Ko se  večkrat boriš z razno raznimi napadi bolezni v svojem življenju, pride tudi do takih trenutkov, ko si moraš priznati, da tokrat pa ne bo šlo le s tabletko in dobro voljo, pač pa bo potrebno narediti še kaj več. Iti pod nož in se za nekaj časa uleči v posteljo....

Kaj pa je to kaj takega! Povsem preprosto, ko gre za nekoga drugega in mu ti na vse pretege deliš pametne nasvete, ki kar prehitevajo drug drugega. A, ko si ti na tem.....hja, to pa ni več tako enostavno, kot je bilo prej slišati...

Ko sem izvedela, da bom, malo pred svojim srečanjem s pol stoletja življenja na tem svetu, morala pod nož, priznam, da mi ni bilo čisto vseeno.  Po eni strani sem si rekla, da hvala Bogu, da je prišlo šele pri teh letih do tega, po drugi strani, pa je na plano privrelo polno strahu in negotovosti. A tako, kot učim svoje paciente, da je treba zaupati in se prepustiti strokovnjakom, za katere upaš, da vedo, kaj delajo, sem se na koncu tudi jaz vzela v roke in tako tudi naredila.

Zakaj sploh govorim,  oziroma pišem o tem? Za to, ker sem ob tem izkusila tudi drugo stran  dogajanja v bolnišnici, tokrat ne kot medicinska sestra, pač pa kot pacient. Ob tem pa spoznavala, da je odnos medicinskega osebja pri bolniku bistvenega pomena.

Ko so me poklicali, da naj pridem za sprejem, sem bila pripravljena. Vse sem izročila v božje roke, se prijateljem priporočila v molitev in zaupala. Dobri pater Marko mi je dal še bolniško maziljenje in vedela sem, da bo vse dobro.

Po sprejemu na odddelek sem se preoblekla v svojo pižamo, ki je bila do operacije še dovoljena, potem sem dobila bolniško uniformo, katero pa bi bilo za moje meter in pol veliko telo bolje naročiti na otroškem oddelku. Zdravnica, ki je naslednji dan asistirala pri operaciji me je poklicala v posebno sobo, kjer mi je vzela anamnezo in mi pojasnila vse, kar je bilo potrebno v zvezi z operacijo. Pogovor je trajal kar dolgo in med tem je zopet prišel na površje strah, ki pa je na koncu pogovora zopet izzvenel in bila sem popolnoma umirjena. Knjiga, ki sem jo imela s seboj za krajšanje časa je bila ravno pravšnja in vzpodbudna: Nick Vujačič – Življenje brez omejitev. Čudovita knjiga, vsakomur priporočam za branje!

Zjutraj sem se stuširala, ostala tešča, povili so mi noge, mi dali hlačke za enkratno uporabo in me leže s posteljo vred odpeljali v operacijsko sobo. Sestre so bile prijazne in pomirjujoče. Tam mi je operacijska sestra nastavila kanilo na roki  in moram reči, da nič kaj nežno, saj sem videla zvezde ob bolečini v roki.  Potem mi je rekla, da mi bo dala uspavanko in na hitro sem odšla v svet sanj, ki pa se jih ne spominjam in ko sem se zbudila, je bilo Bogu hvala že vse za menoj.

 Potem so me odpeljali na intenzivno nego, kjer sem bila do drugega dne. Ponoči sem imela probleme s tem, kako iti na vodo v postelji, saj nisem smela vstati. Vam povem, da ni enostavno prepričati se, da v ležečem položaju in še v postelji ......brrrr, ni bilo prijetno! Še dobro, da sta bili nočni sestri zelo prijazni in vzpodbujajoči! Zjutraj sem dobila zajtrk, a pojesti ga je bilo potrebno leže! Le kdo si je to izmislil! A lakota je pripomogla, da mi je nekako uspelo. Potem je prišel fizioterapevt in me razveselil z novico, da bova vstala. Super, šla bom lahko na WC! A ne še takoj. Izmeril je moje noge, šel po kompresijske nogavice, mi jih obul in potem sem se usedla. A načrt se je hitro spremenil. Namesto vstajanja me je oblil pot, obšla vrtoglavica in sesedla sem se na posteljo. Groza! Kaj pa WC Anka? Moja trma se ni dala kar tako in po nekajkratnih poizskusih mi je uspelo, da sem vstala in ob spremstvu prijazne sestre odšla do stranišča.To je bila moja prva zmaga po operaciji!

Medicinski brat, ki je delal na intenzivi  je poklepetal z menoj. Gospa poleg mene je zastokala, ko ji je dal zdravilo v kanilo in ker je videl, da jo boli, ji jo je odstranil in ji dal novo na drugo roko. Hvaležno se mu je nasmehnila in bilo mi je prijetno, ko sem čutila, da mu ni vseeno, kako je z nami.

