Te zgodbe nisem napisala jaz, sem jo drugje prebrala, se mi zdi pa zelo globoka in jo zato delim z drugimi

Vrbova košara

Pride mladi iskalec k redovniku puščavniku in ga vpraša za nasvet. Pripoveduje mu, kako redno vsak dan bere Božjo besedo v Sv. Pismu, moli psalme. A le malo vsega kar prebere mu ostane v srcu. Večino celo pozabi in sprašuje starca, kaj naj stori.

Stari in izkušenj polni redovnik mu da v roke košaro spleteno iz vrbovih vej in mu poreče, naj mu v njej prinese vodo iz bližnjega izvira. Mladenič se čudi, kako naj v košari prinese vodo a vseeno gre in upa, da se morda zgodi čudež in mu uspe prinesti vodo. Dolgo časa drži košaro v vodi in ko jo dvigne iz vode odhiti k menihu. A dokler prispe do njega, že vsa voda izteče iz košare. Čudež se ne zgodi. A starec ga znova pošlje po vodo in nato še desetkrat. A vsakič zaman, vode ni uspel prinesti.

Na koncu mu reče puščavnik, naj pogleda košaro. Na začetku je bila vsa zaprašena in umazana, zdaj pa je postala povsem čista!

Tako je tudi z Božjo besedo in molitvijo v srcu. Nikoli jih ne moreš zadržati v srcu, a sčasoma ti srce očistijo! Besede te pripravijo do pokore, ljubezni, dobrih del. Te besede čez čas spremenijo tvoje smetišče in umazanijo v prečudoviti Božji park!