni skledi ali pa lačen ob prazni. V obeh primerih vidimo dve podobi kovanca svetovne prehrane, bolezen in lakoto. Ljudje vse bolj obolevajo in fiziologi trdijo, da danes zaradi vsesplošne kontaminacije ne bi mogli več napisati učbenika normalne fiziologije človeka. Obenem pa zdravstveni sistem pretresajo nenehne krize. V 60-tih letih je zdravstvo potrošilo okrog 5% narodnega dohodka, danes ta številka presega 15%. Glavni delež obolevanja prinašajo kronična degenerativna obolenja povezana s prehrano. Med deset dejavnikov smrti se uvrščajo štirje glavni morilci, ki tiče skriti v hrani: srčna obolenja, kap, sladkorna bolezen in rak. Velike probleme povzročajo sintetične kemikalije z učinkom hormonskih motilcev (HDC – Hormone Disrupting Chemicals)), ki danes predstavljajo največjo grožnjo biološkega obstoja človeške vrste. Rešitev zdravstvene krize lahko ponazorim z realizacijo starega izreka: naj bo kmet zdravnik, zdravnik učitelj in učitelj kmet. Povedano drugače, ko bo kmet prideloval zdravo hrano, ko bo zdravnik učil, kako preprečevati obolevanje in ko bo učitelj poučeval sonaravno kmetovanje.

5. Klimatski aspekt

Klimatske spremembe bodo dramatično vplivale na vse navedene podsisteme globalne krize. Ob tem je najbolj pomembno, da izvemo pravi odgovor na vprašanje: ali se planet ohlaja ali segreva in se temu tudi pravočasno prilagodimo.

Da bi družba vzdrževala razvoj mora nenehno reševati probleme, ki se pojavljajo, reševanje problemov zahteva nove organizacijske rešitve, s tem pa nove družbene stroške, kar povzroča še večjo kompleksnost družbe. Imamo torej opravka s tipično obliko pozitivne povratne zveze, ko en pojav vse bolj pospešuje drugega in povratno. Naša civilizacija je dosegla najvišjo stopnjo kompleksnosti v človeški zgodovini. Rastoči nerešeni problemi, ki se kopičijo, sprožajo procese, ki v pozitivni povratni zvezi ne le še bolj zaostrujejo obstoječe probleme, pač pa sprožajo še številne nove, ki jih poprej nismo poznali. V teh spirali povratnega pospeševanja obstoji posebna točka (točka bifurkacije – točka razcepa), v kateri se vsi dosegljivi viri in vsa razpoložljiva energija porabljajo zgolj za vzdrževanje že dosežene stopnje kompleksnosti družbe (če bi npr. prehranska kriza požrla vse razpoložljive vire civilizacije, bi se ta sesedla). Potem se družba na novo samoorganizira, na nižji ravni kompleksnosti ali pa jo »po svoje« preuredijo barbari, katerih sunek jo je dokončno zrušil. (primer: propad antičnega Rima v primerjavi s prenovo Bizanca na nižjo stopnjo družbene kompleksnosti. Reformirani Bizanc je skoraj za tisočletje preživel Rim). Tranzicijo v novo civilizacijo pa ovira še dramatično upadanje inovativnosti in kreativnosti ljudi. Zahod je svoj vrh inovativnosti dosegel leta 1873, potem je šlo samo še navzdol in danes smo, tudi zaradi tehnoloških omejitev, na stopnji leta 1600. Obenem pa so z večanjem kompleksnosti družbe in znanstvene specializacije potrebna eksponencionalno večja sredstva za inovacije.

Prevladujoča družbena paradigma se najbolje odraža v sodobni globalizirani ekonomiji, ki favorizira tekmovalnost, rast in prevlado, v nasprotju s temeljnim konceptom evolucije in ekologije, ki temelji na simbiozi, ohranjanju in prilagajanju. Izhod iz usodnih problemov sodobnega sveta tiči v prenosu modelov delovanja ekosistemov v človeško družbo. Življenje je posedlo planet z mreženjem, ne pa s tekmovalnostjo. Zanj je značilen cikličen pretok materije in energije, energetska varčnost, nizka entropija ter vzdrževanje dinamičnega stanja, v katerem spremenljivke nenehno nihajo. Če ta model prenesemo na človeško družbo pomeni to ciklični pretok virov na lokalni ravni, reciklažo, ter vnos prožnosti in pestrosti v prilagajanju spremembam. Nujna je pestrost vseh in vsega, torej tudi več pristopov k reševanju problemov. V mozaični strukturi se tvorijo številni vzorci in potekajo nenehni procesi. Sistem je v dinamičnem ravnovesju. Ekološka nihanja ekosistemov se dogajajo znotraj nekih meja. Če so te presežene, se sistem sesuje, ker jih na more izravnati. Isto velja za človeško skupnost – če neka ozka družbena skupina hoče maksimirati svojo posebno pozicijo namesto, da bi optimalizirala sistem (družbo), potem to vodi v uničenje sistema (družbe) kot celote.