Sredi dneva so mene in gospo poleg mene odpeljali na oddelek . Bili sva sami v sobi in ko je prišla v sobo sestra, ki je delila terapijo, se je zaradi odprtih vrat sunkovito odprlo okno. Sestra je začela kričati nad nama, da kaj misliva, če sva nepismeni, da lepo piše na oknu, da se ne sme odpirat, da katera ga je odprla. Obe z mojo sotrpinko sva bili začudeni, saj nobena še ni vstala, ker so nama zabičali, da sami ne smeva še vstati. To sem sestri tudi povedala in ji pojasnila, da se nobena ni okna niti dotaknila in da je bil gotovo še od prej priprt, zdaj pa ga je odprl veter, ker so bila odprta vrata. Le grdo me je pogledala in odhitela ven. Očitno bo še pestro te dni, sem si potiho mislila in nisem se zmotila.

Počasi so se mi vračale moči in ker so mi rekli, naj čim več hodim, sem to tudi počela. Gospa poleg mene je lahko le šepetala, ker je imela zaradi intubacuje med operacijo prizadet govor. A vseeno sva kaj poklepetali in si tako krajšali čas. Drugi dan je na prazno  posteljo prišla nova soseda in bilo je še več priložnosti  za klepet. Pacientka poleg mene je pozvonila na zvonec, ker se ji je mudilo na stranišče, a ni smela sama. Od nekod sem zaslišala glas, da kdo zvoni in potem sem opazila na steni ob vratih domofon iz katerega je prišel ta glas. Ko sem temu glasu pojasnila, da bi gospa rada šla na stranišče, je rekel , naj počaka, ker imajo predajo službe. Pojasnila sem , da se ji zelo mudi in da potrebuje pomoč takoj. Ker pomoči ni bilo, sem ji jaz pomagala iti do stranišča in ko je končno prišla sestra, sva jih obe slišali, ker sva bili tako neodgovorni. Gospa bi morala iti kot kaže kar v postelji na vodo in to brez kahlice!

Ponoči smo bile žejne in smo popile ves čaj. Zjutraj je pacientka poleg mene segla po vrečki z bonboni, da bi si osvežila usta in ravno takrat je prišla sestra v sobo. Uboga moja soseda, kako jih je slišala! Da kaj misli, da se je celo noč filala z bonboni, kako bo šla pa potem na blato! Ker sestra ni slišala njenega šepeta sem se jaz oglasila in ji povedala, da je gospa vzela le en bonbon, ker nam  je zmanjkalo čaja. Srepo me je pogledala in mi rekla, če sem odvetnica od te gospe. Pa sem rekla, da sem. Še to sem ji hotela povedati, da bi bila s plačo gotovo na boljšem, če bi bila odvetnica, ne pa le navadna medicinska sestra, pa je jezno odvihrala ven, tako, da ji tega nisem mogla povedati.

Ponoči se me je ob obračanju v postelji lotila obupna vrtoglavica. Ah, sem si rekla, najbrž sem se prehitro obrnila, pa se mi je pritisk zrušil. A ni in ni bilo boljše. Zato sem pozvonila in pojasnila kako  mi je, ko so prišle sestre. Dobila sem inekcijo v zadnjico in to je bilo vse do jutra, ko je vrtoglavica še kar trajala in počutila sem se obupno. Ko sem se ob oprijemanju postelj prebila do kopalnice sem si s hladno vodo umivala obraz, da bi mi odleglo, a bilo je brez učinka. Ko sem prišla iz kopalnice, so ravno jutranje sestre postiljale in ko sem vprašala, če je kje zdravnik, ker mi ni dobro, mi je rekla ena da kaj ga pa serjem, da me je panika zagrabla, ker bo treba domov, da so nočne povedale, da ga serjem! A tako, pol ga le serjem....za kaj se mi pa potem tako vrti in mi gre na bruhanje, če ga serjem ?!

Ko je prišel fizioterapevt, mi je pojasnil, da se mi je očitno povečala oteklina po operaciji in je očitno to povzročilo to vrtoglavico. Za ta dan mi je svetoval le ležanje in mi prav lepo in udobno namestil odejo v postelji in tako mi je počasi začelo biti bolje. Zelo sem mu bila hvaležna.Tudi popoldansko osebje je bilo prav prijetno, tako, da smo se vsi nasmejali ob šalah, ki jih je eden povedal. Prijazna sestra me je potolažila, ko je povedala, da se pač občasno dogaja, da pride do takih težav, kot so moje in to me je pomirilo.

Prišel je dan odhoda domov. Bila sem presrečna,čeprav sem vedela, da bom doma sama za vse, sem komaj čakala da pridem v svojo posteljo, da sem doma.

Ko sem doma razmišljala o vsem doživetem, sem si rekla, da se že tako ali tako trudim, da bi bila  dobra medicinska sestra, a se bom od zdaj naprej še bolj trudila. Ne bom rekla, da mi vedno uspe, saj sem tudi jaz le človek, poln napak ter slabosti,  a ko je človek bolan in nemočen, še bolj potrebuje prijazno besedo in topel pogled.

Zato dragi moji, ne samo kot medicinsko osebje, ampak tudi kot človek človeku podarimo drug drugemu čim več lepih besed, dobre volje in nasmehov, ki nikogar nič ne stanejo, delajo pa čudeže!