Obstoji pa še ena podobnost človeške družbe z ekosistemi. Človeška družba je na moč podobna stanju sekundarne sukcesije ekosistema, ko ta preide v že omenjeno točko bifurkacije (točko razcepa). Iz nje obstajata le dve poti, prehod v klimaksno združbo ali pa evolucijski izbris. V točki bifurkacije ekosistema veljata kaotična nepredvidljivost in izjemna občutljivost že za minimalne spremembe okolja. S pogledom fraktalne analize bi rekli, da nastopi dramatična sprememba trajektorije v faznem prostoru, ki se človeškim očem kaže kot katastrofa. Če ne bomo zmogli poti v klimaksno družbo, nas čaka evolucijski izbris. Prst narave je uperjen na tipko »delete«.

Zavedati se moramo, da vsak nerešen problem predstavlja novo pokonci postavljeno domino. Stoječih domin na globalni mizi pa je vse več. Teorija kaosa nam jasno govori, da je ob zadostnem številu domin dovolj že najmanjši sunek od zunaj in padejo vse domine. Če z močjo naše tehnike izzovemo rušenje krhke trajektorije ravnovesja, bo narava preko fraktalnega roba zdrsnila v kaotično stanje in našla neko novo ravnovesje. Novo trajektorijo v faznem portretu sistema. Spremembo bomo zaznali kot katastrofo, kot nepričakovano in nenadno katastrofo. Takrat se bo vpitje o napredku spremenilo v vpitje iz groze in strahu.

Če pogledamo današnje reševanje globalnega kriznega dogajanja uzremo reševanje problemov v referenčnih okvirjih, v katerih so nastali. Torej v referenčnih okvirjih »svobodnega trga«, s konceptom »neomejene rasti« in receptom »brezobzirne konkurence«. Potreben je torej tehten premislek, ker gre za temeljna vprašanja preživetja civilizacije.

Ob tem se postavljata vprašanji: zakaj se ne odzivamo na okoljske probleme in kje tiče skrita največja tveganja v slovenskem prostoru?

1. Ne prepoznamo znakov prihajajočih težav:

Prihajajočega problema ne predvidimo, ker nimamo poprejšnjih izkušenj. Tak primer so tveganja novih patogenov in prisotnost ostankov antibiotikov, ki izvirajo iz množične reje živali. Lahko pa smo imeli izkušnje, ampak je izbrisan zgodovinski spomin nanje. Nič se nismo naučili iz naftne krize leta1973. Ko je bila odkrita severnomorska nafta in tehnika naftnih ploščadi, smo hitro pozabili varčevati in le preložili naftni problem za trideset let. Drugi razlog se skriva v napačnih analogijah. Kadar smo v neznani situaciji, se zatečemo k iskanju vzporednic z znanim. To je dobra rešitev, kadar sta nova in stara situacija resnično v analogiji. Stvar postane nevarna, če sta si podobni samo na videz. Tipičen primer je »reševanje« poplavne varnosti« s poglabljanjem strug vodotokov in izsekavanjem obrežne vegetacije. S tako »borbo proti poplavam« sprožimo razmere za nastanek kronične suše.

2. Ne prepoznamo problema, ko se ta že pojavi:

Izvor nekaterih problemov je lahko nezaznaven, npr. postopno uničevanje rodnosti prsti in njeno vpraševanje zaradi prekomerne rabe agrokemičnih pripravkov in gojenja monokultur. Problem se kaže kot pojav prašne sklede (dust bowl), ki pa se interpretira kot meteorološki pojav. V Sloveniji sta po »neprepoznavnosti« znakov tipični »nevidna« erozija, ki vsako leto izplakne za Šmarno gore prsti ali pa »nevidno« izginjanje biotske pestrosti, predvsem izumiranje tradicionalnih varietet kulturnih rastlin, ki jih je do sedaj izumrlo že 85%!

Najbolj pogosto pa problem zavzame obliko počasi naraščajočega trenda, ki ga zakrivajo kratkoročna nihanja navzgor ali navzdol. Primer je problem izginjanja čebel ali pa globalnega segrevanja, oz. ohlajanja. Merilo tega, kar imamo za »normalno«, se spreminja postopno in nezaznavno. Včasih ljudje šele po več desetletjih neznatnih sprememb z grozo opazimo, da so razmere veliko slabše kot pred desetletji. Pogosta je »pokrajinska amnezija« pri kateri pozabljamo kako drugačna je bila nekoč pokrajina. Primer v Sloveniji je postopno uničevanje tradicionalne krajine in njeno nadomeščanje z monokulturno agrostepo.

3. Problem prepoznamo, a ga ne poskušamo rešiti:

Najbolj pogosti vzrok je navzkrižje interesov pri katerem nekateri ugotovijo, da si lahko pridobijo kratkoročno korist z dejanji, ki večini povzročajo dolgoročno škodo. Manjšina pridobi koncentriran dobiček, škoda pa se razpršeno socializira v množici. Storilci vedo, da proti tem dejanjem ni učinkovitega zakona, v koruptivni družbi pa zlobirajo spremembo zakonodaje. Tisti, ki izgubljajo ne čutijo motivacije, da bi se proti temu borili, kajti vsak v razpršenih tveganjih na kratki rok izgubi le malo. Tak primer v Sloveniji je uporaba pesticidov v kmetijstvu, ki uničujejo biotsko pestrost in zastrupljajo vire pitne vode ali pa točkovno onesnaževanje industrije. Najbolj pogost pojav, ki vodi v propad družbe pa je, da se elita v nedemokratičnem sistemu ogradi od posledic svojih ravnanj in počne stvari v svojo korist, ne glede na to, da dejanja škodijo vsem drugim. Pozidali smo 100.000 ha najbolj rodnih njiv, ter betonirali in asfaltirali ogromne površine, s čimer smo preprečili pretok meteorne vode v podtalnico. Navzkrižje interesov nastopa tudi pri posamezniku, ki je razpet med kratkoročnim učinkom in dolgoročnimi posledicami. Npr. ohranitev zaposlitve v sporni tovarni, ki sicer dolgoročno uničuje okolje in zdravje ljudi. V želji preživeti sebe in svoje otroke, se ljudje odrečejo prihodnosti. Zadnji razlog pa je »psihološko zanikanje«. Če nekaj v nas zbuja neprijetna čustva, lahko to nezavedno potlačimo ali zanikamo, da bi se izognili bolečini, tudi, če so posledice takšnega ravnanja nevarne. Primer je uživanje industrijske hrane, ne glede na vsa zdravstvena tveganja, ki jih prinaša ali pa nakupi nekvalitetne in zato cenene tehnične krame, ki je ni moč servisirati, oz. vzdrževati in zato hitro konča na deponijah. Letno v Sloveniji ustvarimo poldrugi milijon ton smeti.

4. Poskušajo problem rešiti, pa jim ne uspe:

Problem je morda prevelik da bi ga bila družba sposobna rešiti, je enostavno predrag ali pa so vsa prizadevanja nepravilna, nezadostna ali prepozna. Tako stanje, skozi kopičenje problemov pa že vodi naravnost v katastrofo.

Trije temeljni strateški viri bodo določali nacionalno varnost vsakega naroda: ohranjena površina njiv in rodnost prsti, zadostne količine neoporečne pitne vode in ohranjena biotska pestrost narave in tradicionalnih varietet kulturnih rastlin. Po teh virih moramo naravnati svoj bodoči razvoj, če se hočemo izogniti katastrofi. Civilizacija se nahaja v točki razcepa (točki bifurkacije), iz nje vodita le dve poti, prva vodi v varnejšo prihodnost (nova trajektorija sistema), druga pa, skozi težnjo vladajočih elit po ohranitvi obstoječega stanja, v kaotično dogajanje in propad.

Anton Komat

biozof in pisatelj